Zoroastrizem

Zoroastrizem je verjetno prva religija, ki je svet razložila kot bojišče med dobrim in zlim, in prva, ki je človeka postavila v položaj, da mora izbrati stran — in da od te izbire nekaj resnično je odvisno.

Iz te zamisli izhaja vse: etika, kozmologija, eshatologija in obredna skrb za čistost. In prav zaradi nje je zoroastrizem toliko bolj vplival na religije, ki so mu sledile, kot bi njegova današnja velikost dopuščala sklepati.

Kaj zoroastrizem ni. Ni čaščenje ognja; ni dvojništvo v maniheskem pomenu, kjer bi bila snov zlo; ni izumrla starodavna vera; ni "izvor vseh religij", kot trdijo novodobne priredbe; in ni ista stvar kot jezidstvo, mandejstvo ali kult Mitre v Rimu — vse tri so ločena izročila (glej Jezidstvo, Mandejstvo).

Razširjene napačne predstave

(a) Izročilna pripoved. Zaratustra, duhovnik starega iranskega obreda, prejme pri tridesetih razodetje ob reki: v videnju ga Vohu Manah ("dobra misel") privede pred Ahura Mazdo. Deset let ne najde poslušalcev; nato ga sprejme kralj Vištaspa in vera se razširi. Zaratustra umre pri sedeminsedemdesetih. Ob koncu časov se bodo iz njegovega semena rodili trije saošjanti — odrešeniki, zadnji od njih ob dokončni prenovi sveta.

(b) Zgodovinsko-kritična rekonstrukcija.

✦Zaratustra je večinsko sprejet kot zgodovinska oseba — čeprav je bila v 20. stoletju postavljena tudi teza, da je mitološka (Jean Kellens in del francoske šole ostaja skeptičen). Glavni razlog za zgodovinskost je jezikovni: Gāthe so prvoosebna besedila v arhaični avestijščini, slogovno in narečno ločena od preostale Aveste, in izražajo osebno stisko in prigovarjanje, kar se za izmišljeno postavo ne obnese.

✦Datacija je odprta. Jezik Gāth je tako blizu jeziku Ṛgvede, da jezikoslovje kaže na 2. tisočletje pr. n. št. (najpogosteje 1500–1000 pr. n. št.). Pozno izročilo o "258 letih pred Aleksandrom" (torej okoli 588 pr. n. št.) je verjetno naknadni izračun in ga veda večinsko zavrača, čeprav ga nekateri branijo (Gnoli, Shahbazi).

✦Kraj je prav tako odprt. Zemljepisna imena v Avesti kažejo na vzhodni iranski prostor — Baktrijo, Horezm, Sogdiano ali današnji Afganistan, ne na zahodni Iran, kjer je pozneje deloval zoroastrizem Ahemenidov.

✦Prenos besedila je bil dolgo izključno ustni. Avesta je bila zapisana šele v sasanidski dobi (5.–6. stol. n. št.), v posebej za to izumljeni avestijski pisavi; najstarejši ohranjeni rokopisi so iz 13.–14. stoletja. Ohranjena je le manjšina korpusa — sasanidski Avesta je po poznih virih obsegal enaindvajset knjig (nask); danes je ohranjena približno četrtina.

Kaj je v vedi odprto. Datacija in kraj Zaratustrovega delovanja; ali je bil zgodovinska oseba (večinsko da, manjšinsko ne); ali so bili Ahemenidi zoroastrci v ožjem pomenu; kdaj natanko je bila Avesta zapisana in koliko je izgubljenega; razmerje med zoroastrizmom in judovsko-krščansko eshatologijo (glej zgoraj); ali je bil zurvanizem prevladujoča sasanidska različica ali obrobna razlaga (glej MODULI/05_Iran_in_Srednja_Azija/Zurvan); in kolikšna je bila dejanska hitrost islamizacije Irana.

✦Iran — domovina in najmanjša večja skupnost. Okoli 20.000–25.000 (popis 2016: 23.109; ocene skupnosti so višje). Zgodovinski središči sta Jazd in Kerman; največ jih danes živi v Teheranu. Ustavno priznana manjšina z enim zajamčenim sedežem v parlamentu, hkrati podvržena splošnim pravnim omejitvam za nemuslimane. Svetišča: Ateškade v Jazdu (ogenj naj bi neprekinjeno gorel že več kot tisoč let), Čak Čak kot najpomembnejši romarski kraj.

