Vaišnavizem

Vaišnavizem je tista velika veja hinduizma, ki Viṣṇuja — ali njegovo obliko Kṛṣṇo oziroma Rāmo — časti kot vrhovnega in osebnega Boga. Skupaj s šaivizmom (glej Shaiva) sta to dva največja toka hinduizma; šaktizem (Shakta) je tretji.

Kar vaišnavizem najbolj razlikuje od šaivizma, ni le ime boga:

(1) Nauk o avatārah. Viṣṇu se spušča v svet (avatāra, "sestop"), kadar dharma peša — kot riba, želva, merjasec, človek-lev, pritlikavec, Paraśurāma, Rāma, Kṛṣṇa, Buddha, in prihodnji Kalki. Ta nauk daje vaišnavizmu nekaj, česar šaivizem nima: zgodovinsko in pripovedno navzočnost Boga v človeški obliki, z družino, otroštvom, prijatelji in smrtjo. Iz tega izvira ogromna literatura, gledališče, glasba in slikarstvo.

(2) Prvenstvo bhakti — osebne, čustvene predanosti. Odnos do Boga je opisan kot razmerje: služabnik, prijatelj, starš, ljubimec. Vaišnavska teologija je razdelala estetiko čustev (rasa, bhāva) v sistem, ki v svetovni religiji nima prave vzporednice.

(3) Milost (prasāda, kṛpā) proti lastnemu naporu. V šrīvaišnavizmu se je iz tega razvil znameniti spor med "opičjo" (markaṭa-nyāya — mladič se drži matere sam) in "mačjo" potjo (mārjāra-nyāya — mačka mladiča nese, ta ne stori nič). To je indijski dvojnik razprave o milosti in delih.

Opozorilo o številkah in o pojmu "denominacija". Pogosto navedena ocena, da je vaišnavcev okoli 600–640 milijonov (torej največja skupina med hindujci) proti ok. 250 milijonom šaivcev, izhaja iz posrednih ocen in ne iz popisa. Popisi v Indiji ne sprašujejo po sampradāji. Sam pojem "denominacija" je delno kolonialna in popisna kategorija, prenesena s krščanskega modela; v praksi večina hindujcev časti tako Viṣṇuja kot Śivo. Strogo vzeto je vaišnavec tisti, ki je posvečen (dīkṣā, pañca-saṃskāra) v določeno vaišnavsko izročilo.

Heliodorov steber — zakaj je pomemben

Napis v Besnagarju (Vidisha, ok. 113 pr. n. št.) postavi Heliodor, poslanec indogrškega kralja Antialkida, in se v njem imenuje bhāgavata, steber pa garuḍa-dhvaja v čast "bogu bogov Vāsudevi". Pomen: (a) čaščenje Vāsudeve-Kṛṣṇe je izpričano več kot dve stoletji pred našim štetjem; (b) je bilo odprto tudi tujcu; (c) je bilo že takrat teistično, ne le obredno. To je eden najtrdnejših datumov v zgodovini hindujskih tradicij.

✦Tamil Nadu — Āḻvārji, Śrīraṅgam (največji delujoči tempeljski kompleks na svetu), Tirupati/Tirumala (Veṅkaṭeśvara; najbolj obiskano in najbogatejše svetišče na svetu), Kāñcīpuram, Śrīvilliputtūr (Āṇṭāḷ).

✦Karnataka — Madhvova dvaita in Uḍupī; haridāsa-pesništvo (Purandara Dāsa, oče karnatske glasbe).

✦Bengalija in Odisha — Caitanya; Purī in Jagannātha (izvorno verjetno plemensko božanstvo, pozneje vaišnavizirano — to je izpričan primer vključevanja lokalnega kulta); Ratha-yātrā.

✦Braj / Vrindāvan, Mathurā, Govardhan (Uttar Pradeš) — Kṛṣṇova pokrajina otroštva; osrednje romarsko območje gaudijskega, vallabhovskega in nimbārkovskega vaišnavizma; Puškarska in braj-kultura rāsa-līle.

