Teravadski budizem

Theravāda je najstarejša ohranjena budistična šola in prevladujoča verska oblika v celinski jugovzhodni Aziji — v Mjanmaru, na Tajskem, v Laosu in Kambodži — ter na Šrilanki, ki je njeno zgodovinsko središče. To je okvirni modul te kategorije: Nat (burmansko čaščenje duhov) je razumljiv le v razmerju do teravade, Devaraja in KhmerDeva pa opisujeta prehod kmerskega sveta iz hindujsko-mahajanske v teravadsko ureditev.

Ime pomeni "nauk (vāda) starešin (thera)". Kanonski jezik je pāli; edini v celoti ohranjeni budistični kanon v klasičnem indijskem jeziku je prav palijski Tipitaka.

Osrednje spoznanje, brez katerega je vse ostalo napačno

Beseda "theravāda" v pomenu, kot ga uporabljamo danes — ime ene od svetovnih budističnih "vej" ob mahajani in vadžrajani — je iznajdba 20. stoletja. Peter Skilling, Todd LeRoy Perreira in avtorji zbornika How Theravāda is Theravāda? (2012) so pokazali, da se je izraz v predmoderni rabi nanašal na meniško rodovno linijo in besedilni prenos znotraj sanghe, ne na versko identiteto laikov. Splošno rabo je uveljavilo šele Svetovno združenje budistov (World Fellowship of Buddhists, Colombo 1950), ki je izraz uradno predlagalo kot nadomestilo za žaljivo mahajansko oznako hīnayāna ("manjše vozilo").

Iz tega sledi troje:

✦"Theravāda" ni preprosto ime za "zgodnji budizem". Je ime za konkretno šrilanško meniško linijo (Mahāvihāra) in njeno poznejšo širitev — ne za budizem pred razcepom.

✦Enačenje teravade s hīnayāno je napačno. Hīnayāna je polemična mahajanska oznaka za skupino zgodnjih šol; teravada je ena od njih, a je edina preživela, in oznake nikoli ni sprejela zase.

✦Sodobna "očiščena" teravada ni ista kot predmoderna. Reformna gibanja 19. in 20. stoletja so iz nje odstranila velik del obrednega, kozmološkega in magičnega gradiva, ki je bilo stoletja povsem običajno.

Kaj teravada ni

✦Ni "izvirni, nespremenjeni Budov nauk". To je apologetska trditev tradicije same, ki jo je 19. stoletje prevzelo od reformatorjev. Palijski kanon je bil zapisan šele okoli leta 29 pr. n. št. na Šrilanki (Alu Vihāra), štiri stoletja po Budi, in je bil urejan naprej.

✦Ni brezbožen "filozofski budizem". V dejanski praksi teravadskega juga so devaji, duhovi, amuleti, zaščitne formule (paritta) in obredi za srečo središčni; podoba "racionalne, neobredne teravade" je izdelek zahodnih in azijskih modernistov.

✦Ni meniška religija z nepomembnimi laiki. Razmerje meniška skupnost ↔ laiki je gospodarsko in obredno vzajemno: laiki dajejo (dāna), menihi dajejo zasluženje (puñña). Brez tega razmerja teravada ne obstaja.

✦Ni enotna. Med tajsko, burmansko, šrilanško, laoško in kmersko teravado so razlike v obredu, meniških redovih, meditacijskih šolah in razmerju do države velike.

✦Ni bila vedno prevladujoča v jugovzhodni Aziji. Do 12.–14. stoletja so bili v Angkorju, Šrivijaji in Čampi močni hinduizem in mahajanski budizem; teravadska prevlada je poznosrednjeveški zgodovinski dogodek, ne izhodiščno stanje.

Indijsko izhodišče

Teravada se rodovno izvaja iz Sthavira nikāye (pāli Theriya), ene od dveh vej, ki sta nastali ob prvem velikem razcepu sanghe (Mahāsāṃghika proti Sthavira), tradicionalno postavljenem v čas drugega koncila v Vaišāliju. Ožja prednica je Vibhajjavāda ("nauk razlikovanja") — ime, ki ga viri sami uporabljajo pogosteje kot "theravāda".