✦Indija — največja skupnost. Parsiji, okoli 55.000–60.000, zgoščeni v Mumbaju in Gudžaratu (Navsari, Surat, Udvada). Udvada hrani Iranshah Atash Behram — ogenj, ki po izročilu neprekinjeno gori od prihoda beguncev in je najsvetejši zoroastrski ogenj na svetu. Poleg parsijev obstaja manjša skupnost Iranija — potomcev iranskih priseljencev iz 19.–20. stoletja, z ločenimi ustanovami in nekoliko drugačno prakso.

✦Pakistan. Majhna skupnost v Karačiju; Mohamed Ali Džinah, ustanovitelj Pakistana, je bil poročen s parsijko (Rattanbai Petit).

✦Diaspora. Severna Amerika (ZDA in Kanada, skupaj več deset tisoč — največ v Torontu, New Yorku, Kaliforniji, Houstonu; krovna organizacija FEZANA); Velika Britanija (Zoroastrian Trust Funds of Europe, ustanovljen leta 1861 — najstarejša azijska verska organizacija v Britaniji); Avstralija, Zalivske države (delovno izseljenstvo), Hongkong in Singapur (starejše trgovske skupnosti — parsiji so soustanovili hongkonško univerzo in banko HSBC).

✦Srednja Azija in Kurdistan — novejši pojav. V Tadžikistanu in Kurdistanu (zlasti v iraškem Kurdistanu po letu 2015) obstajajo skupine, ki se javno opredeljujejo za zoroastrce, deloma kot izraz kulturne in narodne samopotrditve. Ustaljene skupnosti to priznavajo v različni meri; iraški Kurdistan je zoroastrizem leta 2015 uradno priznal kot vero. Modul pojav navaja kot dejstvo in o njegovi izročilni veljavnosti ne razsoja.

✦Slovenija in srednja Evropa. Skupnosti ni. Navzočnost je posamična. Zanimanje je pretežno posredovano prek Nietzscheja, prek zgodovine starega Irana in prek novodobnih priredb — modul poudarja, da nobeno od tega ni vir o veri sami.

Zoroastrska "nebeška ureditev" je izrazito urejena in premišljena: vsako bitje ima svojo nalogo, vsako je vezano na eno prvino stvarstva, in vse skupaj sestavlja delujoč sistem, ne panteon.

✦Devet tisoč (ali dvanajst tisoč) let v štirih dobah. Kozmična zgodovina po Bundahišnu: (1) stvarjenje v duhovni obliki (mēnōg), (2) stvarjenje v snovni obliki (gētīg) — popolno in nepokvarjeno, (3) Ahrimanov vdor in "mešanica" (gumēzišn) — doba, v kateri smo, (4) wizārišn — ločitev in dokončna zmaga. Vsa človeška zgodovina se dogaja v tretji dobi.

✦Ahrimanov vdor. Ahriman prebije nebo kot steklo, onesnaži vodo, zemljo in ogenj, ubije prabika in prvega človeka Gayōmarta — in prav iz njunega semena nastanejo živali, rastline in človeški rod. Zlo torej v zoroastrski pripovedi nehote povzroči rodovitnost — to je globoko premišljena poteza. Prvi človeški par, Mašya in Mašyāna, zraste iz zemlje v obliki rabarbare.

✦Most ločevanja (Činvat). Duša po smrti tri dni ostane ob telesu, četrto zoro pa pride k mostu. Če so dobra dejanja pretehtala, se most razširi in dušo sreča lepa mladenka — njena lastna daēnā, podoba njenega življenja, ki jo popelje v Hišo pesmi. Če ne, se most zoži na ostrino rezila in dušo sreča grda starka, ki jo popelje v Hišo laži. Pekel v zoroastrizmu ni večen — ob koncu bodo vsi očiščeni. To je najbolj presenetljiva eshatološka poteza in razlikuje zoroastrizem od večine poznejših izročil.

