Izvirno ime: تصوف (taṣawwuf) — glagolnik, ki dobesedno pomeni "postajanje sufi", torej ne stanje, ampak proces. Pripadnik: صوفي (ṣūfī), množina ṣūfīja. Najbolj sprejeta razlaga besede jo izpeljuje iz ṣūf ("volna") — po grobem volnenem oblačilu zgodnjih asketov; to izpeljavo je jezikoslovno utrdil Theodor Nöldeke in je danes večinska. Druge predlagane izpeljave: ṣafā' ("čistost"), ṣaff ("prva vrsta"), ahl aṣ-ṣuffa ("ljudje klopi" — reveži ob medinski mošeji). Izpeljava iz grške sophia (modrost), ki jo je omenil že al-Bīrūnī, je jezikoslovno zavrnjena (arabska izposoja bi dala s, ne ṣ). Pot in red: ṭarīqa (množina ṭuruq). Slovensko: sufizem (izročilo), sufi / sufijka (oseba, tudi sufij), sufijski (pridevnik). Izraza "islamska mistika" in "sufizem" nista popolna sopomenka: sufizem je najobsežnejša, ne pa edina oblika islamske mistike (glej 'irfān v Siizem).
Predstavitev
Sufizem odgovarja na vprašanje, ki ga pravo ne obravnava: ne "kaj moram storiti", ampak "kdo naj postanem, ko to storim".
Izročilo se sámo utemeljuje z zadnjim od treh pojmov v tako imenovanem Gabrielovem hadisu: islām (dejanje), īmān (vera), iḥsān (lepo delovanje) — opredeljen kot "da častiš Boga, kakor da ga vidiš; in če ga ne vidiš, on vidi tebe". Klasična sufijska samoumestitev je zato: pravo (fiqh) ureja zunanje, dogmatika ('aqīda) ureja verovanje, sufizem ureja notranje. Trojica šarī'a — ṭarīqa — ḥaqīqa (zakon — pot — resničnost) je najpogostejša shema; v klasični obliki ne pomeni, da pot nadomesti zakon, ampak da poteka po njem.
| Značilnost | Kaj to pomeni v praksi |
|---|---|
| Ni ločena vera in ni sekta | Sufi ostaja musliman s petimi stebri, s pravno šolo in z molitvijo v isti mošeji. Red (ṭarīqa) je bratovščina, ne konfesija. Zgodovinsko je bila pripadnost redu dodatek k pravni šoli, ne njena zamenjava: al-Ġazālī je bil šafijec in sufi hkrati, kar ni bilo protislovje. |
| Razmerje učitelj–učenec je nosilna ustanova | Šejh (arabsko), pīr (perzijsko), muršid ("vodnik") — in murīd ("tisti, ki hoče"). Vstop je obred zaobljube (bay'a), izročilo pa se prenaša po rodovniku duhovnega prenosa (silsila), ki ga red izpelje nazaj do Mohameda, praviloma prek Alija ali Abu Bakra. Silsila je za red temeljni dokument legitimnosti — in hkrati tisto, kar zgodovinska veda najpogosteje ocenjuje kot pozneje sestavljeno. |
| Vaja je telesna in ponavljalna | Osrednja praksa je ḏikr ("spominjanje") — ponavljanje božjih imen ali obrazcev, glasno (ḏikr džahrī) ali tiho v srcu (ḏikr ḫafī). Poleg tega: dnevni obrazci (wird, ḥizb), samota (ḫalwa), štiridesetdnevni umik (arba'īn, perzijsko čile), bdenje (murāqaba), post, in družba (ṣuḥba), ki je v več redovih pomembnejša od tehnike. |
| Poezija ni okras, ampak vir | Perzijska, turška, urdujska, arabska in malajska mistična poezija je oblika teološkega izražanja, ne ilustracija. Rumijev Masnavī so v perzijsko govorečem svetu imenovali "Koran v perzijskem jeziku" — z zavestjo, da gre za pretiravanje v pohvalo, ne za enačenje. |
| Svetništvo (wilāja) je strukturni pojem | Walī (množina awlijā') — "bližnji [Bogu]", slovensko običajno "svetnik", čeprav ni razglasitvenega postopka in ni cerkve, ki bi razglašala. Svetništvo se prizna od spodaj, prek ugleda in izročila o karāmāt (milostnih znamenjih). Iz tega izhaja obisk grobov (zijāra) — in prav ta praksa je največje sporišče znotraj islama. |
| Sufizem je bil glavni nosilec širjenja islama | V Južni in Jugovzhodni Aziji, Zahodni in Vzhodni Afriki, na Balkanu in v Srednji Aziji je bil islam sprejet pretežno prek trgovcev in sufijskih učiteljev, ne prek osvajanja. To ni obrobna zgodovinska podrobnost, ampak razlaga, zakaj so najštevilčnejše muslimanske skupnosti tam, kjer so (glej Islam). |
Kaj sufizem ni. Ni tajno društvo, ni novoveška duhovnost, ni "islamski budizem", ni proti-pravna reakcija, ni univerzalna religija brez konfesije, in ni izumrl. Vse te predstave so v obtoku in modul jih obravnava spodaj.