Šrilanški prenos je tradicionalno vezan na Mahindo, sina cesarja Ašoke (3. st. pr. n. št.), in na kralja Devānampiyo Tissa. Ta pripoved je znana iz šrilanških kronik Dīpavaṃsa (4. st.) in Mahāvaṃsa (5.–6. st.). Kronike so verski in dinastični dokumenti, ne nevtralna zgodovina — njihova naloga je utemeljiti Šrilanko kot dhammadīpa (otok nauka).

Prelomnice

✦Šrilanka — zgodovinsko središče; sinhalska večina; trije meniški redovi (Siyam, Amarapura, Rāmañña). Kandy in Zob Budov tempelj (Dalada Maligawa) kot verski in državniški simbol.

✦Mjanmar (Burma) — najmočnejša meniška učenost (zlasti Abhidhamma) in najbolj razvit laični meditacijski sistem na svetu; Bagan, Mandalay, Yangon (Shwedagon). Sožitje z Nat.

✦Tajska — najštevilčnejša teravadska populacija; državno urejena sangha (Mahā Nikāya + Thammayut); ustanova začasnega meniškega posvečenja za mlade moške; močni gozdni samostani na severovzhodu (Isan).

✦Kambodža — dva reda (Mohanikay, Thommayut); obnova po genocidu; teravada globoko prepletena s kmerskim čaščenjem duhov kraja (neak ta).

✦Laos — teravada z močnim upoštevanjem duhov phi; obred baci / sou khuan (vezanje niti okoli zapestja) je predbudističen in splošno prakticiran.

✦Manjšine drugod — Šan, Mon, Rakhine, Khmer Krom v Vietnamu, Chakma in Barua v Bangladešu, Tai Lue v Yunnanu (Xishuangbanna), Dai.

✦Zahod in diaspora — samostani tajske gozdne tradicije (Amaravati, Abhayagiri v ZDA), burmanski meditacijski centri, Goenkina mreža; posvetna "mindfulness" je iz teravade izpeljana, a od nje ločena.

Teravada nima stvarnika in nima boga v enoboštvenem pomenu, a ni brez nadnaravnih bitij — trditev, da je "ateistična filozofija", je moderna poenostavitev.

Buda

✦Gotama Buda — zgodovinski učitelj; v teravadi ni bog in ni večno navzoč; po parinibbāni ga ni mogoče prositi za pomoč. Časti se ga s spominjanjem, ne s prošnjo — čeprav ljudska praksa to mejo pogosto prestopa.

✦Predhodni budi (24 ali 28 po Buddhavaṃsi) in Metteyya (Maitreja), prihodnji buda — osrednji predmet ljudskega upanja in mesijanskih gibanj v Burmi in na Tajskem.

Devaji in nebeška bitja

✦Sakka (Śakra/Indra) — kralj bogov nebes Tāvatiṃsa; v Burmi kot Thagyamin postane vrh natovskega panteona (glej Nat).

✦Brahmāji, Cātummahārājika (štirje veliki kralji smeri), Māra — utelešenje smrti, poželenja in ovire.

✦Devaji so podvrženi ponovnemu rojstvu in niso odrešeni — v teravadski logiki je človeško rojstvo boljše od božanskega, ker le človek lahko doseže nibbāno.

Nižja in nevarna bitja

✦Peta (lačni duhovi) — umrli brez zaslug; obred prenosa zaslug nanje je zelo razširjen.

✦Yakkha, nāga (kačja bitja, varuhi voda in zakladov; nāga ne more biti posvečen v meniha — kanonsko zgodbo o tem obred posvečenja še danes ponavlja z vprašanjem "si človek?"), asura.

✦Krajevni duhovi: burmanski nat, tajski phi in chao thi (hišice duhov san phra phum), kmerski neak ta, laoški phi ban. Ti niso "ostanek" — so delujoči del teravadskega verskega sveta.

Temeljni pojmi

✦Štiri plemenite resnice in osemčlena pot.

✦Tilakkhaṇa — trojna oznaka bivanja: anicca (minljivost), dukkha (nezadovoljivost), anattā (ne-jaz). Anattā je najostrejša ločnica proti hindujskemu ātmanu.