✦Frašōkǝrǝti (srednjeperz. frašgird) — "izpopolnitev". Ob koncu časov: vstajenje vseh mrtvih, reka staljene kovine, skozi katero gredo vsi — pravičnim se zdi kot toplo mleko, krivičnim kot žgoča kovina — in ki vse dokončno očisti. Nato je Ahriman uničen, svet prenovljen in vsi rešeni. To je apokatastaza — vesoljna odrešitev — izpričana tisočletje pred krščanskimi razpravami o njej.

✦Jima (Yima, srednjeperz. Džamšid) in vara. Prakralj zlate dobe, ki po Mazdovem navodilu zgradi podzemno zavetišče (vara), kamor spravi po dvoje od vsake vrste, da preživijo strašno zimo. Vzporednica s potopnimi pripovedmi je očitna, mehanizem pa je drug: nesreča je mraz, ne voda. Yima je isti lik kot vedski Yama — glej HindujskeTradicije.

✦Zmaj Aži Dahāka. Troglavi zmaj, ki ga junak Θraētaona (Feridun) premaga in vklene pod goro Damavand; ob koncu časov se bo osvobodil in ga bo dokončno pokončal Kǝrǝsāspa. V Firdusijevi Šāhnāme postane Zahhāk, tiran s kačama na ramenih — eden najbolj znanih likov perzijske književnosti.

✦Sveti bik in rastlina. Haoma (ustreznik indijske some) — obredna rastlina in božanstvo; prabik Gav-aēvō-dāta, iz katerega izvirajo vse živali. Zaratustra je v Gāthah daritev goveda zavrnil, mlajša Avesta pa je haomo povrnila v obred — to je najbolj znan primer napetosti med starejšo in mlajšo plastjo.

✦Sveti kraji kot pripoved. Čak Čak — po izročilu je ob arabski osvojitvi begunska kraljična Nikbanu prosila goro za zavetje in gora se je odprla; kapljajoča voda naj bi bile njene solze. Romanje tja je najpomembnejši iranski zoroastrski letni dogodek.

✦Ogenj. Osrednje obredno središče, ne božanstvo. Predstavlja Aša Vahišto in Mazdovo svetlobo. Molitev poteka obrnjeno k svetlobi — ognju, svetilki, soncu ali luni.

✦Faravahar. Krilati disk s človeško postavo — najbolj razširjen sodobni zoroastrski in iranski nacionalni znak. Pomembno pojasnilo: znak izhaja iz ahemenidskih reliefov (Perzepolis), kjer je verjetno upodabljal xvarǝnah (kraljevsko slavo) ali samega Ahura Mazdo; njegova razlaga kot fravaši je poznejša in v vedi sporna. Kot splošen znak zoroastrizma se je uveljavil šele v 20. stoletju. Modul to razliko izrecno navaja, ker je pogosto zamolčana.

✦Kuštī in sudre. Sveti pas in bela srajčka — najbolj neposredna, telesna znamenja pripadnosti; nosita se pod oblačili in nista razkazovalna.

✦Padān. Bela obrazna krpa duhovnika pred ognjem — enak namen kot džainski muhpattī, druga utemeljitev (glej Dzainizem).

✦Bela barva. Prevladujoča obredna barva — čistost; duhovniki nosijo belo, sudre je bela, obredni prostori so svetli.

✦Cipresa. Drevo večne zelenosti in zoroastrsko znamenje; cipresa v Abarkuhu velja za eno najstarejših dreves na svetu. Motiv ciprese je prek perzijske umetnosti prešel v vzorec bôteh / paisley, ki je danes v svetovni tekstilni rabi.

✦Bik in lev. Perzepolski motiv leva, ki napada bika, je pogosto razlagan kot sončni koledarski znak; razlaga je verjetna, ne dokazana.

✦Sonce in luna. Znamenji, pogosti na obrednih predmetih in v arhitekturi.

✦Kar zoroastrska ikonografija skoraj nima. Ahura Mazda se v zoroastrizmu praviloma ne upodablja v človeški obliki (ahemenidske upodobitve krilate postave so izjema in sporne); kipov ni, in kipi so bili v sasanidski dobi celo obredno odpravljeni v prid ognja. Zoroastrski tempelj je zato prostor za ogenj, ne za podobo.