✦Ayodhyā — Rāmovo rojstno mesto po izročilu; od 1980-ih središče najbolj spornega verskopolitičnega spora v Indiji.

✦Gudžarat in Radžastan — Vallabha in puṣṭi-mārga, Nāthdvārā; Mīrābāī; Swaminarayan.

✦Assam in Manipur — Śaṅkaradeva (1449–1568) in ekaśaraṇa-dharma, satre in nāmghar; manipurski rāsa-līlā-ples.

✦Maharaštra — Vārkarī-tradicija, Viṭṭhala v Paṇḍharpuru, Jñāneśvar, Tukārām; letno romanje vārī zbere milijone.

✦Nepal — Changu Narayan; Šrilanka, Jugovzhodna Azija — Angkor Vat je bil izvorno Viṣṇujev tempelj (12. st.), največji verski objekt na svetu.

✦Svetovno — ISKCON ima danes templje na vseh celinah; Swaminarayanski BAPS je zgradil velike templje v Londonu, New Jerseyju in Abu Dabiju.

Viṣṇu in njegove oblike

Viṣṇu / Nārāyaṇa — vrhovni; leži na kači Śeṣi (Ananta) na kozmičnem oceanu, iz njegovega popka raste lotos z Brahmo. Štiri roke: školjka (śaṅkha Pāñcajanya), kolut (cakra Sudarśana), buzdovan (gadā Kaumodakī), lotos (padma). Nosi dragulj Kaustubha in kodrček Śrīvatsa.

Deset avatārov (daśāvatāra) — Matsya (riba), Kūrma (želva), Varāha (merjasec), Narasiṃha (človek-lev), Vāmana (pritlikavec/Trivikrama), Paraśurāma, Rāma, Kṛṣṇa, Buddha (v nekaterih seznamih Balarāma), Kalki (prihodnji). Seznam ni nespremenljiv — Bhāgavata-purāṇa jih našteje 22 in dodaja, da so nešteti.

Buddha kot avatār je polemična vključitev: v purāṇskih razlagah Viṣṇu prevzame Buddhovo podobo, da bi zapeljal nevredne v krivo vero. Budisti tega nikoli niso sprejeli. Modul to navaja kot hindujsko prisvojitveno razlago, ne kot dejstvo o budizmu.

Boginje in spremstvo

Lakṣmī / Śrī — soproga, boginja sreče in obilja; v šrīvaišnavizmu ni okras, ampak teološka nujnost: je puruṣakāra, posrednica, brez katere Viṣṇujeva milost ne doseže duše (glej Devi). Sītā (Rāmova soproga), Rādhā (Kṛṣṇova ljubljena; v gaudijskem vaišnavizmu je višja od Kṛṣṇe kot utelešenje popolne ljubezni), Rukmiṇī, Bhū-devī in Nīlā. Garuḍa — orel, jezdna žival; Hanumān — Rāmov služabnik, najbolj razširjeno čaščeno božanstvo severne Indije; Śeṣa/Ananta; Nārada — potujoči modrec-glasbenik; Prahlāda, Dhruva, Ambarīṣa — vzorčni bhakte.

Ključni teološki pojmi

Bhakti (predanost) in njenih devet oblik (navadhā bhakti: poslušanje, petje, spominjanje, služenje nogam, čaščenje, poklon, suženjstvo, prijateljstvo, popolna izročitev); prapatti / śaraṇāgati (popolna izročitev — jedro šrīvaišnavizma); rasa-teologija Rūpe Gosvāmīja (pet odnosov: śānta, dāsya, sakhya, vātsalya, mādhurya); vyūhe (Vāsudeva, Saṃkarṣaṇa, Pradyumna, Aniruddha) in pet oblik Boga po Pāñcarātri (para, vyūha, vibhava, antaryāmin, arcā — Bog resnično navzoč v templjski podobi); prasāda (posvečena hrana).

