Sončni junak

Sonce je v mitologijah sveta obravnavano na tri različne načine, ki jih je treba držati narazen:

Tretja vrstica je natanko tista, kjer se je veda 19. stoletja izgubila. Solarna šola je iz nje naredila razlagalni ključ za vse; sodobna veda jo obravnava kot možno opažanje o posameznem besedilu, ne kot metodo.

Kaj je pri soncu resnično in ponovljivo:

✦Sonce se giblje po dnevni in letni poti. To je opazljivo povsod in vsak koledarski sistem se s tem ukvarja.

✦Sonce izgine in se vrne — vsak dan in vsako leto. Nočno potovanje sonca je zato pogosto pripovedno obdelano (najbolj razvito v Egiptu).

✦Sonce vidi vse. Zato je pogosto priča, sodnik in razkrivalec — Šamaš, Helios, Sūrya, Sol.

✦Sonce lahko ubije. Suša, vročina, slepota. Sončno božanstvo skoraj nikoli ni zgolj dobrohotno.

✦Sonce ni povsod moško. Japonska Amaterasu, germanska Sól/Sunna, baltska Saule, kanaanska Šapšu, arabska Šams, čerokijska Sonce — vse so ženske. To je pomembna izjema, ki jo solarna šola in poznejša poljudna pisanja sistematično spregledajo.

Razširjene napačne predstave

1. Solarna mitologija: vzpon in polom

Friedrich Max Müller (1823–1900), nemško-britanski indolog in filolog, utemeljitelj primerjalne mitologije kot samostojne vede in urednik monumentalne zbirke Sacred Books of the East, je v razpravi Comparative Mythology (1856) in poznejših delih predlagal razlago, ki je za nekaj desetletij obvladala polje:

✦Prvotni indoevropski jezik naj bi imel veliko izrazov za sončne in nebesne pojave — zora, sonce, ki objema zemljo, sonce, ki ubije mrak.

✦Ti izrazi so bili sprva opisni in metaforični.

✦S časom se je izvorni pomen pozabil; metafora je bila razumljena dobesedno in iz nje je nastala pripoved o osebah.

✦Mit je torej "bolezen jezika" (a disease of language).

Iz tega je Müller in za njim cela šola (George Cox, Robert Brown ml., na Nemškem Adalbert Kuhn s strelno-nevihtno različico) izpeljala razlage: Ahilej je sonce, Helena je zora, trojanska vojna je boj dneva in noči, Ojdip je sonce, ki ubije mrak (očeta) in objame zoro (mater).

Zakaj je metoda propadla:

✦Neomejena prožnost. Ker je vsako gibanje mogoče brati kot sončno pot in vsako nasprotje kot dan in noč, metoda nikoli ne more biti ovržena — in s tem ni razlagalna.

✦Šibke etimologije. Müllerjeve izpeljave imen (npr. Helena < svar-, "sijati") so bile pozneje ovržene ali označene kot neizkazane.

✦Krožnost. Domnevni "prvotni pomen" je bil izpeljan iz mita, ki naj bi ga razložil.

✦Posmeh kot dokaz. Andrew Lang je v Modern Mythology (1897) in v znameniti šali z istim postopkom "dokazal", da je sam Max Müller sončni mit (ime Müller naj bi bilo iz korena za "mleti", torej za sonce, ki melje dan...). Ta parodija je storila več kot vsa dokazovanja.

✦Antropološka alternativa. E. B. Tylor, Andrew Lang in za njima Franz Boas so pokazali, da so isti motivi izpričani pri ljudstvih zunaj indoevropskega kroga, kjer Müllerjeve etimologije niso mogoče — torej razlaga ne more biti jezikovna.

Do devetdesetih let 19. stoletja je bila Müllerjeva metoda skoraj opuščena. Richard Dorson je zgodovino tega spopada popisal v razpravi The Eclipse of Solar Mythology (Journal of American Folklore, 1955) — standardni vir o tej epizodi.

Kaj je pri Müllerju ostalo veljavno: njegovo filološko delo (izdaje in prevodi vzhodnih besedil), njegova institucionalna vloga in posamezne jezikovne ugotovitve — najbolj znana med njimi je prav ustreznica Dyáuṣ pitṛ́ : Zeû páter : Iūpiter (glej SkyFather), ki je danes še vedno trdna. Ločnica je jasna: filologija da, alegorična razlaga ne.