✦Kamma in puñña (zasluge) — v vsakdanji praksi je pridobivanje zaslug osrednja verska dejavnost, pogostejša od meditacije.

✦Paṭicca-samuppāda (soodvisni nastanek), nibbāna, saṃsāra.

✦Arahant kot cilj (proti mahajanskemu bodhisattvi) — a v teravadi bodhisattvovska pot obstaja in je bila zgodovinsko ugledna, zlasti med vladarji.

✦Abhidhamma — sistematična analiza pojavov (dhamma); v Burmi je njen študij razvit bolj kot kjer koli drugje.

✦Budova življenjska zgodba kot obredni okvir: rojstvo v Lumbiniju, štirje prizori, odhod, asketstvo, prebujenje pod drevesom bodhi v Bodh Gayi, prvi govor v Sarnathu, parinibbāna v Kušinagarju. Jātake — 547 zgodb o prejšnjih rojstvih — so v jugovzhodni Aziji pomembnejše od filozofskih besedil; najbolj cenjena je Vessantara jātaka o skrajni radodarnosti, ki ima na Tajskem in v Laosu svoj praznik (Thet Mahachat, Bun Phawet).

✦Kozmologija (Traibhūmi, tajsko-kmerska različica iz 14. st., pripisana kralju Lithaiju) — 31 ravni bivanja v treh svetovih (kāma, rūpa, arūpa), z nebesi, človeškim svetom, svetom živali, petov, asur in osmimi vročimi ter osmimi mrzlimi peklenskimi ravnmi (niraya). Peklenske podobe so v tajskih in burmanskih templjih naslikane zelo nazorno in so glavno moralno vzgojno sredstvo.

✦Gora Meru kot os sveta, obdana s sedmimi gorskimi verigami in oceanom; Jambudīpa kot naša celina. To je skupna indijska kozmologija, ne teravadska posebnost — glej 07_Indija_in_Juzna_Azija.

✦Kozmični čas: kappa (eon) v neskončnem ciklu širjenja in krčenja; postopno propadanje nauka (sāsana naj bi trajala 5000 let) — ta pojem poganja obnovitvena gibanja in reforme skozi vso zgodovino.

✦Relikvijski mit: Budove relikvije razdeljene po smrti, Ašoka jih razdeli v 84 000 stup. Zob v Kandyju in lasje na Shwedagonu so politični, ne le verski predmeti — kdor ima relikvijo, ima legitimnost.

✦Metteyya kot upanje: napoved prihoda prihodnjega bude je bila podlaga številnih milenarističnih uporov (burmanski minlaung, tajski phu mi bun — "gospod zaslug" — upor 1901–1902 v Isanu).

Osrednja obredna resnica: največ verske dejavnosti ni meditacija, temveč pridobivanje zaslug (puñña).

Vsakdanje

✦Dāna — jutranje dajanje hrane menihom na obhodu (piṇḍapāta); temeljno gospodarsko in obredno dejanje teravadskega sveta.

✦Tisaraṇa + pañca sīla — zaobljuba treh zatočišč in petih pravil; na praznike laiki prevzamejo osem pravil (uposatha sīla).

✦Paritta — petje zaščitnih sut (Maṅgala, Ratana, Karaṇīya Mettā) ob bolezni, novi hiši, poroki; z blagoslovljeno vodo in nitjo (sai sin). To je obredna, magijska plat teravade, ki jo modernisti radi izpuščajo.

✦Prenos zaslug umrlim in devajem (pattidāna) — z izlivanjem vode.

Meniško

✦Uposatha — dnevi ob luninih menah; recitacija Pātimokkhe (227 pravil za menihe, 311 za nune).

✦Vassa — trimesečni dežni umik (julij–oktober); zaključi ga Kathina, obred darovanja oblačil, obredno in družbeno najpomembnejši dogodek leta za laično skupnost.

✦Upasampadā / pabbajjā — posvečenje. Na Tajskem je začasno meniško življenje (nekaj tednov do let) običajen moški obred prehoda.