✦Trije koraki. Vedski Viṣṇu s tremi koraki prehodi ves svet. V purāṇski razširitvi se kot pritlikavec Vāmana izprosi pri kralju Baliju "toliko zemlje, kolikor jo prehodim v treh korakih", nato zraste in z dvema prehodi vesolje, s tretjim pa Balija pritisne v podzemlje — a mu podeli milost. Zgodba je hkrati teološka in politična; v Kerali jo praznik Onam obrne: Bali je dobri kralj, ki se enkrat na leto vrne k ljudstvu.

✦Merjasec. Varāha dvigne potopljeno zemljo iz vode na svojem oklu.

✦Človek-lev. Hiraṇyakaśipu je neranljiv "ne od človeka ne od živali, ne podnevi ne ponoči, ne znotraj ne zunaj". Narasiṃha ga o mraku na pragu na svojih kolenih razpara — mit o Božji zvitosti in o zaščiti bhakte (Prahlāde).

✦Stepanje oceana (samudra-manthana) — Viṣṇu kot želva podpira goro, kot Mohinī prevara demone in bogovom da nesmrtnost.

✦Rāmāyaṇa — Rāmovo izgnanstvo, Sītina ugrabitev, Hanumānov let, vojna z Rāvaṇo. Nesporno najvplivnejša indijska pripoved; obstajajo stotine različic (Vālmīki, Kamban, Tulsīdās, džainske, budistične, jugovzhodnoazijske; nekatere Rāvaṇo prikazujejo naklonjeno). A. K. Ramanujanov esej Three Hundred Rāmāyaṇas (1991) o tej mnogoterosti je bil leta 2011 zaradi političnih pritiskov umaknjen s programa univerze v Delhiju — dogodek sam je pomemben podatek o sodobnem sprejemanju.

✦Kṛṣṇova līlā — rojstvo v ječi, zamenjava, otroštvo v Gokuli, kraja masla, ples rāsa z gopījami, dvig gore Govardhana, odhod v Mathuro in nikoli izpolnjena vrnitev. Viraha (ločitvena bolečina) je osrednje čustvo bengalskega vaišnavizma.

✦Kozmologija — ciklična: kalpa kot Brahmov dan (4,32 milijarde let), štiri yuge, občasni pralaya, med katerima Viṣṇu spi na Śeṣi. Vaišnavska nebesa Vaikuṇṭha (in gaudijska Goloka Vṛndāvana nad njo) so večna, osebna bivališča — ne razpustitev v brezosebno, kot pri advaiti. Ta razlika je teološko odločilna.

✦Janmāṣṭamī (avg./sept.) — Kṛṣṇovo rojstvo; polnočni obred, dahi-handi v Maharaštri.

✦Rāma-navamī (mar./apr.) — Rāmovo rojstvo; branje Rāmcaritmānasa.

✦Vaikuṇṭha Ekādaśī (dec./jan.) — v Śrīraṅgamu skozi "nebeška vrata" gre več sto tisoč ljudi.

✦Holī — v Braju povezan s Kṛṣṇo in Rādho (Laṭhmār Holī v Barsani).

✦Ratha-yātrā (Purī, jun./jul.) — Jagannātha, Balabhadra in Subhadrā na ogromnih vozovih; iz angleškega popačenja imena izvira beseda juggernaut.

✦Rāmlīlā in Dussehrā — večdnevne uprizoritve Rāmāyaṇe; Rāmnagar pri Varanasiju je na Unescovem seznamu nesnovne dediščine.

✦Dīvālī — Rāmova vrnitev v Ayodhyo (v šaktovskem okviru je isti praznik Kālījin; glej Devi).

✦Ekādaśī — post dvakrat mesečno, ena najbolj razširjenih vaišnavskih praks.

✦Vārī — pešromanje Vārkarījev v Paṇḍharpur, do milijon ljudi, z abhaṅgi Tukārāma in Jñāneśvara.