2. Nadaljnji odmevi in ponovne pojavitve

✦Panbabilonizem (Hugo Winckler, Alfred Jeremias, začetek 20. stoletja) je Müllerjevo solarno razlago zamenjal z astralno: vsi svetovni miti naj bi izhajali iz babilonskega opazovanja neba. V celoti zavrnjeno.

✦Frazer je sonce v Zlati veji vključil v rastlinsko-obredno shemo; njegova shema je zavrnjena (glej DyingGod).

✦Jung in Neumann sta sončno potovanje prevedla v arhetipsko obliko: junakov nočni pot skozi morje (Nachtmeerfahrt) kot podoba nastanka zavesti. Kulturno vplivno, akademsko obrobno.

✦Joseph Campbell je motiv vgradil v monomit. Stanje: velja za pretirano poenotujoč; večina strokovnjakov ga zavrača kot razlago.

✦Novodobne ponovitve. Trditve, da je krščanstvo "sončni mit" (rojstvo ob zimskem solsticiju, dvanajst apostolov kot zodiak, tridnevno "mirovanje sonca"), so sodobna oživitev Müllerjevega postopka, ne pa ugotovitev vede. Zgodovinsko: datum 25. decembra je izpričan šele v 4. stoletju, in razmerje do praznika Sol Invictus (Avrelijan, 274 n. št.) je predmet resne razprave, v kateri ni soglasja o smeri vpliva — nekateri (Thomas Talley, Susan Roll) zagovarjajo neodvisen izračunski izvor datuma. Modul o tem ne razsoja, navaja pa, da je trditev o preprosti izposoji nedokazana.

✦Arheoastronomija je od sedemdesetih let (Alexander Thom, Gerald Hawkins, nato veliko previdnejši Clive Ruggles) postala resna disciplina, ki meri usmerjenost gradenj. Njeno zgodnje obdobje je bilo prekomerno; sodobna oblika je metodološko stroga in dobro loči izmerjeno usmerjenost od domnevanega pomena.

Egipt — Ra in nočna barka

Najbolj razvit sončni sistem, kar jih poznamo. Sonce ima različna imena po delih dneva: Hepri (jutranje, skarabej), Ra (opoldansko), Atum (večerno). Podnevi pluje po nebu v mandžet-barki, ponoči po podzemlju (duat) v mesektet-barki.

Nočno potovanje je pripovedno izdelano v besedilih, kot so Amduat, Knjiga vrat in Litanija Rajeva: barka prepotuje dvanajst nočnih ur, v vsaki je drugačna pokrajina in drugačna nevarnost; osrednja je kača Apop (Apofis), ki jo je treba vsako noč znova premagati — z Setovo sulico ali z mačko, ki jo razseka. Ob polnoči se Ra združi z Ozirisovim truplom in iz tega se rodi novi dan.

To je najbolj neposreden primer, kjer je sonce hkrati Descent, Chaoskampf in ta modul. Ni razlaga mita s soncem — je mit o soncu, izpričan v besedilu.

Ehnaton in Aton: amarnska reforma (14. stoletje pr. n. št.) je sonce kot Aton — sončni krog z žarki, ki se končajo v rokah — postavila za edino božanstvo in razpustila druge kulte. Velika himna Atonu je izjemno besedilo; njena podobnost s Psalmom 104 je opazna in razprava o njej ni zaključena.

Mezopotamija — Šamaš / Utu

Utu (sumersko), Šamaš (akadsko): sin lune (Nanna/Sin), ki se vsako jutro dvigne skozi vrata v gori na vzhodu. Njegova osrednja vloga je pravosodna: ker vse vidi, je bog pravice. Na steli Hamurabijevega zakonika je upodobljen prav Šamaš, ki kralju izroča znaka oblasti. Pomaga tudi junakom: Gilgamešu in Enkiduju na poti k Humbabi.

Vedska Indija in Iran

✦Sūrya vozi voz s sedmimi konji (ali z enim sedmoglavim), ki ga vodi Aruna. Savitṛ je "spodbujevalec"; njemu je namenjena Gajatri mantra (Rigveda 3.62.10), ki je še danes eno najbolj recitiranih besedil v hindujstvu. Vivasvat je oče Jame in Manuja. Surjin tempelj v Konāraku (13. stoletje) je zgrajen kot ogromen kamnit voz s kolesi — najbolj izrazit sončni spomenik v Indiji.