Notranje razlike

Zunanji vplivi in stiki

✦Kaj je zoroastrizem dal svetu. Nowruz kot praznik več sto milijonov ljudi; perzijsko upravno, koledarsko in pravno izročilo, ki so ga prevzeli poznejši imperiji; Kirovo listino o vrnitvi izgnancev, ki je v judovskem izročilu razumljena kot odrešitveno dejanje; in — če je vpliv resničen — ključne prvine eshatologije, ki so oblikovale zahodni svet.

✦Vprašanje vpliva na judovstvo, krščanstvo in islam. Vzporednice: angeli in hierarhija duhov, hudič kot oseba (ne le nasprotnik), sodba po smrti in most/tehtnica, vstajenje telesa, konec sveta in ognjeno očiščenje, odrešenik ob koncu, nebesa in pekel kot kraja. Zgodovinska priložnost je nesporna (539 pr. n. št. in dve stoletji perzijske oblasti nad Judejo). A dokaza ni, ker so zoroastrska besedila, ki te nauke izrecno vsebujejo, ohranjena v mlajših redakcijah. Modul spora ne razsoja in navaja obe strani (Boyce za, Barr in Hultgård kritično, Shaked previdno). Trije modri z Vzhoda v Matejevem evangeliju so magoi — iranski duhovniki; to je izpričano besedilno dejstvo, ne domneva.

✦Manihejstvo. Mani (3. stol., Mezopotamija) je zoroastrsko dvopolnost povezal s krščanskimi in budističnimi prvinami v novo, misijonsko svetovno religijo, ki je od Rima do Kitajske obstajala več kot tisočletje. Ključna razlika: pri Maniju je snov zlo, pri zoroastrizmu ne. Enačenje zoroastrizma z manihejstvom je pogosta in resna napaka. Mani je bil v sasanidskem Iranu usmrčen prav kot krivoverec.

✦Islam in Iran. Postopna islamizacija; položaj ḏimmī z glavarino, odpravljeno šele leta 1882. Hkrati je zoroastrska dediščina globoko vgrajena v perzijsko kulturo — Firdusijeva Šāhnāme je predislamsko izročilo ohranila kot narodni ep, Nowruz se je nepretrgano praznoval, in perzijska mistična poezija uporablja zoroastrski besednjak kot pesniško sredstvo (moġān — "magi/krčmarji", pīr-e moġān — glej Sufizem). Ta izposoja ni naukovna kontinuiteta.

✦Zahodna recepcija. Anquetil-Duperron leta 1771 prvi prinese in prevede Avesto v Evropo (in je bil sprva obtožen ponaredka); Rasmus Rask in Eugène Burnouf avestijščino filološko utrdita. Nato: Nietzsche (ime, ne nauk), Mozartova Čarobna piščal (Sarastro), teozofija in novodobna gibanja, ki zoroastrizem razglašajo za "izvor vseh religij" — brez podlage.

✦Preganjanje in ogroženost. Postopno izrivanje po arabski osvojitvi; glavarina do leta 1882; prisilne spreobrnitve v posameznih obdobjih; po letu 1979 pravne omejitve za nemuslimane v Iranu in pospešeno izseljevanje. Modul navaja dokumentirana dejstva in ne izpeljuje političnih sklepov. Največja grožnja obstoju skupnosti danes pa ni preganjanje, ampak demografija.

✦MODULI/05_Iran_in_Srednja_Azija/ — glavni, poglobljeni grozd. Tja za vse podrobnosti. AhuraMazda (vrhovno božanstvo, njegove lastnosti, razvoj od Gāth do sasanidskih besedil, razmerje do Spǝnta Mainyuja); Avesta (korpus, jezik, plasti, Yasna, Yašti, Vendidād, ustni prenos in zapis, rokopisno izročilo); AmeshaSpenta (šesterica, sedem stvarstev, obredna vloga); AngraMainyu (izvor zla, demonologija, razvoj podobe, razmerje do poznejših satanologij); Zurvan (Čas kot počelo, zurvanitski nauk in spor o njegovem obsegu). Ta modul vse to povzema na ravni svetovnega pregleda in podrobnosti namenoma ne podvaja.