Razširjene napačne predstave
| Predstava | Dejansko stanje |
|---|---|
| "Sufizem je tretja veja islama poleg sunizma in šiizma." | Zavrnjeno. Sufizem je prečna razsežnost, ne veja. Pripadnost redu se sešteva s pripadnostjo pravni šoli in veji, ne izključuje. Zgodovinsko je bila velika večina sufijev sunitov; v šiizmu obstajata 'irfān in več redov (nimatollāhīja, ḏahabīja). Glej Islam, Sunizem, Siizem. |
| "Sufizem je liberalni, miroljubni islam, nasprotje pravovernega." | Zavrnjeno kot politična poenostavitev. Klasični sufijski mojstri so bili pogosto strogi pravniki; več redov je vodilo oborožene protikolonialne upore (sanusija v Libiji proti Italiji, Šamilov naqšbandijski odpor na Kavkazu proti Rusiji, muridija in tidžanija v Zahodni Afriki, Abd al-Kadir al-Džazairi v Alžiriji). Enačba "sufi = kvietist" je zgodovinsko napačna in izvira iz politike hladne vojne in poznejših protiradikalizacijskih programov, ki so sufizem obravnavali kot uporabno protiutež. Modul te uporabe ne podpira. |
| "Sufizem je nastal pod vplivom indijske ali grške mistike." | Nizka zanesljivost, večinsko opuščeno v tej obliki. Zgodnja evropska veda (Tholuck 1821, Merx, deloma Nicholson v mladosti) je sufizem razlagala kot vnos od zunaj — perzijskega, indijskega, novoplatonskega ali krščanskega. Sodobna veda izvor postavlja v koranski in asketski islamski okvir (Massignon, Nwyia, Karamustafa, Melchert): besednjak zgodnjih sufijev je izpeljan iz Korana. Poznejši stiki in vplivi — novoplatonizem prek arabskih prevodov, indijska joga v Indiji, krščansko meništvo v Siriji — pa so izpričani in jih ne kaže zanikati. Razlikovati je treba izvor in poznejše prepletanje. |
| "Rumi je bil univerzalni duhovni učitelj, ne pravzaprav musliman." | Zavrnjeno. Mevlana Dželaludin Rumi je bil hanefijski pravnik in pridigar, sin uglednega učenjaka, in Masnavī je od začetka do konca prepredén s Koranom in hadisom. Predstava o "Rumiju brez islama" izvira iz priredb, ki niso prevodi (najbolj vplivno Coleman Barks, ki perzijsko ne bere in je delal po tujih prevodih); nanjo sta opozorila zlasti Carl Ernst in Omid Safi. Rumi je bil v ZDA več let najbolj prodajani pesnik — v obliki, iz katere je bila njegova vera odstranjena. |
| "Vsi sufiji se vrtijo." | Netočno. Vrtenje (semā'/sema) je posebnost enega samega reda — mevlevijskega, in je bilo obredno oblikovano po Rumijevi smrti. Naqšbandijci molčeč ḏikr izvajajo sede in brez glasbe; več redov glasbo izrecno zavrača. Obredna raznolikost med redovi je velika. |
| "Sufiji ne izpolnjujejo verskih dolžnosti." | Zavrnjeno kot posplošitev. Osrednji klasični pisci (al-Qušajrī, al-Ġazālī, as-Suhrawardī, Ibn 'Aṭā' Allāh) so poudarjali obveznost šeriata in obsojali tiste, ki so trdili, da ga posvečeni ne potrebujejo. Skupine, ki so obveznosti opuščale (qalandarji, "božji nespodobneži", malāmatijske skrajnosti), so v izročilu obstajale in so obravnavane spodaj — bile pa so manjšina in predmet notranje kritike. |
| "Sufijski redovi so izginili." | Zavrnjeno. Tidžanija ima v Zahodni Afriki več deset milijonov pripadnikov; muridijska Tuba v Senegalu je romarski cilj milijonov; naqšbandija je dejavna od Turčije do Indonezije; barelvijsko izročilo v Južni Aziji obsega stotine milijonov ljudi. Pripovedi o "zatonu sufizma" (klasično Trimingham 1971) sodobna veda popravlja (Green, Knysh): šlo je za preoblikovanje, ne izginotje. |
| "Al-Halladž je bil umorjen zaradi mistike." | Poenostavljeno. Al-Ḥallādž je bil v Bagdadu usmrčen leta 922, to je nesporno. Vzroki so bili prepleteno verski in politični (obtožbe o karmatskih zvezah, dvorne spletke, javno oznanjanje skrivnosti). Pomenljivo je, da so ga kritizirali tudi sufiji sami — Džunajd kot predstavnik "treznega" toka mu je očital, da je izgovoril, kar bi moralo ostati neizrečeno. Ni bil mučenik sufizma proti islamu, ampak sporna oseba znotraj obojega. |
| "Vsi muslimani sufizem odobravajo" / "vsi ga zavračajo". | Obe trditvi sta napačni. Sufizem je znotrajislamsko sporišče. Podpirajo ga barelvijsko izročilo, večina tradicionalne uleme v Severni in Zahodni Afriki, del al-Azharja in številni šejhi; kritizirajo ga selefijski in vehabijski tokovi (zlasti zijāro, tawassul, praznovanje mavlida in nauk waḥdat al-wudžūd), pa tudi del modernistov kot vzrok zaostalosti. Deobandijsko gibanje v Južni Aziji je hkrati sufijsko (čištijsko-sabirijsko) in kritično do obrednih pretiravanj — kar kaže, da delitev ni dvopolna. |
| "Sufizem je zahodna iznajdba oziroma orientalistična kategorija." | Delno utemeljena kritika, a pretirana. Beseda taṣawwuf je notranja, izpričana od 9. stoletja. Res pa je, da je angleški izraz Sufism skovan v Evropi konec 18. stoletja in da je bil sprva uporabljen za razmejevanje "lepe" mistike od "ostalega" islama — ta uporaba je ideološka. Pojem je pristen, njegova evropska raba je bila deloma popačena. |
| "Sufizem je isto kot ezoterični novodobni nauki, ki se tako imenujejo." | Razlikovati je treba. Obstajajo skupine, ki uporabljajo ime "sufi" brez islamskega okvira (univerzalni sufizem Inayata Khana in nasledstva; podajanje Idriesa Shaha, ki ga veda ocenjuje kot literarno in ne izročilno zanesljivo). Modul jih navaja kot ločen sodobni pojav, ne kot sufizem v klasičnem pomenu — in ne razsoja o njihovi vrednosti. |
Izvor in časovno obdobje
Sufizem ni bil ustanovljen. Nastal je s preimenovanjem in institucionalizacijo starejše askeze.
(a) Izročilna pripoved. Sufijsko izročilo pot izpeljuje neposredno iz Mohameda: iz njegovega umika v jamo Hira, iz nočnega vzpona (mi'rādž) kot vzorca duhovnega vzpona, iz revščine ahl aṣ-ṣuffa in iz prenosa notranjega znanja na Alija (večina redov) ali na Abu Bakra (naqšbandija). Silsila je torej razumljena kot nepretrgana veriga navzočnosti, ne kot zgodovinski dokument.
(b) Zgodovinsko-kritična rekonstrukcija. Veda razlikuje tri zaporedne plasti:
Askeza (zuhd), 7.–8. stoletje. Odklon od bogastva omajadske dobe, strah pred sodbo, jok, nočno bdenje. Osrednja podoba: al-Ḥasan al-Baṣrī (u. 728). To še ni sufizem in se tako ne imenuje.
Bagdadski in horasanski sufizem, 9.–10. stoletje. Nastane besednjak notranje poti, ljubezni in spoznanja; pojavijo se prve razprave in prvi spori. Ime ṣūfī se v Bagdadu ustali v 9. stoletju.