✦Vprašanje ženskega posvečenja: teravadska linija bhikkhunī je izumrla (Šrilanka ok. 11. st.). Obnovljena je bila v letih 1996 in 1998 s pomočjo vzhodnoazijske linije Dharmaguptaka. Sangha na Tajskem in v Mjanmaru te obnove uradno ne priznava — to je najbolj živ notranji spor sodobne teravade. Vmesne oblike: tajske mae chi, burmanske thilashin, šrilanške dasa sil mata.

Prazniki

✦Vesak / Visākha Pūjā (majska polna luna) — rojstvo, prebujenje in parinibbāna Bude v enem dnevu.

✦Māgha Pūjā — spomin na spontano zbranje 1250 arahantov.

✦Āsāḷha Pūjā — prvi govor; naslednji dan se začne vassa.

✦Pavāraṇā in Kathina — konec umika in darovanje.

✦Novo leto: Songkran (Tajska), Thingyan (Mjanmar), Chaul Chnam Thmey (Kambodža), Pi Mai (Laos) — sredi aprila, z oblivanjem z vodo; predbudistični sončni koledarski praznik, ki ga je teravada prevzela.

✦Boun Bang Fai (raketni praznik za dež, Laos/Isan), Loy Krathong (Tajska), Thadingyut (praznik luči, Mjanmar), Pchum Ben (kmerski petnajstdnevni obred za prednike — obredno najpomembnejši kambodžanski praznik).

✦Podobe Bude s standardiziranimi mudrami: bhūmisparśa (dotik zemlje — priča prebujenja), dhyāna (meditacija), abhaya (brez strahu), vitarka (poučevanje). Jugovzhodnoazijski posebnosti: stoječi Buda z obema rokama v abhayi ("umirjanje sorodnikov") in hodeči Buda (sukhothajski slog, eden vrhuncev azijskega kiparstva).

✦Dhammacakka — kolo nauka z osmimi naperami; pogosto z dvema jelenoma (Sarnath).

✦Stupa / cetiya / chedi / zedi / that — relikvijski spomenik; oblike se močno razlikujejo: šrilanška polkrogla (dagoba), burmanski zvonasti zedi (Shwedagon), tajski koničasti chedi, laoški Pha That Luang s štirioglato osnovo.

✦Drevo bodhi (Ficus religiosa) — potomec drevesa v Anurādhapuri (Jaya Sri Maha Bodhi, posajen 288 pr. n. št., velja za najstarejše dokumentirano posajeno drevo na svetu).

✦Nāga kot varuh — stopniščne ograje templjev, streha nad Budo (Mucalinda).

✦Šafranova / oker meniška obleka (cīvara) v treh kosih; barvni odtenki se razlikujejo po redih (tajski gozdni menihi nosijo temnejšo rjavo-oker).

✦Amuleti: tajski phra khrueang, burmanski diagrami in in tetovaže, sak yant — razširjena, tržno velikanska, uradno pa pogosto grajana praksa.

✦Sledi Budovega stopala (buddhapāda) s 108 znamenji; Adamov vrh (Sri Pada) na Šrilanki, ki ga hkrati častijo budisti, hindujci, muslimani in kristjani.

✦Budistična zastava (1885, Colombo — zasnoval jo je odbor, pri katerem je sodeloval Henry Steel Olcott) — moderni izum, ne starodavni simbol.

1. Razmerje do mahajane in vadžrajane. Teravada se je od mahajane ločila postopoma in nikoli s sklepom koncila; razlike so v kanonu (pāli proti sanskrtu, kitajščini, tibetanščini), cilju (arahant proti bodhisattvi) in v odsotnosti mahajanskih suter. Vendar je bila mahajana v jugovzhodni Aziji prisotna stoletja — v Šrivijaji (Sumatra), Angkorju in na Šrilanki (Abhayagiri). Teravadska "čistost" jugovzhodne Azije je poznejši dosežek, ne izhodišče.