✦Nāma-saṃkīrtana / japa — skupinsko petje Božjih imen; Hare Kṛṣṇa-mantra (mahāmantra) iz Kali-santaraṇa-upaniṣad; v gaudijski praksi 16 krogov japa dnevno.

✦Pañca-saṃskāra — šrīvaišnavska posvetitev, vključno z znamenjem školjke in koluta na ramenih (taptamudrā-dhāraṇa).

✦Prasāda — kuhinja v Tirumali in Jagannāthova Ānanda Bāzār v Purīju sta med največjimi obrednimi kuhinjami na svetu. Vegetarijanstvo je v večini vaišnavskih izročil obvezno (glej pa Assam in nekatere lokalne izjeme).

✦Sevā — tempeljska podoba (arcā) se obravnava kot dejansko navzoč Bog: prebujanje, kopanje, oblačenje, hranjenje, uspavanje. To ni simbolika, ampak teološko utemeljeno ravnanje.

✦Ūrdhvapuṇḍra / tilaka — navpično znamenje na čelu (v nasprotju z vodoravnim šaivskim tripuṇḍro); oblika razkriva šolo: šrīvaišnavska "U" z rdečo črto (śrīcūrṇa), madhvovska navpičnica z ogljem, gaudijska ozka bela vilica.

✦Śaṅkha in cakra — školjka in kolut; najhitrejši prepoznavni znak vaišnavskega templja.

✦Tulasī — bazilika; rastlina kot boginja; ogrlica tulasī-mālā okoli vratu, japa-mālā iz njenega lesa.

✦Garuḍa na stebru pred templjem; Hanumān ob vhodu.

✦Śeṣaśāyī Viṣṇu — ležeči Viṣṇu na kači; ena najbolj ponavljanih indijskih podob (Deogarh, Mahabalipuram, Anantašajana v Thiruvananthapuramu).

✦Daśāvatāra-plošče — deset avatārov v vrsti; pogosta tempeljska in ljudska podoba, tudi na igralnih kartah (gañjifā).

✦Rādhā-Kṛṣṇa — dvojica; v gaudijskem izročilu je Rādhā na levi in enakovredna ali višja.

✦Sandalovina, rumena barva (pītāmbara), pavje pero — Kṛṣṇova ikonografija; modra polt kot znak neizmernosti (kot nebo in ocean).

✦Śālagrāma — okamnela amonitna školjka iz reke Gaṇḍakī v Nepalu; naravna oblika, ki ne potrebuje posvetitve — vaišnavski dvojnik bāṇaliṅge.

1. Štiri sampradāje. Izročilo govori o štirih legitimnih vaišnavskih linijah: Śrī (Rāmānuja), Brahma (Madhva), Rudra (Viṣṇusvāmin/Vallabha), Kumāra (Nimbārka). Hawley je pokazal, da je ta štiridelna shema poznejša sistemizacija (izpričano šele okrog 17. stoletja, prek galtske skupnosti pri Jaipurju), ne pa opis dejanskega zgodovinskega poteka.

2. Vedāntski spor. Rāmānujeva viśiṣṭādvaita je najmočnejši teološki odgovor Śaṅkarovi advaiti: svet in duše so resnični in tvorijo Božje "telo"; osvoboditev je večna skupnost z Bogom, ne razpustitev. Madhva gre še dlje v dualizem in uvede hierarhijo duš, vključno s tistimi, ki so večno obsojene — v indijski misli osamljen položaj. Glej Vedanta.

3. Vaḍakalai proti Teṉkalai. Šrīvaišnavizem se razcepi na "severno" (sanskrtsko, poudarja sodelovanje duše — markaṭa) in "južno" šolo (tamilsko, poudarja čisto milost — mārjāra). Spor traja od 13.–14. stoletja in se je vlekel tudi po britanskih sodiščih v 19. in 20. stoletju.