Redovi (ṭuruq), od 12.–13. stoletja. Iz krogov okrog posameznih učiteljev nastanejo dedne in ustanovljene bratovščine z zavodi, posestvom (waqf), obredniki in rodovniki. To je odločilni institucionalni prelom: šele tedaj sufizem postane množičen družbeni pojav.
| Čas | Kaj se zgodi |
|---|---|
| 7.–8. stol. | Asketska pobožnost: al-Ḥasan al-Baṣrī (u. 728), Ibrāhīm ibn Adham (u. ok. 777, "vzhodni Buda" evropske vede — vzporednica z Budo je literarna in ni dokaz vpliva), Rābi'a al-'Adawīja (u. 801) — prva velika podoba nesebične ljubezni do Boga; njej pripisano izročilo o gorečem raju in gašenju pekla je pozno, a naukovno pomenljivo. Ženske so v sufizmu navzoče od začetka; as-Sulamī (u. 1021) je sestavil posebno zbirko življenjepisov sufijskih žensk (Ḏikr an-niswa), ki je bila do 20. stoletja izgubljena. |
| 9. stol. | Al-Muḥāsibī (u. 857) — samopreiskovanje vesti; Ḏū n-Nūn al-Miṣrī (u. 859) — ma'rifa; Abū Jazīd (Bājazīd) al-Bisṭāmī (u. ok. 874) — ekstatični izreki (šaṭaḥāt), "Slava meni!"; at-Tirmiḏī al-Ḥakīm (u. ok. 910) — prva sistematična razprava o svetništvu (wilāja). |
| 10. stol. | Al-Džunajd al-Baġdādī (u. 910) — "trezni" tok (ṣaḥw), poznejši vzor pravovernosti; al-Ḥallādž usmrčen 922 (izrek anā l-ḥaqq, "jaz sem Resnica/Bog"); as-Sarrādž (Kitāb al-luma'), al-Kalābāḏī, Abū Ṭālib al-Makkī (Qūt al-qulūb) — prve obrambe sufizma kot pravovernega. |
| 11. stol. | Al-Qušajrī (ar-Risāla, 1045) in al-Huǧwīrī (Kašf al-maḥdžūb — prva sufijska razprava v perzijščini, napisana v Lahoreju, kjer je njegov grob še danes romarski cilj). 'Abdallāh Anṣārī iz Herata. |
| 1058–1111 | Abū Ḥāmid al-Ġazālī — Iḥjā' 'ulūm ad-dīn ("Oživitev verskih ved") in samoživljenjepis al-Munqiḏ min aḍ-ḍalāl. Odločilni dogodek v zgodovini sufizma: sufizem je s tem sprejet v središče sunitske pravovernosti kot njena notranja razsežnost. Njegov brat Aḥmad al-Ġazālī razvija nauk o ljubezni. |
| 12.–13. stol. | Nastanek redov. 'Abd al-Qādir al-Džīlānī (u. 1166) → qādirīja, danes najbolj razširjen red na svetu; Aḥmad ar-Rifā'ī (u. 1182) → rifā'īja; Abū Ḥafṣ 'Umar as-Suhrawardī (u. 1234, 'Awārif al-ma'ārif) → suhrawardīja; Mu'īn ad-Dīn Čištī (u. 1236, Adžmer) → čištīja v Indiji; Abū l-Ḥasan aš-Šāḏilī (u. 1258) → šāḏilīja v Magrebu in Egiptu; Nadžm ad-Dīn Kubrā (u. 1221) → kubrawīja. Zgradijo se hanaka, zavija, tekija, dergah — zavodi s posestvom, kuhinjo, prenočiščem in šolo. |
| 1165–1240 | Ibn 'Arabī, aš-šajḫ al-akbar ("največji učitelj") — al-Futūḥāt al-makkīja in Fuṣūṣ al-ḥikam. Iz njegove misli je izpeljan pojem waḥdat al-wudžūd ("enost bivanja"), ki ga sam v tej obliki ni uporabljal; uveljavili so ga učenci in nasprotniki. To je najbolj sporen nauk v zgodovini sufizma. |
| 1207–1273 | Dželāl ad-Dīn Rūmī (Mevlana) — srečanje s Šamsom iz Tabriza (1244), Maṯnawī-je ma'nawī (šest knjig, ok. 25.000 dvostišij) in Dīwān-e Šams. Po njegovi smrti sin Sultan Veled oblikuje mevlevijski red in obred sema. Sodobniki: 'Aṭṭār (Mantiq aṭ-ṭajr, "Govor ptic"), prej Sanā'ī; pozneje Ḥāfeẓ, Sa'dī, Džāmī (u. 1492), Junus Emre v turščini. |
| 14.–16. stol. | Bahā' ad-Dīn Naqšband (u. 1389, Buhara) → naqšbandīja, iz izročila ḫwādžagān; značilnosti: tihi ḏikr, "samota v množici", strogo upoštevanje šeriata, silsila prek Abu Bakra. Osmanska država uredi rede kot priznane ustanove z državnim nadzorom; bektašīja postane povezana z janičarji. V Indiji Niẓām ad-Dīn Awlijā' in Amīr Ḫusrav (izvor kavalija). |
| 17.–18. stol. | Aḥmad Sirhindī (u. 1624), "obnovitelj drugega tisočletja" — proti waḥdat al-wudžūd postavi waḥdat aš-šuhūd ("enost pričevanja"): enost je izkušnja opazovalca, ne stanje biti. Šāh Walīallāh iz Delhija (u. 1762) poskusi obe stališči uskladiti. V arabskem svetu "neosufizem" — gibanja s poudarkom na hadisu in na ṭarīqa muḥammadīja: Aḥmad ibn Idrīs, Aḥmad at-Tidžānī (u. 1815) → tidžānīja, as-Sanūsī → sanūsīja. 1744 začetek vehabijskega gibanja, ki bo sufijsko obredje okrog grobov razglasilo za širk (glej Islam, Sunizem). |
| 19.–20. stol. | Redovi vodijo protikolonialne upore (Šamil na Kavkazu, Abd al-Kadir v Alžiriji, sanusijci v Libiji, mahdijsko gibanje v Sudanu, muridija v Senegalu z Amaduojem Bambo). Hkrati jih napadata modernizem in selefizem. 1925: turška republika z zakonom št. 677 zapre vse tekije in prepove rede — najostrejši državni poseg v zgodovini sufizma; mevlevijski sema pozneje preživi kot "kulturna prireditev". Sovjetska oblast rede zatira, naqšbandijske mreže v Srednji Aziji in na Kavkazu pa delujejo podtalno. |
| 21. stol. | Sufizem je pogosta tarča nasilja skrajnih skupin. Uničenje svetišč v Timbuktuju (2012, Ansar Dine — Unesco jih je pozneje obnovil; Mednarodno kazensko sodišče je leta 2016 v zadevi Al Mahdi izreklo prvo obsodbo za uničenje kulturne dediščine kot vojno hudodelstvo), napadi v Pakistanu (Data Darbar 2010, Sehwan Sharif 2017), v Libiji in Somaliji, in napad na mošejo ar-Rawḍa na Sinaju 24. novembra 2017, v katerem je bilo ubitih več kot 300 ljudi — najhujši teroristični napad v zgodovini Egipta. Vzporedno raste znanstveno in množično zanimanje ter uvrstitev mevlevijskega sema na Unescov seznam nesnovne dediščine (2008). |
Kaj je v vedi odprto. Kdaj natanko in zakaj se je ime ṣūfī uveljavilo (Melchert, Karamustafa); koliko je zgodnja askeza že "mistika" in koliko šele eshatološki strah; ali so silsile zgodovinski prenos ali poznejša sestava (večinsko: poznejša sestava, kar ne pomeni ponaredka v slabšalnem smislu, ampak obliko izražanja pripadnosti); kolikšen je bil dejanski delež prebivalstva, včlanjen v rede v predmoderni dobi; in v kolikšni meri je pripoved o "zatonu" sufizma po 18. stoletju sad kolonialnega in selefijskega gledanja.