✦Judovstvo, Krscanstvo, Islam — najpomembnejše in najbolj sporno primerjalno vprašanje. Vzporednice v angelologiji, satanologiji, sodbi po smrti, vstajenju, koncu sveta in odrešeniku so izrazite; zgodovinska priložnost za vpliv je nesporna, dokaza pa ni. Modul navaja vzporednice in izrecno ne trdi izpeljanosti v nobeno smer. Posebej: Kir Veliki je v Iz 45,1 imenovan mesija (edini nejud s tem nazivom v Bibliji), Ašmodaj v Tobitovi knjigi je verjetno iz Aēšme, in magi v Mt 2 so iranski duhovniki.

✦HindujskeTradicije (in grozd MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/, zlasti Veda) — najbližje izpričano jezikovno in obredno sorodstvo. Avestijščina in vedščina sta tesno sorodna jezika iz skupne indoiranske dediščine; skupni so red (aša : ṛta), daritveni ogenj, obredni napoj (haoma : soma), duhovniški naziv (zaotar : hotar), in liki (Yima : Yama, Mithra : Mitra, Vǝrǝθraγna : Vṛtrahan). Najbolj znana razlika: vrednotenje daēva/deva in ahura/asura je obrnjeno — v Indiji so deva bogovi, v Iranu daēva demoni. Ali je bila to Zaratustrova reforma ali starejši razhod, je odprto vprašanje (Boyce, Kellens, Skjærvø). Parsiji živijo v hindujskem okolju že več kot tisočletje.

✦Dzainizem (in MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/Jainadharma) — strukturna vzporednica majhne, mestne, trgovske skupnosti z visokim ugledom, nesorazmernim gospodarskim vplivom in demografskim upadom; obe sta zgoščeni prav v Mumbaju in sta tam stoletja delovali v istem gospodarstvu. Naukovno pa sta si nasprotna: zoroastrizem ima stvarnika, dvopolni boj in zavrača askezo; džainizem stvarnika nima in askezo postavlja v središče. Vzporednica je družbena, ne verska.

✦Sikhizem (in MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/SikhDharma) — tipološka vzporednica: trojica dobre misli, besede, dejanja nasproti nām japaṇā, kirat karnī, vaṇḍ chhaknā; obojno zavračanje askeze in potrjevanje dela in družine; obojno enoboštvo brez podob. Zgodovinske zveze ni.

✦Budizem — vzporednica v etičnem obvladovanju misli, besede in dejanja je strukturna; kozmološko izhodišče je nasprotno (stvarnik in dvopol proti odsotnosti obojega). Stik je zgodovinsko obstajal v Baktriji in ob svilni cesti, naukovnega prenosa pa ni dokazanega.

✦Jezidstvo — pogosto in napačno enačeno z zoroastrizmom. Jezidstvo izhaja iz sufijskega reda šejha 'Adīja, ne iz zoroastrizma; vzporednice s starimi iranskimi prvinami obstajajo (sonce, pavji angel, kastna zaprtost), izpeljanosti pa ni. Glej Jezidstvo.

✦Mandejstvo, Gnosticizem — razlikovati je treba. Oba poznata dvopol svetlobe in teme, oba pa telesni svet vrednotita negativno. Zoroastrizem stvarstva ne razvrednoti — nasprotno, brani ga. To je odločilna razlika in enačenje je napačno. Manihejstvo je vmesni primer, ki je zoroastrsko dvopolnost povezal z gnostičnim vrednotenjem snovi — in prav zato ga je zoroastrska država preganjala.

✦Sufizem — perzijska mistična poezija si zoroastrsko podobje izposoja kot pesniško sredstvo (moġān, pīr-e moġān, "krčma magov"). To je slogovna izposoja, ne naukovna kontinuiteta.

✦BahajskaVera — bahajski nauk o postopnem razodetju Zaratustro izrecno uvršča med božje razodetelje, in del zgodnjih bahajcev v Iranu je bil zoroastrskega rodu. To je bahajska razlaga, ki je zoroastrsko izročilo ne sprejema; modul jo navaja kot stališče druge skupnosti. Glej BahajskaVera.

Splošni pregledi (prva izbira)

✦Boyce, M. Zoroastrians: Their Religious Beliefs and Practices (1979/2001) — najbolj vpliven en sam pregled in prva izbira; A History of Zoroastrianism (3 zv., z Grenetom) — temeljno delo. Boyceina teza o zgodnji dataciji in o velikem vplivu na judovstvo je vplivna in ni splošno sprejeta — brati z zavestjo o tem.