2. Odnos do države — trajen in konstitutiven. Ideal cakkavatti (vesoljni vladar, ki vlada po dhammi) in vzor Ašoke sta določila razmerje kralj–sangha po vsej regiji: kralj očiščuje sangho, sangha kralju daje legitimnost. To razmerje ni odpravljeno — tajski Sangha Act, burmanski državni odbor Ma Ha Na in vrhovni patriarh v Kambodži so njegova sodobna oblika.

3. Sinkretizem z domačimi izročili — ne izjema, pravilo. Burmanski Nat, tajski phi, kmerski neak ta, laoški obred baci. Melford Spiro je za Burmo predlagal razlikovanje med nibbanskim, kammatskim in apotropejskim budizmom ter ločeno "natovsko religijo": teravada odgovarja na odrešitev, čaščenje duhov pa na vsakdanjo nesrečo. Model je vpliven, a ga novejši raziskovalci (zlasti Bénédicte Brac de la Perrière) kritizirajo kot preveč ločevalen — v praksi so ravni prepletene in jih izvajalci ne doživljajo kot dve religiji.

4. Reformni preobrat 19.–20. stoletja — najgloblja sprememba po Buddhaghosi.

✦Kolonialni pritisk (Britanci na Šrilanki in v Burmi, Francozi v Indokini) je sangho oropal državne opore.

✦Mongkutova Thammayut v Siamu, "protestantski budizem" na Šrilanki (izraz Gananatha Obeyesekereja) in burmanska laična vipassanā so ustvarili modernistično teravado: tekstualno, racionalizirano, meditacijsko, laično, protiobredno.

✦Posledica: podoba teravade, ki jo pozna Zahod (in ki jo pogosto sprejemamo za "izvirno"), je pretežno izdelek te reforme, ne predkolonialna praksa. To je najmočneje pokazala Kate Crosby z odkritjem predreformne ezoterične prakse borān kammaṭṭhāna, ki so jo reformatorji zatrli in je bila dolgo raziskovalno nevidna.

5. Meditacijski razcep 20. stoletja. Mahasi Sayadaw (opazovanje dvigovanja in upadanja trebuha, "suha vipassanā" brez jhān) proti Pa Auk Sayadawu (najprej samatha in jhāne, nato vipassanā) proti tajski gozdni tradiciji (Ajahn Mun, Ajahn Chah, Ajahn Maha Bua) in Buddhadāsi (radikalno demitologizirajoča razlaga, nibbāna zdaj). To so dejansko različne prakse in nauki, ne različice ene metode.

6. Politizacija in nasilje. 969 in MaBaTha v Mjanmaru (Ashin Wirathu), sodelovanje delov sanghe pri preganjanju Rohingov; šrilanška Bodu Bala Sena in vloga budističnega nacionalizma v državljanski vojni; delo Stanleyja Tambiaha (Buddhism Betrayed?, 1992) o šrilanškem primeru. Podoba teravade kot inherentno nenasilne religije je zgodovinsko nevzdržna.

7. Kaj je treba popraviti.

✦"Theravāda = hīnayāna." Izrecno zavrnjeno — polemična oznaka, ki je tradicija nikoli ni sprejela.

✦"Theravāda je nespremenjen izvirni budizem." Zavrnjeno — kanon je zapisan štiri stoletja pozneje, doktrinarna sinteza je Buddhaghosova (5. st.), enotnost linije je iz leta 1165.

✦"Theravāda je racionalna filozofija brez obreda in bogov." Zavrnjeno — modernistična podoba; paritta, amuleti, devaji, relikvije in kozmologija so središčni.

✦"Jugovzhodna Azija je bila od nekdaj teravadska." Zavrnjeno — hindujska in mahajanska plast sta bili stoletja prevladujoči (glej Devaraja, KhmerDeva, BaliAgama).

✦"Čaščenje duhov je ostanek, ki bo izginil." Zavrnjeno — Nat in phi nista v upadanju.

✦"Ženskega posvečenja teravada ne pozna." Poenostavljeno — kanonsko je obstajalo, linija je izumrla, od 1996 je obnovljena in sporna, ne neobstoječa.