Geografsko območje
Bližnji vzhod in Egipt: Bagdad kot zibelka besednjaka; Kairo z redovi šāḏilīja, badawīja (Tanta, mavlid z milijoni obiskovalcev) in z upravno ustanovo vrhovnega šejha redov; Sirija (naqšbandīja, šāḏilīja), Jemen (bā 'alawīja iz Hadramavta, ki je izročilo prenesla v Indonezijo in vzhodno Afriko).
Turčija: Konja (Rumijev mavzolej — eden najbolj obiskanih spomenikov v državi), Istanbul. Redovi so uradno prepovedani od leta 1925 in delujejo kot društva, fundacije ali neformalne skupnosti; naqšbandijske in halvetijske mreže so kljub temu družbeno in politično vplivne.
Iran in šiitsko okolje: nimatollāhīja in ḏahabīja kot šiitska redova; 'irfān kot filozofsko-mistična veda v učnem načrtu v Komu. Odnos države do redov je zadržan do sovražnega, medtem ko je 'irfān kot veda sprejet. Sufijski red in šiitski 'irfān nista isto — glej Siizem.
Srednja Azija in Kavkaz: Buhara in Samarkand kot naqšbandijski središči; jasavīja (Ahmed Jasavi, Turkestan) med turškimi ljudstvi; naqšbandijske in qādirijske mreže v Čečeniji in Dagestanu — nosilke tako upora kot posredništva.
Južna Azija: čištīja (Adžmer — urs Mu'īna ad-Dīna Čištīja pritegne milijone; Delhi, Nizamuddin), qādirīja, suhrawardīja, naqšbandīja. Kavali (qawwālī) kot glasbena oblika. Barelvijsko izročilo je pretežno sufijsko naravnano, deobandijsko pa je sufijsko po pripadnosti in hkrati kritično do obrednih pretiravanj. Grobišče (dargāh) je v Južni Aziji prostor, ki ga obiskujejo tudi nemuslimani — hindujci, sikhi, kristjani.
Zahodna Afrika: tidžānīja (Senegal, Mavretanija, Mali, Nigerija — največja mreža na celini), qādirīja, in muridija s središčem v Tubi (Senegal), kjer letni Magal zbere milijone romarjev. Sufijski redovi so v Zahodni Afriki osrednja družbena, gospodarska in politična ustanova, ne le pobožnostna.
Severna Afrika: šāḏilīja in njene veje (darqāwīja, 'alawīja iz Mostaganema), tidžānīja iz Fesa; grobovi svetnikov (marabout, iz murābiṭ) kot mreža ljudske pobožnosti — obsežno preučeno v antropologiji (Geertz, Gellner, Vincent Cornell).
Vzhodna Afrika in Indijski ocean: qādirīja in šāḏilīja v Somaliji, na Zanzibarju in v Komorih; hadramavtski učitelji kot povezovalna nit do Indonezije.
Jugovzhodna Azija: Indonezija in Malezija — šaṭṭārīja, qādirīja, naqšbandīja, sammānīja; Hamza Fansuri in Nur ad-Din ar-Raniri kot pisca malajske mistične poezije in razprav; sufijsko izročilo je bilo glavna oblika, v kateri je islam vstopil na otočje.
Balkan in Evropa: bektašīja (Albanija — svetovni sedež reda je po prepovedi v Turčiji v Tirani), halvetīja, rifā'īja, mevlevīja; tekije v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Severni Makedoniji (znamenita Blagajska tekija ob izviru Bune). V Sloveniji ni zgodovinsko naseljene sufijske skupnosti; navzočnost je novejša, majhna in povezana s priseljenskimi in z zanimanjem vodenimi krogi. Zahodna Evropa in Severna Amerika: priseljenski redovi ter zahodni krogi, med njimi tudi skupine brez islamskega okvira (glej zgoraj).
Bog, duša in duhovna bitja
Sufizem ne dodaja nobenega bitja k islamski kozmologiji. Bog, angeli, džini in Iblis so isti kot v Islam. Kar sufizem dodaja, je zemljevid notranjosti in nauk o stopnjah bližine.
