Poslušaj: Prvič sem srečal svojega notranjega otroka v meditaciji. In videl sem ga - prestrašenega, samotnega, skritega v kotu. In jokal sem. Jokal zanj. In zame.
Notranji otrok ni metafora. Je resnični del tebe. Del, ki je ostal zaklenjen v času, ko si bil ranjen.
"Spomnim se, kako sem kot otrok jokal v svoji sobi. In nihče me ni slišal. In ta otrok še vedno joka v meni. Dokler ga ne objamem."
Prvi korak je videti ga. Zapri oči. Predstavljaj si sebe kot otroka. Kako star si? Kako si oblečen? Kaj počneš?
Moja izkušnja: Videl sem 7-letnega fanta v modri pulover. Sedel je v kotu in risal. Bil je sam.
Vprašaj ga: "Kaj potrebuješ? Česa se bojiš? Kaj te boli?"
Moja izkušnja: Moj notranji otrok mi je rekel: "Bojim se, da me ne bodo imeli radi, če ne bom popoln." In spoznal sem, od kod moja perfekcionizem.
Ne presojaj. Ne popravljaj. Samo poslušaj. Daj mu prostor, da govori.
Moja izkušnja: Ko sem prvič resnično poslušal svojega notranjega otroka, sem jokal tri ure. Ker končno je imel glas.
Pojdi k njemu v domišljiji. Objami ga. Reci mu: "Vidim te. Slušam te. Ljubim te."
Moja izkušnja: Ko sem prvič objel svojega notranjega otroka, sem čutil toploto v prsih. Kot da se nekaj celi.
Reci mu: "Zdaj sem odrasel. Zdaj te lahko zaščitim. Nihče te ne more več raniti."
Moja izkušnja: Ko sem to rekel, sem čutil, kako se otrok sprosti. Kot da je končno varen.
Zjutraj (5 minut):
- Pogledam v ogledalo
- Vidim otroka v svojih očeh
- Rečem: "Dobrodošel, ljubim te"
Ko sem stresa:
- Vprašam: "Kaj potrebuješ zdaj?"
- Poslušam odgovor
- Delam to (mogoče igra, mogoče počitek)
Zvečer (5 minut):
- Zahvalim se notranjemu otroku za dan
- Vprašam: "Si bil varen danes?"
- Objamm v domišljiji
"Moje hčere so me naučile ljubiti svojega notranjega otroka. Ko jih vidim, kako se igrajo, se spomnim, kako je biti prost. In povabim svojega notranjega otroka, naj se pridruži."
Zadnja modrost: Notranji otrok ni breme. Je dar. Je tvoj vir radosti, kreativnosti, čudežev. Ko ga celiš, celiš vse.