✦Nat — najtesnejša povezava v tej kategoriji. Natovsko čaščenje ni teravadska sestavina, a v Burmi obstaja izključno v razmerju do nje: kralj Anawrahta, ki je uveljavil teravado, je hkrati uredil panteon 37 natov in ga podredil Thagyaminu, tj. budističnemu Sakki. To ni sožitje dveh religij, ampak hierarhično razmerje znotraj enega verskega sveta.

✦Devaraja — opisuje predteravadsko ureditev kmerskega vladarstva. Teravadski prevzem v 13.–14. stoletju je devarajsko ideologijo nadomestil z modelom cakkavatti / dhammarāja: vladar ni več utelešenje ali dvojnik boga, temveč zaslužni budist, ki vlada po dhammi. Prehod med tema modeloma je ključni dogodek kmerske verske zgodovine.

✦KhmerDeva — verska podlaga, ki jo je teravada v Kambodži prekrila, ne pa izbrisala: neak ta, obred prednikov in del ikonografije so preživeli.

✦CaoDai — Vietnam je pretežno mahajanski, ne teravadski; Cao Đài budizem uvršča kot eno svojih sestavin, in sicer v mahajanski obliki. Teravadski Vietnam obstaja le pri Khmer Krom na jugu.

✦BaliAgama, Kejawen, Kaharingan — otoška jugovzhodna Azija gre po drugi poti: hindujski in nato islamski, ne teravadski. Ločnica med celinsko (teravadsko) in otoško (hindujsko-islamsko) jugovzhodno Azijo je najpomembnejša verska meja regije.

✦07_Indija_in_Juzna_Azija — izvor: skupna indijska kozmologija (Meru, saṃsāra, kamma), a odločilna razlika v anattā proti hindujskemu ātmanu. Ašoka in Bodh Gaya sta skupna referenca.

✦09_Kitajska, 10_Japonska — mahajanska in ezoterična pot; kanon v kitajščini, čaščenje bodhisattev (Guanyin, Kannon), amidizem in zen. Teravada teh oblik ne pozna.

✦Tibetanska vadžrajana — tretja pot; teravada tantričnih besedil ne priznava za Budov nauk.

Primarni

✦Tipiṭaka (palijski kanon): Vinaya, Sutta (pet nikāy), Abhidhamma. Kritične izdaje: Pali Text Society (od 1881, ustanovil T. W. Rhys Davids); burmanska izdaja Chaṭṭha Saṅgāyana (1954–56).

✦Buddhaghosa, Visuddhimagga (5. st.) — prevod Bhikkhu Ñāṇamoli, The Path of Purification.

✦Dīpavaṃsa (4. st.), Mahāvaṃsa in Cūḷavaṃsa — šrilanške kronike; verski in dinastični dokumenti, brati kritično.

✦Milindapañha, Traibhūmikathā (Lithai, 14. st.), Jinakālamālī in Mūlasāsanā (Lan Na), Sāsanavaṃsa (Burma, 1861).

✦Napisi: Ašokovi edikti; sukhothajski napisi; pjujski in monski napisi (Sri Ksetra, Thaton).

Sekundarna literatura

✦Gombrich, R. (2006). Theravāda Buddhism: A Social History from Ancient Benares to Modern Colombo, 2. izd. Routledge. — najboljši enotni pregled.

✦Skilling, P., Carbine, J. A., Cicuzza, C., Pakdeekham, S. (ur., 2012). How Theravāda is Theravāda? Exploring Buddhist Identities. Silkworm Books. — odločilna razprava o samem pojmu "theravāda"; vsebuje temeljni prispevek Todda LeRoya Perreire o zgodovini izraza.

✦Skilling, P. (2009). "Theravāda in History", Pacific World 11.

✦Harvey, P. (2013). An Introduction to Buddhism, 2. izd. Cambridge UP. — okvir.

✦Swearer, D. K. (2010). The Buddhist World of Southeast Asia, 2. izd. SUNY Press. — najboljši regionalni pregled dejanske prakse.

✦Spiro, M. E. (1970/1982). Buddhism and Society: A Great Tradition and Its Burmese Vicissitudes. University of California Press. — trojna delitev (nibbanski, kammatski, apotropejski budizem); vpliven, a sporen model.