| Pojem | Pomen |
|---|---|
| Nafs | Sebičnost, nižji jaz — glavni nasprotnik na poti, ne satan. Koranske stopnje: nafs ammāra bi-s-sū' (ki priganja k zlu, 12,53), nafs lawwāma (ki se graja, 75,2), nafs muṭma'inna (pomirjena, 89,27); poznejši pisci naštevajo do sedem stopenj. Boj z nafsom je "večji džihad" — izraz, katerega hadisna podlaga je šibka (glej Islam), ideja pa je v sufizmu osrednja. |
| Qalb, rūḥ, sirr | Srce kot organ spoznanja (ne čustev), duh, in "skrivnost" — najgloblja točka, kjer se človek dotakne Boga. Poznejši nauk govori o laṭā'if — subtilnih središčih (naqšbandijci jih štejejo pet ali šest in vsakemu pripišejo barvo in mesto v telesu). |
| Maqāmāt in aḥwāl | Postaje so pridobljene in trajne (kesanje, vzdržnost, revščina, potrpljenje, zaupanje, zadovoljstvo); stanja so darovana in bežna (bližina, ljubezen, strah, upanje, hrepenenje, gotovost). Razlikovanje "kar dosežeš" : "kar prejmeš" je za sufijsko psihologijo temeljno. |
| Fanā' in baqā' | Ugasnitev jaza v Bogu in obstanek v Bogu po njej. Ključno pojasnilo: fanā' v večinskem nauku ne pomeni, da se človek spremeni v Boga. Pomeni prenehanje zavesti o sebi. Kdor to razlaga kot združitev bistev (ittiḥād) ali učlovečenje (ḥulūl), zapade v to, kar so klasični sufiji sami obsojali. |
| Ma'rifa | Spoznanje po izkušnji, ločeno od 'ilm (pridobljene vednosti). Ni tajno védenje o svetu, ampak spoznanje Boga. |
| Maḥabba in 'išq | Ljubezen in strastna ljubezen. 'Išq je izraz, ki so ga strožji pisci zavračali kot preveč telesen; perzijsko izročilo ga je postavilo v središče. Iz tega izhaja celotna metaforika vina, opoja, ljubljene osebe in kroparja — ki je prispodoba in ne opis (razprava o tem, koliko je prispodoba, je stara in ni sklenjena). |
| Walī / awlijā' | Svetniki. Poznejši nauk (od at-Tirmiḏīja naprej) razvije nevidno hierarhijo — quṭb ("pol"), abdāl, awtād —, ki naj bi vzdrževala svet. To je znotrajislamsko sporen nauk; selefijski tokovi ga zavračajo v celoti. |
| Karāmāt | Milostna znamenja svetnikov; ločena od mu'džizāt (preroških čudežev). Klasični pisci opozarjajo, naj jih iščoči ne išče: znamenje ni cilj in je lahko preizkušnja. |
| Ḥaqīqa muḥammadīja / nūr muḥammadī | Mohamedova resničnost oziroma prasvetloba kot prvo počelo stvarjenja. Razvit v sufizmu in v šiizmu (glej Islam, Siizem). Selefijski tokovi ga zavračajo kot novotarijo. |
| Ḫiḍr (al-Ḫaḍir) | "Zeleni" — brezimni božji služabnik iz sure 18 (Kahf), ki poučuje Mojzesa. V sufizmu učitelj tistih, ki nimajo živega učitelja, in nesmrtni vodnik. Izročilo o njem je ljudsko in naukovno neobvezujoče. |
Miti in kozmologija
Alast — predvečnostna zaveza. Koran 7,172: Bog zbere še nerojene duše in vpraša "Ali nisem vaš Gospod?" (a-lastu bi-rabbikum), duše odgovorijo "Da, pričujemo" (balā). To je najpomembnejši sufijski kozmološki prizor: vse hrepenenje je spomin na ta trenutek, vsa pot je vrnitev vanj. Perzijska poezija se nanj sklicuje z eno samo besedo — alast.
Trstika, ki joka. Uvod v Masnavī: trstena piščal joka, ker je bila iztrgana iz trstičja. Ločenost je stanje človeka, glasba je zvok te ločenosti. To je najbolj znanih osemnajst verzov perzijske književnosti.
Sedem dolin. 'Aṭṭārjev Govor ptic: ptice iščejo kralja Sīmurġa in prečkajo doline iskanja, ljubezni, spoznanja, nenavezanosti, enosti, začudenja ter uboštva in ugasnitve. Ob koncu jih ostane trideset (sī murġ = "trideset ptic") in v zrcalu zagledajo sebe. Besedna igra nosi celoten nauk.
Mi'rādž kot vzorec. Mohamedovo nočno potovanje in vzpon nista v sufizmu le dogodek, ampak predloga za vsak duhovni vzpon; Bājazīdu al-Bisṭāmīju je pripisan lasten opis vzpona, kar je bilo že v klasični dobi sporno.
Waḥdat al-wudžūd. Iz Ibn 'Arabīja izpeljan nauk, da je bit ena in da je vse drugo njena samorazodetev (tadžallī); svet je "Božje dihanje Milostnega", človek pa al-insān al-kāmil — popolni človek, zrcalo, v katerem Bog vidi sebe. Kritiki (Ibn Tajmīja, pozneje Sirhindī in selefijski tokovi) v tem vidijo panteizem; zagovorniki poudarjajo, da gre za razlikovanje ravni biti, ne za istovetenje Boga s svetom. Modul spora ne razsoja in ga navaja kot še vedno odprtega.
Svetovi. Poznejši nauk razvrsti resničnost v ravni: 'ālam al-mulk (čutni svet) — 'ālam al-malakūt (angelski) — 'ālam al-džabarūt (moči) — 'ālam al-lāhūt (božji); vmes 'ālam al-miṯāl ali barzaḫ, svet podob, kjer imajo duhovna dejstva zaznavno obliko. Ta pojem je za razlago sanj, videnj in obredne izkušnje osrednji (obsežno pri Henryju Corbinu, čigar razlaga je vplivna in hkrati kritizirana kot preveč platonizirajoča).