4. "Bhakti-gibanje" kot pojem. Standardna pripoved pravi, da se je bhakti med 600 in 1600 širila od juga proti severu kot enotno gibanje. John Stratton Hawley (A Storm of Songs, Harvard University Press, 2015) je pokazal, da je ta enotna zgodba konstrukt 20. stoletja, ki nastane v krogu okoli Rabindranatha Tagoreja in pri hindijskih literarnih zgodovinarjih (Rāmcandra Śukla, Hazārīprasād Dvivedī), in ki je služil tudi nacionalni povezovalni ideji. Pesniki in gibanja so resnični; "gibanje" kot enota je naknadna razlaga. To je ena najpomembnejših revizij v novejšem preučevanju hinduizma.

5. Družbena razsežnost. Bhakti-pesništvo je pogosto prekršilo kastne in spolne meje: Nammāḻvār iz nizke kaste, Āṇṭāḷ in Mīrābāī kot ženski glas, Kabīr kot tkalec muslimanskega porekla, Caitanyevo skupinsko petje na ulici. A ta radikalnost je bila pogosto duhovna, ne družbena: dostop do templjev je marsikje ostal zaprt še do 20. stoletja. Ne pretiravati v nobeno smer je tu ključno.

6. Vaišnavizem in politika. Rāma je od 1980-ih postal osrednji simbol hindujskega nacionalizma; rušenje mošeje Bābrī v Ayodhyi 1992, sodba vrhovnega sodišča 2019 in posvetitev templja 2024 so dogodki, ki so preoblikovali indijsko politiko. Modul jih navaja kot dejstva o sodobnem stanju in ne zavzema stališča. Hkrati velja opozoriti, da je bhakti-Rāma Tulsīdāsa drugačna figura od političnega Rāme 20. stoletja.

7. ISKCON in svetovna razširitev. Ustanovljeno 1966 v New Yorku; Bhaktivedanta Swami Prabhupāda (1896–1977) je gaudijski vaišnavizem prenesel na Zahod z izjemno učinkovito organizacijo, prevodi in ulično prakso. Sociološko je to eden najuspešnejših prenosov indijske tradicije v tujino. Gibanje je bilo tudi predmet resnih notranjih kriz (razpad sistema guru-nasledstva po 1977; dokumentirane zlorabe v internatskih šolah gurukula, ki jih je gibanje pozneje priznalo in poravnalo). Modul oboje navaja: uspešnost in dokumentirane zlorabe.

8. Vaišnavizem in tantra. Pāñcarātra je vaišnavski obredni sistem, po zgradbi vzporeden šaivski mantramārgi; Sanderson trdi, da je nastal pod šaivskim vplivom, kar vaišnavska tradicija zavrača. Sporno, a metodološko pomembno (glej Tantra).

9. Kar je treba zavrniti ali popraviti.

✦"Kṛṣṇa je zgodovinska oseba z znanim datumom (npr. 3102 pr. n. št.)." Ta datum izhaja iz purāṇskega začetka kali-yuge in ni zgodovinski podatek. Ali za Kṛṣṇo stoji zgodovinski voditelj plemena Vṛṣṇi, je nedokazljivo.

✦"Bhakti je bilo enotno vseindijsko gibanje." Glej Hawley.

✦"Rādhā je v Bhagavadgīti/Bhāgavati." Rādhā se v teh besedilih ne pojavi; njena vloga zraste šele s Gītagovindo (Jayadeva, 12. st.) in gaudijsko teologijo.

✦"Bhagavadgītā je od nekdaj osrednji hindujski spis." Njena osrednjost je v veliki meri pojav 19.–20. stoletja (kolonialni prevodi, Tilak, Gandhi); pred tem je bila eno od več avtoritativnih besedil.

✦"Vaišnavizem je miroljubna, šaivizem divja veja." Karikatura; oba imata asketske, obredne in ljudske plasti, oba imata polemično in tekmovalno zgodovino.