✦Iran: Hvar Xšaēta (avestijsko "sijoče sonce", od koder novoperzijsko Xoršid); Mitra (Miθra) je bog pogodbe, ki vidi vse in je s soncem povezan, a ni sonce. Ta razlika je pomembna za razumevanje rimskega mitraizma.

✦Rimski mitraizem je izpričan z mitreji in ikonografijo tavroktonije (Mitra kolje bika), z napisi Deus Sol Invictus Mithras. Razmerje do iranskega Mitre je sporno: Franz Cumont je zagovarjal neposredno kontinuiteto, sodobna veda (Roger Beck, Richard Gordon, Manfred Clauss) pa je to močno omejila in mitraizem obravnava kot rimsko tvorbo z iranskim imenom. Beck je predlagal astronomsko razlago tavroktonije (podobe kot zvezdna karta), kar je razsvetljujoče, a ni soglasno sprejeto.

Grčija in Rim

✦Helios vozi voz s štirimi konji čez nebo; vse vidi in zato razkriva skrivnosti (razkrije Afroditino in Aresovo zvezo; pove Demetri, kdo je ugrabil Perzefono). Njegov sin Faeton vzame voz in skoraj sežge svet — eden redkih pravih "sončnih" mitov v grščini. Njegova sveta čreda na Trinakiji je v Odiseji usodna za posadko.

✦Kolos rodoški je bil Heliosov kip; kult na Rodosu je bil osrednji.

✦Apolon postane sončni šele pozno; enačenje z Heliosom je izpričano pri nekaterih pesnikih od 5. stoletja pr. n. št., splošno pa v helenistični in rimski dobi.

✦Rim: Sol Indiges je star, obroben kult; Sol Invictus postane državno pomemben šele z Avrelijanom (274 n. št.). Konstantinovi kovanci z napisom Soli Invicto Comiti so izpričani še po letu 312 — kar je predmet razprave o njegovem verskem prehodu.

✦Heraklej: solarna šola ga je razglasila za sončnega junaka (dvanajst nalog, prehod čez Okean v Heliosovi zlati čaši, smrt v ognju na Ojti). Čaša in ogenj sta izpričana, solarna razlaga celote pa ne. Modul ga navaja kot primer, ki je solarno šolo napajal, ne kot dokazano sončnega junaka.

Japonska — Amaterasu

Amaterasu Ōmikami ("velika boginja, ki sije v nebesih") se rodi iz Izanagijevega levega očesa ob očiščenju po vrnitvi iz Jomija (glej Descent). Njen brat Susanoo divja, uniči riževa polja in vrže odrto konjsko truplo v tkalnico; Amaterasu se v jezi skrije v jamo Ame-no-Iwato in svet pade v temo. Bogovi jo zvabijo ven z obredom: Ame-no-Uzume pleše in razgali, bogovi se smejijo, Amaterasu radovedno pogleda ven in zagleda svoj odsev v zrcalu; močni bog jo potegne ven in vhod zaprejo.

Trije poudarki: (a) sonce je žensko; (b) to je mit o mrku ali o zimskem solsticiju samo po razlagi — besedilo tega ne pove; (c) cesarska hiša izvaja rodovnik od Amaterasu, in svetišče Ise je še danes osrednje šintoistično svetišče z obredno obnovo (šikinen sengū) vsakih dvajset let. Sončni mit je tu hkrati državna ideologija — kar je Bruce Lincoln obravnaval kot vzorčni primer mita kot ideologije.

Mezoamerika

✦Azteki: Tonatiuh je sonce petega sveta (glej Apocalypse); po izročilu iz Teotihuacana se je bog Nanahuatzin, ubog in bolan, vrgel v ogenj in postal sonce, medtem ko je bogati Tecuciztecatl okleval in postal luna. Sonce se nato ne premakne, dokler mu bogovi ne darujejo krvi. Huitzilopochtli, mexiški plemenski bog, se rodi oborožen in ubije sestro Coyolxauhqui (luno) ter štiristo bratov (zvezde) na hribu Coatepec — to je najbolj neposredna mezoameriška kozmična razlaga dnevnega zmagoslavja sonca.

✦Maji: Kʼinich Ajaw je sončno božanstvo; Hunahpu iz Popol Vuha se ob koncu dvigne kot sonce, brat kot luna (ali Venera). Predhodnost je izpričana v klasični ikonografiji.