✦Spiro, M. E. (1967). Burmese Supernaturalism. Prentice-Hall. — glej Nat.

✦Tambiah, S. J. (1970). Buddhism and the Spirit Cults in North-East Thailand. Cambridge UP. — klasična obravnava sožitja budizma in duhov.

✦Tambiah, S. J. (1976). World Conqueror and World Renouncer. Cambridge UP. — razmerje kralj/sangha.

✦Tambiah, S. J. (1992). Buddhism Betrayed? Religion, Politics and Violence in Sri Lanka. University of Chicago Press.

✦Obeyesekere, G. & Gombrich, R. (1988). Buddhism Transformed: Religious Change in Sri Lanka. Princeton UP. — "protestantski budizem".

✦Braun, E. (2013). The Birth of Insight: Meditation, Modern Buddhism, and the Burmese Monk Ledi Sayadaw. University of Chicago Press. — najboljša obravnava nastanka laične vipassanā.

✦Crosby, K. (2014). Theravada Buddhism: Continuity, Diversity, and Identity. Wiley-Blackwell.

✦Crosby, K. (2020). Esoteric Theravada: The Story of the Forgotten Meditation Tradition of Southeast Asia. Shambhala. — ena najpomembnejših novejših revizij podobe teravade.

✦Harris, I. (2005). Cambodian Buddhism: History and Practice. University of Hawai'i Press. — osrednje delo za Kambodžo, vključno z uničenjem sanghe 1975–79.

✦Aung-Thwin, M. (2005). The Mists of Rāmañña: The Legend that was Lower Burma. University of Hawai'i Press. — spodbija monsko izhodišče burmanske teravade.

✦Blackburn, A. (2010). Locations of Buddhism: Colonialism and Modernity in Sri Lanka. University of Chicago Press.

✦Brac de la Perrière, B., Rozenberg, G., Turner, A. (ur., 2014). Champions of Buddhism: Weikza Cults in Contemporary Burma. NUS Press.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: obstoj in vsebina palijskega kanona ter njegov jezik; Buddhaghosovo avtorstvo Visuddhimagge in urejanje komentarjev v 5. stoletju; poenotenje šrilanške sanghe pod Parākramabāhujem I. leta 1165; teravadska prevlada v Baganu od 11. stoletja in v Sukhothaju od 13.–14. stoletja; obnova šrilanškega posvečenja s tajsko pomočjo leta 1753 (Siyam Nikāya); ustanovitev Thammayut Nikāye v 19. stoletju; peti (1871) in šesti (1954–56) koncil; uničenje kambodžanske sanghe pod Rdečimi Kmeri; obredni sistem dāna/vassa/Kathina; sodobna razširjenost laične vipassanā; uveljavitev izraza "Theravāda" v sodobnem pomenu sredi 20. stoletja.

✦Srednja: dejanska vloga Mahinde in Ašokovega poslanstva (znano le iz poznejših kronik); datacija zapisa kanona v 1. stoletju pr. n. št.; podrobnosti Anawrahtovega prevzema teravade prek Shina Arahana in Thatona; obseg mahajanske prisotnosti na Šrilanki (Abhayagiri) v posameznih obdobjih; koliko je Spirova trojna delitev opis prakse in koliko analitična konstrukcija; razširjenost borān kammaṭṭhāne po posameznih deželah pred reformami.

✦Nizka / sporno: zgodovinskost pripovedi o prvem in drugem koncilu; ali je bila Vibhajjavāda organizirana šola ali le naziv; monsko izhodišče burmanske teravade (Aung-Thwin ga močno spodbija); veljavnost sodobnega posvečenja bhikkhunī po tradicionalnem Vinayi (spor je odprt); zgodovinska podlaga pripovedi o Ašokovih 84 000 stupah.

✦Izrecno zavrnjeno: da je "theravāda" starodavna samooznaka za versko skupnost v današnjem pomenu; da je teravada = hīnayāna; da je teravada nespremenjen izvirni Budov nauk; da je neobredna, brezbožna in nemagijska; da je bila jugovzhodna Azija vedno teravadska; da je teravada zaradi nauka nezmožna verskega nasilja.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-02.