Obredi in prazniki
| Obred / navada | Opis |
|---|---|
| Bay'a | Zaobljuba zvestobe učitelju ob vstopu v red; obredno pogosto z držanjem rok in izgovorjavo formule. Ni zakrament in ni nepreklicna, je pa razumljena kot vezanje na silsilo. |
| Ḏikr | Osrednja vaja. Oblike: džahrī (glasni, zborni — qādirīja, rifā'īja, halvetīja) in ḫafī (tihi, srčni — naqšbandīja). Obrazci: lā ilāha illā llāh, Allāh, Huwa ("On"). Pogosto s štetjem na tespih (33/99/100 zrn) in z uravnavanjem dihanja ter gibanja telesa. |
| Ḥaḍra | "Navzočnost" — zborno srečanje z ḏikrom, petjem in ritmičnim gibanjem, v Magrebu in Egiptu praviloma po petkovi molitvi. |
| Semā' / sema | "Poslušanje" — obredno poslušanje glasbe in poezije. Pravno sporen že v klasični dobi: al-Ġazālī ga pod pogoji dovoljuje, hanbalijski pisci ga zavračajo. Mevlevijski sema je oblikovan obred z naj (trstenko), belim krilom kot mrtvaškim prtom, čepico sikke kot nagrobnikom in črnim plaščem, ki se odloži — vrtenje z desno dlanjo navzgor in levo navzdol pomeni prejemanje od Boga in podajanje ljudem. Ni ples in ni predstava, čeprav se danes pogosto izvaja kot predstava. |
| Ḫalwa / arba'īn / čile | Umik v samoto, najbolj uveljavljeno štirideset dni posta, molka in ḏikra; osrednji v halvetīji (od tod ime) in kubrawīji. |
| Murāqaba | Zbrano bdenje nad srcem, pri naqšbandijcih z osredotočenjem na laṭā'if in z rābiṭa — notranjo navezavo na podobo šejha. Rābiṭa je znotraj sufizma sporna; kritiki jo imajo za nevarno bližino čaščenju človeka. |
| Zijāra | Obisk grobov svetnikov, prošnja za priprošnjo (tawassul), zaobljube, zavezovanje trakov, prenočevanje. Najbolj sporna praksa v odnosu do selefijskih tokov, ki jo razglašajo za širk; zagovorniki se sklicujejo na klasično pravno večino, ki jo je dopuščala. |
| 'Urs | "Poroka" — obletnica svetnikove smrti, razumljena kot njegova združitev z Bogom; v Južni Aziji največji verski shodi (Adžmer, Sehvan, Nizamudin), z glasbo in obdarovanjem. |
| Mavlid / mevlud | Praznovanje Mohamedovega rojstva, z branjem pesnitev (al-Būṣīrījeva Burda, turška Mevlid Sulejmana Čelebija, ki se v Bosni in Sloveniji poje kot mevlud). Selefijski tokovi ga zavračajo kot novotarijo; večina sunitskega sveta ga praznuje. |
| Kavali | Južnoazijska pobožna glasbena oblika, izvorno povezana s čištījo; harmonij, tabla, ploskanje, zborno ponavljanje. Nusrat Fateh Ali Khan jo je ponesel v svetovno glasbo — z enakim tveganjem razvezave od vsebine kot pri Rumijevi poeziji. |
| Praznično leto | Sufijske skupnosti sledijo islamskemu koledarju (glej Islam): ramazan z nočnimi bdenji, lajlat al-qadr, oba bajrama, ašura (v sufijskem branju predvsem spominski dan, ne obredno žalovanje kot v Siizem), lajlat al-mi'rādž, lajlat al-barā'a. Krajevni koledar ursov je dodan temu, ne namesto tega. |
Simboli in ikonografija
Volna in zakrpan plašč (ḫirqa). Grobo volneno oblačilo je dalo izročilu ime; izročitev plašča je obredno znamenje prenosa in pooblastila (idžāza).
Barve in pokrivala. Vsak red ima svojo barvo, obliko čepice (tādž, sikke, kulāh) in način ovijanja turbana — razpoznavna znamenja pripadnosti, primerljiva z redovnimi oblačili drugod.
Trstenka (naj). Simbol duše, ločene od izvora; hkrati glasbilo mevlevijskega obreda.
Srce kot zrcalo. Osrednja podoba: srce, ki ga je treba zloščiti (ǧalā' al-qalb), da odseva božjo svetlobo. Iz nje izhaja znana pripoved o tekmi grških in kitajskih slikarjev pri Rumiju in al-Ġazālīju: ena stran slika, druga polira steno.
Vino, krčma, kroparj, ljubljena. Perzijski pesniški besednjak, v katerem so opoj, opijanjenost in ljubezenska bolečina prispodobe božje ljubezni. Branje teh podob dobesedno je najpogostejša napaka pri branju sufijske poezije — pri čemer veda opozarja, da meja med prispodobo in izkušnjo ni vedno ostra.
Vrtnica in slavec. Lepota in hrepenenje; skupno perzijski poeziji in likovni umetnosti.
Metulj in plamen. Ugasnitev (fanā') v podobi metulja, ki zgori v svečo — podoba, ki jo je iz al-Ḥallādža prevzela vsa poznejša književnost in prek Goetheja vstopila v evropsko.
Sīmurġ. Ptica iz perzijske mitologije kot cilj iskanja in hkrati zrcalo iskalcev.
Kaligrafija. Ker upodabljanje ni v navadi (glej Islam), je nosilna likovna oblika pisava: božja imena, bismilla, Allāh in Huwa v okrasnih razporeditvah; osmanska hilja (opis Prerokovih lastnosti) in tuġra. Mevlevijski, bektašijski in halvetijski krogi so razvili prepoznavne kaligrafske sloge.
Kar sufizem redkeje uporablja. Podobe ljudi so v sufijskem okolju obstajale (perzijska in mogulska miniatura pogosto upodablja shode dervišev in celo prizore sema), niso pa obredni predmet in ne prejemajo časti.
Zgodovinski vplivi in razcepi
Notranji razcepi in napetosti
| Napetost | Vsebina |
|---|---|
| Trezni : opojni (ṣaḥw : sukr) | Džunajdova šola zahteva vrnitev v trezno delovanje po izkušnji; Bisṭāmījeva in Ḥallādževa dopuščata izrekanje v opojnosti (šaṭaḥāt). Poznejše izročilo je večinsko sprejelo trezno različico kot merilo, opojno pa ohranilo v poeziji. |
| Waḥdat al-wudžūd : waḥdat aš-šuhūd | Ibn 'Arabī in nasledstvo proti Sirhindīju. Spor traja od 17. stoletja in ni sklenjen; v Južni Aziji je oblikoval celotne šole. |
| Red : brezredovnost | Malāmatīja ("tisti, ki iščejo grajo") načelno skriva pobožnost in celo vzbuja zaničevanje, da bi ubila samovšečnost; qalandarji so obveznosti odkrito kršili, se brili in potovali brez lastnine. Karamustafa jih obravnava kot zavesten družbeni odklon, ne kot razpuščenost. Razmerje redov do njih je bilo odklonilno. |
| Šeriat : nadšeriatstvo | Trditev, da posvečeni obveznosti ne potrebuje (isqāṭ at-taklīf), je bila v klasičnem sufizmu obsojena — najostreje prav pri sufijskih piscih samih. |
| Dedno : izbrano vodstvo | Ko je vodenje reda postalo dedno (velik del 15.–19. stoletja), se je odprlo vprašanje, ali je duhovna sposobnost prenosljiva po krvi. Notranje sporno do danes. |
Zunanji spori in vplivi
Ibn Tajmīja (u. 1328) — najpogosteje napačno predstavljen kot preprost nasprotnik sufizma. Dejansko stanje je bolj zapleteno: cenil je al-Džīlānīja in asketsko izročilo, ostro pa je zavračal waḥdat al-wudžūd, pretirano čaščenje grobov in obredne novotarije. To razlikovanje je za razumevanje poznejše selefijske drže odločilno.
Vehabijski in selefijski tokovi (od 1744) — sistematično nasprotovanje zijāri, tawassulu, mavlidu in redovom; rušenje nagrobnikov na pokopališču Džanat al-Baki v Medini (1806 in znova 1925) je za sufijske in šiitske skupnosti trajno boleč dogodek.