✦Inki: Inti je sonce in prednik vladarske hiše; Coricancha v Cuzcu je bilo njegovo svetišče, praznik Inti Raymi ob junijskem solsticiju je bil osrednji državni obred (danes obnovljen kot javna prireditev). Inkovski sistem je izrazito državno-solarni, in tudi tu je sončni mit hkrati politika.

Severna Evropa

✦Nordijsko: Sól (ženska) vozi sončni voz, zasleduje jo volk Sköll; ob Ragnaröku jo ta požre, a je pred tem rodila hčer, ki bo vozila naprej (glej Apocalypse). Trundholmski sončni voz (Danska, ok. 1400 pr. n. št.) — bronast konj, ki vleče pozlačen disk — je arheološki predmet, ki to predstavo potrjuje že v bronasti dobi.

✦Baltsko: Saule (ženska) je osrednja v latvijskih dainas; njena hči Saules meita je predmet snubljenja Dieva dēlov (glej DivineTwins). Sistem je bogat in dobro dokumentiran, a zapisan pozno.

✦Kelti: Lug je bil v starejši vedi razglašen za sončnega boga; sodobna keltologija to zavrača — ime izhaja iz korenine za "prisego" ali "svetlobo", ne nujno sončno, in Lug je bog spretnosti in mnogih veščin (samildánach). To je dober primer popravka solarne razlage.

Polinezija in drugod

✦Māui ujame sonce z vrvjo (spletenimi lasmi sestre) in ga pretepa, dokler ne obljubi, da bo hodilo počasneje — da bi bili dnevi dovolj dolgi za delo. Pripoved je razširjena po vsej Polineziji in je hkrati prevarantska (glej Trickster) in "sončna". Māui je tudi tisti, ki umre ob poskusu doseči nesmrtnost (glej Descent).

✦Kitajska: deset sonc, ki so nekoč vzšla hkrati in žgala zemljo; lokostrelec Hou Yi jih devet ustreli. Sonca so zlate vrane s tremi nogami, ki počivajo na drevesu Fusang.

✦Afrika: pri Egipčanih razvit sistem (zgoraj); drugod je sonce pogosto manj poudarjeno od lune ali dežja — kar je pomemben ugovor zoper predstavo o splošni prevladi sončnega češčenja. Pri Dogonih in nekaterih drugih je sonce žensko in luna moška.

✦Severna Amerika: Čeroki poznajo Sonce kot žensko, ki se užali in se skrije, ker ljudje ob pogledu vanjo mežikajo. Motiv skritega sonca in njegovega ponovnega priklica je izpričan pri več ljudstvih severozahodne obale, kjer ga pogosto ukrade Krokar (glej Trickster).

Kaj je dejansko široko izpričano:

✦Sonce kot voznik ali plovec. Voz (Sūrya, Helios, Sól, Trundholm) ali barka (Ra). Razlika ni naključna: vozovna izročila so indoevropska, barka je egipčanska in rečna — kar kaže, da podoba izhaja iz prevoznih sredstev, ki jih ljudstvo pozna.

✦Nočno potovanje ali izginotje. Egipt, Amaterasu v jami, čerokijsko sonce, ki se skrije.

✦Sonce kot vsevidna priča in sodnik. Šamaš, Helios, Sūrya, Sol, Mitra. To je najbolj ponovljiva posamezna vloga.

✦Nevarnost ob izgubi sonca. Svet potemni, rastline ne rastejo, red razpade.

✦Ogrožanje sonca. Kača Apop, volk Sköll, lokostrelec, ki strelja odvečna sonca.

✦Sonce kot prednik oblasti. Egiptovski faraon kot "Rajev sin", japonska cesarska hiša, inkovski Sapa Inka, francoski "sončni kralj" kot pozni odmev.

Kaj se resnično razlikuje:

Poučno je prav zadnje: mnogo izročil ima lunarni koledar in soncu namenja manj pozornosti. Predstava o splošni prevladi sončnega češčenja je ostanek solarne šole, ne ugotovitev o gradivu.

1. Solarna mitologija (Müller in šola) — zavrnjeno

Mit kot alegorija sončnih pojavov, nastala iz "bolezni jezika". Opuščeno do konca 19. stoletja. Kaj ostaja veljavno: da so nekatera božanstva res sončna in da so nekateri miti res o soncu — kar pa ni Müllerjeva teza. Njegova teza je bila, da je to splošni ključ.