✦Stausberg, M. & Vevaina, Y. S.-D. (ur.) (2015). The Wiley Blackwell Companion to Zoroastrianism — najbolj celovit sodobni referenčni zbornik in danes prva izbira za stanje vede.

✦Skjærvø, P. O. The Spirit of Zoroastrianism (antologija s prevodi in uvodi) — filološko najstrožje in odlično za primarna besedila.

✦Hintze, A., Kellens, J., de Jong, A. — sodobna kritična veda; Kellens je najbolj skeptičen glede zgodovinskega Zaratustre.

✦Encyclopædia Iranica (iranicaonline.org) — odprto dostopna, znanstveno urejena; za posamezna gesla prva izbira.

✦Rose, J. Zoroastrianism: An Introduction — dostopen sodoben uvod.

✦Hinnells, J. The Zoroastrian Diaspora — najboljše delo o sodobnih skupnostih in izseljenstvu.

Primarna besedila v prevodu

✦Gāthe — jedro celotnega izročila; jezik je izredno težaven in prevodi se med seboj močno razlikujejo. Humbach & Ichaporia; Insler; Skjærvø. Nobenega prevoda ni mogoče brati brez zavesti, da so mnoga mesta sporna.

✦Yasna, Yašti, Vendidād — Darmesteter & Mills (Sacred Books of the East 4, 23, 31, 1880–1887) — star in mestoma presežen, a še vedno najbolj dostopen popolni prevod; Hintze za posamezne Yašte.

✦Srednjeperzijska besedila — Bundahišn (angl. Agostini & Thrope, 2020 — sodoben prevod), Dēnkard, Ardā Wīrāz Nāmag (vizija onstranstva, ki jo pogosto primerjajo z Dantejem — prevod Vahman), Škand Gumānīg Wizār (polemično besedilo proti drugim veram).

✦Qissa-ye Sanjān — izročilo o prihodu parsijev v Indijo; brati kot hagiografijo iz leta 1599, ne kot kroniko.

✦Rivāyati — pisma med iransko in indijsko skupnostjo; prvorazreden vir o obredni praksi.

Posamezna področja

✦de Jong, A. Traditions of the Magi — grški in latinski viri o zoroastrizmu; nepogrešljivo za vprašanje, kaj je antika o njem vedela.

✦Shaked, S. Dualism in Transformation — razmerje do judovstva, previdno in metodološko zgledno.

✦Barr, J., Hultgård, A. — kritični glasovi glede teze o vplivu na judovstvo; brati skupaj z Boyce.

✦Choksy, J. Purity and Pollution in Zoroastrianism; Conflict and Cooperation — čistostni sistem in odnosi z muslimansko večino.

✦Stausberg, M. Die Religion Zarathushtras (3 zv.) — najobsežnejša sodobna monografija, v nemščini.

✦Beck, R., Gordon, R. — rimski Mitra kot ločen pojav; nujno za razčiščenje pogoste zamenjave.

✦Palsetia, J. The Parsis of India — družbena zgodovina parsijev.

✦Luhrmann, T. The Good Parsi — antropologija sodobne parsijske samopodobe in občutka zatona.

✦Vevaina, Y. S.-D., Ringer, M. — sodobne razprave o identiteti in reformah.

✦Iranski popis prebivalstva (1996, 2006, 2016), indijski popis (do 2011), Jiyo Parsi poročila, FEZANA popisi — za številke; ocene se med viri razlikujejo in jih velja navajati z razponom.

Kaj NI vir

✦Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra — literarno delo, ne vir o veri. Enako Mozartova Čarobna piščal.

✦Teozofsko in novodobno gradivo, ki zoroastrizem razglaša za "izvor vseh religij", "prvo enoboštvo" ali "vir vsega ezoteričnega znanja" — brez podlage.

✦Gradivo, ki zoroastrizem enači z manihejstvom, jezidstvom ali z rimskim mitraizmom — izrecno zavrnjeno.

✦Gradivo, ki zoroastrce imenuje "ognjene častilce" in trdi, da častijo ogenj — dejansko napačno.