Modernizem in nacionalne države — sufizem kot domnevni vzrok zaostalosti; turška prepoved 1925, egiptovska podržavljenja, sovjetsko zatiranje, kitajski nadzor nad hui redovi.
Sodobno nasilje — napadi Daeša, al-Šababa, Ansar Dine in sorodnih skupin na svetišča in shode; modul jih navaja kot dejstva in kot dejanja, ki jih velika večina muslimanske uleme obsoja (glej Islam).
Kaj je sufizem dal drugim. Arhitektura (hanaka, dergah, mavzolej), glasba (kavali, perzijski in turški obredni repertoar), književnost (Rumi, Hafez, Attar, Junus Emre — temelj perzijske, turške, urdujske, bengalske in malajske pesniške tradicije), obrtne cehovske ustanove (futuwwa, ahilik), in misijonsko širjenje islama v Aziji in Afriki.
Vpliv na Evropo. Prek prevodov Hafeza in Rumija na Goetheja (Zahodno-vzhodni divan), Rückerta, Emersona in Hammer-Purgstalla; v 20. stoletju prek perenialistov (René Guénon, Frithjof Schuon, Titus Burckhardt, Martin Lings), ki so bili sami včlanjeni v šāḏilijsko vejo. Perenialistična razlaga je vplivna in metodološko sporna, ker izročila bere skozi domnevo o enotni "izročilni resnici".
Ločeno vprašanje: sufizem in krščanska mistika. Vzporednice s Terezijo Avilsko, Janezom od Križa in Mojstrom Eckhartom so pogosto opažene (stopnje molitve, temna noč, ugasnitev in "rojstvo Boga v duši"). Neposredni zgodovinski prenos ni dokazan in ga modul ne trdi; možni stiki prek Andaluzije in Sicilije so predmet razprave, ne ugotovitev. Glej KrscanskaMistika.
Primerjalne povezave
Islam — krovni modul. Vse, kar je v sufizmu skupno vsem muslimanom (Koran, Mohamed, stebri, angeli, džini, eshatologija, prazniki), je obdelano tam. Sufizem se opira zlasti na koranski pojem iḥsān, na ḏikr kot koransko zapoved (33,41) in na verz o žili na vratu (50,16) ter o Božji svetlobi (24,35).
Sunizem — glavno okolje sufizma. Zgodovinsko je bila velika večina sufijev sunitov s pravno šolo in z ašarijsko ali maturidijsko dogmatiko; al-Ġazālī je tisti, ki je sufizem umestil v sunitsko središče. Hkrati je najostrejša notranja kritika sufizma prav sunitska (hanbalijska in selefijska). Sufizem torej ni ne zunaj sunizma ne z njim v soglasju — je njegov notranji spor.
Siizem — mistika obstaja tudi v šiizmu, a v drugi obliki: 'irfān je filozofsko-mistična veda, ki se poučuje v Komu (Mullā Ṣadrā, Ibn 'Arabījevi komentarji), medtem ko so redovi v Iranu pogosto omejevani. Šiitski 'irfān in sufijski red nista isto in ju ne kaže enačiti. Ismailska ezoterika (bāṭin) je še tretja, spet ločena stvar.
DruzijskaVera — ni sufijski pojav. Druzijski nauk izhaja iz ismailskega šiizma, ne iz sufijskih redov; podobnost je le v splošni obliki ezoterike in posvečevalnih stopenj. Enačenje bi bilo napačno.
Jezidstvo — zgodovinsko dejansko povezano, a le v izhodišču. Šejh 'Adī ibn Musāfir (u. ok. 1162), okrog katerega se je jezidska skupnost izoblikovala, je bil sufijski učitelj arabskega rodu iz Bekaa, njegov red ('adawīja) pa je bil sprva sufijski. Jezidstvo, kakršno je danes, ni sufijski red in ni islamska sekta — glej tam. Ta povezava je pogost vir napačnih sklepov v obe smeri.
Mandejstvo — brez naukovne povezave. Navedeno le kot sosedska skupnost istega prostora.
Gnosticizem, KrscanskaMistika — metodološko poučna vzporednica: v vseh treh primerih gre za notranjo pot znotraj (ali ob) večje verske ustanove. Sufizem ni gnosticizem: ne pozna zlega ali nevednega stvarnika in ne razvrednoti telesnega sveta kot ujetništva — to je odločilna razlika (glej Gnosticizem).
HindujskeTradicije, Sikhizem — v Južni Aziji so stiki zgodovinsko izpričani: skupno občinstvo pri dargāhih, vzajemni vplivi v pesništvu (Kabir, bhakti), in sikhski Guru Granth Sahib vsebuje verze sufijskega pesnika Šejha Farida. To je dokumentirano sobivanje, ne dokaz skupnega izvora.
Budizem, Dzainizem — vzporednice v askezi, redovništvu in vajah zbranosti so strukturne; teološko izhodišče je nasprotno (osebni Bog proti njegovi odsotnosti). Zgodnja vzporejanja Ibrāhīma ibn Adhama z Budo so literarna, ne zgodovinska.
Zoroastrizem — perzijski besednjak sufijske poezije (moġān, "kroparji-magi", pīr-e moġān, "starec krčmar") si izposoja zoroastrsko podobje kot pesniško sredstvo; to ni naukovna kontinuiteta.
BahajskaVera — Bahaulah je pisal dela v sufijskem besednjaku (Sedem dolin po 'Aṭṭārju), kar je oblikovna izposoja iz iranskega mističnega izročila, ne pripadnost sufizmu.
Viri in stopnja zanesljivosti
Splošni pregledi (prva izbira)
Schimmel, A. (1975). Mystical Dimensions of Islam. — še vedno najbolj celovit uvod; močan v poeziji, blažji v družbeni zgodovini.
Ernst, C. W. Sufism: An Introduction to the Mystical Tradition of Islam (izšlo tudi kot The Shambhala Guide to Sufism) — metodološko najbolj prevideno; obravnava tudi nastanek pojma "sufizem" v Evropi in problem zahodne priredbe.
Knysh, A. Islamic Mysticism: A Short History; Sufism: A New History of Islamic Mysticism — zgodovinsko najbolj sistematično; kritično do pojma sufizma kot enotnega predmeta.
Green, N. (2012). Sufism: A Global History — najboljše delo o sufizmu kot družbeni in gospodarski ustanovi, ne le nauku.
Karamustafa, A. T. Sufism: The Formative Period; God's Unruly Friends — za zgodnje obdobje in za qalandarje prva izbira.