✦Shaiva (sklop B) — glavna navzkrižna povezava: vaišnavizem in šaivizem sta dva največja toka hinduizma in ju je smiselno brati kot par. Razlike, ki dejansko štejejo: avatāri (Viṣṇu se spusti; Śiva ne — ima podobe, ne inkarnacij), pripoved proti obredu (vaišnavska teologija se razvija skozi zgodbo, šaivska skozi posvetitev in kozmološko shemo), cilj (večna osebna skupnost v Vaikuṇṭhi proti śiva-sāmyi ali istovetnosti pri Trika), znamenje na čelu (navpično proti vodoravnemu). Skupno: Harihara (združena podoba), smārta pañcāyatana-praksa, delitev istega obrednega in filozofskega besednjaka, in dejstvo, da večina hindujcev pripada obojemu hkrati.

✦Shakta (sklop B) — Lakṣmī in Sītā sta v šrīvaišnavizmu teološko nujni, a nista vrhovni; šaktizem je natanko tisti korak dlje, ki ga vaišnavizem ne naredi. Rādhā je najbližje šaktovski logiki, kar vaišnavizem premore.

✦Devi — Śrī/Lakṣmī kot puruṣakāra, posrednica milosti.

✦Trimurti — vaišnavizem trimūrtijsko shemo prevrne enako kot šaivizem: Brahmā izhaja iz Viṣṇujevega popka, Śiva je podrejen ali pa mu je enakovreden le v izenačevalnih besedilih.

✦Vedanta — najtesnejša filozofska zveza: viśiṣṭādvaita, dvaita, dvaitādvaita, śuddhādvaita in acintya-bhedābheda so vse vaišnavske vedānte; brez Vedante je ta modul nepopoln.

✦Yoga — bhakti-yoga Bhagavadgīte; joga v vaišnavskem okviru pomeni pot, ne telesne prakse.

✦Samkhya — Gītina metafizika je sāṃkhyovska s teistično nadgradnjo.

✦Tantra (sklop B) — Pāñcarātra kot vaišnavska obredna tantra; vprašanje smeri vpliva.

✦Rigveda — Viṣṇu kot manjše vedsko božanstvo; razdalja od tam do Vaikuṇṭhe je merilo celotnega razvoja.

✦Sanatana — Gītina kariera kot "hindujska Biblija" in Rāma kot nacionalni simbol sta osrednja primera, kako se tradicija preoblikuje v moderno versko-politično identiteto.

✦SikhDharma (sklop B) — Guru Nānakov nirguṇa-bhakti raste iz istega severnoindijskega sant-okolja kot Kabīr, a se od vaišnavizma zavestno loči: brez avatārov, brez podobe, brez templjske arcā.

Primarna besedila:

✦Ṛgveda 1.154, 1.22 (Viṣṇujevi trije koraki); Śatapatha-brāhmaṇa (Nārāyaṇa).

✦Heliodorov napis, Besnagar/Vidisha, ok. 113 pr. n. št.

✦Bhagavadgītā; Mahābhārata, Nārāyaṇīya-oddelek.

✦Pāñcarātra-saṃhite: Jayākhya, Sātvata, Ahirbudhnya, Lakṣmī-tantra.

✦Viṣṇu-purāṇa; Bhāgavata-purāṇa (osrednje); Harivaṃśa.

✦Vālmīki, Rāmāyaṇa; Kamban, Irāmāvatāram; Tulsīdās, Rāmcaritmānas (1574).

✦Nālāyira Divya Prabandham (Āḻvārji); Āṇṭāḷ, Tiruppāvai.

✦Rāmānuja, Śrībhāṣya, Vedārthasaṃgraha, Gadyatraya; Yāmuna, Stotraratna; Vedānta Deśika, Rahasyatrayasāra.

✦Madhva, Brahmasūtrabhāṣya, Anuvyākhyāna.

✦Jayadeva, Gītagovinda (12. st.); Rūpa Gosvāmī, Bhaktirasāmṛtasindhu; Caitanya-caritāmṛta (Kṛṣṇadāsa Kavirāja).