✦Ilm-e Kšnum in podobna ezoterična gibanja 20. stoletja kot vir o klasičnem izročilu — navajati jih je mogoče kot sodobni pojav, ne kot izročilo.

✦Iranska ali indijska nacionalistična publicistika katere koli smeri, ki zoroastrizem uporablja kot dokaz o narodni preteklosti.

✦Trditve o neposrednem in dokazanem zoroastrskem izvoru posameznih judovskih ali krščanskih naukov — kot dokazane so izrecno zavrnjene; kot možnost so legitimne.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da so Gāthe najstarejši del Aveste in da so jezikovno arhaične ter primerljive z Ṛgvedo; da je Ahura Mazdā edini stvarnik in da zlo ni njegovo delo; da je trojica humata, hūxta, huvaršta temeljna; da je ogenj obredno središče in ne predmet čaščenja; da so Ahemenidi Ahura Mazdo javno častili (Behistunski napis, ok. 520 pr. n. št.); da je Perzepolis leta 330 pr. n. št. požgal Aleksander; da je bil zoroastrizem državna vera Sasanidov (224–651); da je bila Avesta zapisana šele v sasanidski dobi in da je ohranjena le manjšina korpusa; da je arabska osvojitev leta 651 sprožila postopno, ne trenutno islamizacijo; da so parsiji priseljena skupnost v Gudžaratu in da je Iranshah v Udvadi najsvetejši ogenj; da je bila glavarina za iranske zoroastrce odpravljena leta 1882; da je bila praksa dakhme v Iranu opuščena leta 1970; da je Nowruz od leta 2009 na Unescovem seznamu; da je parsijsko prebivalstvo v Indiji padlo s 114.000 (1941) na 57.264 (2011) in da je rodnost približno 0,8; da iranski popis leta 2016 navaja 23.109 zoroastrcev; da so zoroastrci v Iranu ustavno priznana manjšina z zajamčenim parlamentarnim sedežem in hkrati podvrženi splošnim omejitvam za nemuslimane; da je iraški Kurdistan zoroastrizem leta 2015 uradno priznal.

✦Srednja: datacija Zaratustre (razpon od 1500 pr. n. št. do 6. stoletja pr. n. št. — nerazrešeno, večina se nagiba k zgodnji); kraj njegovega delovanja (vzhodni Iran je verjeten, ni pa določen); ali so bili Ahemenidi zoroastrci v ožjem pomenu; ali je bil zurvanizem sasanidsko večinsko stališče; hitrost islamizacije Irana; zgodovinskost Qissa-ye Sanjān in datacija prihoda parsijev v Indijo (razpon 8.–10. stoletje); razlaga faravaharja (xvarǝnah, Mazda ali fravaši — sporno); obseg izgubljenega dela Aveste; številke za diasporo (ocene se močno razlikujejo).

✦Nizka / sporno: ali je bil Zaratustra zgodovinska oseba (večinsko da, Kellens in del francoske šole dvomi); obseg in smer vpliva na judovsko in krščansko eshatologijo — modul ne razsoja; ali je bila preobrnitev daēva/deva Zaratustrova reforma ali starejši indoiranski razhod; ali je bila zavrnitev daritve goveda v Gāthah načelna ali obredno omejena; ali je razlaga zoroastrizma kot enoboštva ali dvojništva ustreznejša (odvisno od opredelitve, ne od dejstev); zgodovinskost pripovedi o Nikbanu in Čak Čaku; ali so mesijanski nauki v Avesti predislamski v ohranjeni obliki ali so bili pozneje preoblikovani.

✦Izrecno zavrnjeno: da zoroastrci častijo ogenj; da je zoroastrizem izumrl; da je isto kot manihejstvo, jezidstvo ali rimski mitraizem; da je Nietzschejev Zaratustra vir o veri; da je zoroastrizem "izvor vseh religij"; da so vsi zoroastrci trupla puščali pticam še danes; da je Perzepolis uničila arabska osvojitev; da je datacija "258 let pred Aleksandrom" zanesljiva; da je faravahar nesporno upodobitev fravašija; da je snovni svet v zoroastrizmu zlo (to je manihejsko, ne zoroastrsko stališče); da je post ali askeza del zoroastrske prakse.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-10.