Trimingham, J. S. (1971). The Sufi Orders in Islam — klasika, a zastarela; njena pripoved o zatonu je danes popravljena. Uporabno kot pregled redov, ne kot razlaga.
Primarna besedila v prevodu
Al-Qušajrī, ar-Risāla (angl. Knysh, Al-Qushayri's Epistle on Sufism) — temeljni klasični priročnik.
Al-Huǧwīrī, Kašf al-maḥdžūb (angl. Nicholson).
Al-Ġazālī, Iḥjā' 'ulūm ad-dīn (delni prevodi), al-Munqiḏ min aḍ-ḍalāl.
As-Sulamī, Ṭabaqāt aṣ-ṣūfīja; Ḏikr an-niswa (angl. Rkia Cornell, Early Sufi Women) — osrednji vir o sufijskih ženskah.
Ibn 'Arabī — izbori pri Chitticku in Sellsu; Fuṣūṣ al-ḥikam (Austin).
Rūmī — Masnawī v prevodu in izdaji Reynolda A. Nicholsona (8 zvezkov) je znanstveni standard; Chittick, The Sufi Path of Love je najboljši tematski izbor. Priredbe Colemana Barksa niso prevod in za znanstveno rabo niso primerne.
'Aṭṭār, Manṭiq aṭ-ṭajr; Ibn 'Aṭā' Allāh, al-Ḥikam; al-Būṣīrī, al-Burda.
Sells, M. (1996). Early Islamic Mysticism — antologija najzgodnejših besedil z odličnim uvodom.
Posamezna področja
Massignon, L. La passion de Husayn ibn Mansûr Hallâj — temeljno in hkrati močno avtorsko obarvano; brati z zavestjo o piščevem katoliškem izhodišču.
Chittick, W. The Sufi Path of Knowledge (Ibn 'Arabī) — standard.
Melchert, C. — članki o prehodu iz zuhda v taṣawwuf; za vprašanje izvora prva izbira.
Cornell, V. Realm of the Saint — svetništvo in oblast v Maroku.
Hoffman, V. Sufism, Mystics and Saints in Modern Egypt — sodobna etnografija.
Ewing, K. Arguing Sainthood — Pakistan, psihološka antropologija.
Buehler, A. Sufi Heirs of the Prophet — naqšbandija in ustanova posredniškega šejha.
Silverstein, B., Sedgwick, M. (Against the Modern World — o perenialistih; Saints and Sons) — sodobne preobrazbe in zahodna recepcija.
Safi, O. — o priredbi Rumija in o "sufizmu brez islama".
Corbin, H. — vplivno in metodološko sporno; njegov mundus imaginalis je razlaga, ne opis izročila.
Kaj NI vir
Priredbe Rumija in Hafeza, ki niso prevodi (Barks, Ladinsky — pri slednjem gre po ugotovitvi vede za avtorske pesmi brez izvirne podlage).
Idries Shah — literarno vpliven, izročilno in zgodovinsko nezanesljiv; njegove trditve o izvoru sufizma niso podprte.
Gradivo, ki sufizem predstavlja kot predislamsko ali neislamsko izročilo, ki se je zgolj skrilo v islam — izrecno zavrnjeno.
Politična publicistika, ki sufizem obravnava kot orodje protiradikalizacije ("dobri muslimani proti slabim") — modul te uporabe ne podpira.
Polemično selefijsko gradivo, ki sufizem v celoti razglaša za odpadništvo, in enako polemično sufijsko gradivo o nasprotnikih.
Novodobna literatura, ki ḏikr, laṭā'if ali fanā' enači s čakrami, meditacijo ali psihedelično izkušnjo brez utemeljitve.
Stopnja zanesljivosti
Visoka: da je taṣawwuf izpričan izraz od 9. stoletja in da je izpeljan iz ṣūf (volna); da je al-Ḥallādž usmrčen leta 922 v Bagdadu; da je al-Ġazālī (u. 1111) odločilno prispeval k sprejetju sufizma v sunitsko središče; da so se redovi kot ustanove izoblikovali od 12.–13. stoletja naprej in ne prej; da je Rumi umrl leta 1273 v Konji in da je bil hanefijski učenjak; da je mevlevijski sema obredno oblikoval njegov naslednik, ne on sam; da je naqšbandija znana po tihem ḏikru in silsili prek Abu Bakra; da je Turčija leta 1925 rede zakonsko prepovedala; da je bil sufizem glavni nosilec širjenja islama v Južni in Jugovzhodni Aziji ter v Zahodni Afriki; da so tidžānīja, qādirīja in muridija danes množične; da je bil napad na sinajsko mošejo ar-Rawḍa leta 2017 najhujši teroristični napad v zgodovini Egipta; da je bil mevlevijski sema leta 2008 uvrščen na Unescov seznam nesnovne dediščine; da je Ibn 'Arabī umrl leta 1240 v Damasku.
Srednja: kdaj natanko in zakaj se je ime ṣūfī uveljavilo; koliko je zgodnja askeza že mistika; pristnost posameznih izrekov, pripisanih Rābi'i in Bisṭāmīju; dejanski delež prebivalstva, včlanjen v rede v posameznih obdobjih; razmerje med sufijskimi in prej obstoječimi krajevnimi svetišči v Indiji, Anatoliji in Zahodni Afriki; koliko je "neosufizem" 18. stoletja res enoten pojav (pojem je Rex S. O'Fahey utemeljeno problematiziral); obseg dejanskega vpliva sufizma na evropsko romantiko.
Nizka / sporno: zgodovinska verodostojnost silsil (večinsko: poznejša sestava); ali je waḥdat al-wudžūd panteizem — modul namenoma ne razsoja; koliko so šaṭaḥāt opis izkušnje in koliko slogovna oblika; ali so vzporednice s krščansko mistiko sad prenosa ali vzporednega razvoja (dokazov o prenosu ni); verodostojnost poročil o Šamsu iz Tabriza in okoliščinah njegovega izginotja; kolikšna je bila dejanska vloga redov v posameznih uporih proti pripovedim, ki so jih pozneje ustvarile nacionalne države.
Izrecno zavrnjeno: da je sufizem tretja veja islama; da sufizem izvira iz indijske, grške ali krščanske mistike kot vnos od zunaj; da je Rumi pisal zunaj islama; da se vsi sufiji vrtijo; da sufizem načelno opušča šeriat; da so redovi izginili; da je sufizem po svoji naravi politično nedejaven ali "miroljubna različica islama" v nasprotju z "militantno"; da so priredbe Colemana Barksa in Danielsa Ladinskega prevodi; da je Ibn Tajmīja sufizem zavračal v celoti; da je jezidstvo sufijski red.
Status
Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-10.