✦Sūrdās, Sūrsāgar; Mīrābāī; Tukārām in Jñāneśvar (Jñāneśvarī); Śaṅkaradeva, Kīrtana-ghoṣā.

Sekundarna literatura:

✦Hawley, J. S. (2015). A Storm of Songs: India and the Idea of the Bhakti Movement. Harvard University Press. — temeljno za kritiko pojma "bhakti-gibanje".

✦Hawley, J. S. (2005). Three Bhakti Voices: Mirabai, Surdas, and Kabir. Oxford University Press; Hawley & Juergensmeyer (1988). Songs of the Saints of India.

✦Carman, J. B. (1974). The Theology of Rāmānuja. Yale University Press.

✦Clooney, F. X. — dela o šrīvaišnavski teologiji in primerjalni teologiji.

✦Narayanan, V. (1987). The Way and the Goal. — šrīvaišnavska praksa.

✦Sharma, B. N. K. (1960/2000). History of the Dvaita School of Vedanta. — Madhva.

✦Bryant, E. (2007, ur.). Krishna: A Sourcebook. Oxford University Press.

✦Schweig, G. (2005). Dance of Divine Love. — rāsa-līlā.

✦Pollock, S. — o Rāmāyaṇi in politiki božanskosti ("Rāmāyaṇa and Political Imagination in India", 1993).

✦Ramanujan, A. K. (1991). "Three Hundred Rāmāyaṇas."

✦Flood, G. (1996). An Introduction to Hinduism. Cambridge University Press.

✦Rochford, E. B. (2007). Hare Krishna Transformed. NYU Press. — sociologija ISKCON-a, vključno s krizami.

✦Sanderson, A. (2009). "The Śaiva Age." — teza o šaivskem vplivu na Pāñcarātro (sporna).

✦Novetzke, C. (2016). The Quotidian Revolution. Columbia University Press. — Vārkarī in družbena razsežnost.

✦van der Veer, P. (1994). Religious Nationalism. University of California Press. — Ayodhyā.

Stopnja zanesljivosti:

✦Visoka: Viṣṇujev manjši položaj v Ṛgvedi; Heliodorov napis in njegova datacija; Gīta kot temeljno besedilo; obstoj in datacija Āḻvārjev ter Divya Prabandhama; Rāmānujeva in Madhvova teologija; razcep Vaḍakalai/Teṉkalai; Caitanya in gaudijska teologija; Tulsīdāsov Rāmcaritmānas in njegov vpliv; Prabhupāda in ustanovitev ISKCON-a 1966; Angkor Vat kot izvorno Viṣṇujev tempelj; ikonografija in razlikovalna znamenja.

✦Srednja: natančne letnice Rāmānujevega življenja (izročilo navaja 120 let, kar je malo verjetno); datacija Bhāgavata-purāṇe (9.–10. st. je najbolj sprejeto); nastanek seznama desetih avatārov in njegovo ustaljevanje; obseg dejanskega družbenega učinka bhakti-pesnikov na kastni red; ocene števila vaišnavcev; Sandersonova teza o šaivskem vplivu na Pāñcarātro.

✦Nizka / sporno: zgodovinskost Kṛṣṇe in Rāme kot oseb; izvor Jagannāthe kot plemenskega božanstva (verjetno, ne dokazano); kdaj natanko nastane Rādhā kot teološka postava; arheološka podlaga sporov o Ayodhyi.

✦Izrecno zavrnjeno: 3102 pr. n. št. kot zgodovinski datum Kṛṣṇove smrti ali začetka kali-yuge; štiri sampradāje kot izvorna zgodovinska shema (je poznejša, Hawley); "bhakti-gibanje" kot enotno vseindijsko gibanje z zavestnim potekom; navzočnost Rādhe v Bhagavadgīti ali Bhāgavata-purāṇi; predstava, da je bila Gīta od nekdaj osrednji hindujski spis; karikatura vaišnavizma kot "mile" in šaivizma kot "divje" veje.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-01.