Zakaj je epizoda pomembna za celoten sklop 19_Primerjalna_Mitologija: solarna šola je vzorčni primer razlagalnega okvira, ki je preveč prožen, da bi bil lahko napačen, in ki zato ni razlagalen. Isti očitek se danes naslavlja na jungovska in monomitska branja.

2. Astralna in panbabilonistična razlaga — zavrnjeno

Vsi miti izhajajo iz babilonskega opazovanja neba (Winckler, Jeremias). V celoti zavrnjeno. Sodobna, omejena in metodološko stroga naslednica je arheoastronomija, ki meri usmerjenost gradenj in je legitimna — dokler razlikuje meritev od pomena.

3. Naravna razlaga v zmerni obliki

Sonce je opazno, življenjsko pomembno in ciklično; da se z njim ukvarja mit, ni potrebno posebej razlagati. Zato tudi ni potrebno posegati po skupnem izvoru: podobnost sončnih mitov po svetu je pričakovana, ker je predmet povsod isti. To je najbolj zmerno in najmočnejše stališče modula.

4. Strukturalizem

Lévi-Strauss: sonce in luna kot členka v sistemu razlik (dan : noč, moško : žensko, blizu : daleč), pri čemer je razporeditev spolov in sorodstva pogosto obrnjena med sosednjimi izročili — prav zato, da se skupini razlikujeta. Prispevek: pojasni, zakaj so razporedi tako raznoliki. Kritika: nepreverljivo.

5. Ideološka razlaga

Bruce Lincoln: sončni mit je pogosto utemeljitev oblasti — faraon, cesar, Sapa Inka, ali "sončni kralj". Podprto s primeri, kjer imamo tako besedilo kot politično zgodovino. Kritika: ne pojasni sončnih izročil brez državne oblasti, ki jih je veliko.

6. Arhetipska branja

Jung (nočni pot čez morje kot podoba nastanka zavesti), Neumann, Campbell. Stanje: kulturno vplivno, akademsko obrobno; Campbellov monomit velja za pretirano poenotujoč. Pri tem modulu so posebej problematična, ker v arhetipski obliki ohranjajo prav solarno razlago, ki jo je filologija zavrnila — le da je zdaj ni mogoče ovreči.

7. Metodološko opozorilo: paralelomanija in "vse je sonce"

✦Samuel Sandmel (1961/1962): parallelomania. Solarna šola je najzgodnejši in najbolj poučen primer.

✦Jonathan Z. Smith: primerjava je raziskovalčevo dejanje; treba je povedati, glede na kaj primerjamo.

✦Praktični preizkus, ki ga modul uporablja: ali besedilo samo pove, da gre za sonce? Če da (Ra, Amaterasu, Sūrya), je trditev opis. Če ne (Heraklej, Samson, Ojdip), je razlaga — in mora biti tako označena.

✦Sončni krog z žarki, ki se končajo v rokah — Aton; edinstvena amarnska podoba.

✦Skarabej, ki potiska kroglo — Hepri; jutranje sonce.

✦Krilati sončni disk — Egipt (Behdeti), nato Asirija, Perzija (t. i. Faravahar, ki pa ni preprosto sončni disk); eden najbolj prenašanih znakov starega sveta.

✦Voz s štirimi ali sedmimi konji — Helios, Sūrya; Konārak kot celotni tempelj v obliki voza.

✦Barka — Ra; dnevna in nočna.

✦Zlata čaša — Heliosova posoda, v kateri ponoči prepluje Okean; Heraklej si jo sposodi.

✦Zrcalo — japonsko Jata no kagami, eden treh cesarskih regalij, povezan z Amaterasujino vrnitvijo iz jame.

✦Sončni kamen (Piedra del Sol) — azteški koledarski monolit s Tonatiuhom v središču. Pridržek: priljubljeno ime "azteški koledar" je nenatančno; predmet je obredna plošča, ne koledar za rabo.

✦Trundholmski sončni voz — bronastodobni predmet; arheološka, ne besedilna priča.

✦Tavroktonija — Mitra kolje bika; razlaga sporna.

✦Trinožna vrana — kitajsko in vzhodnoazijsko sonce.

✦Solsticijska usmeritev gradenj — Newgrange (zimski sončni vzhod skozi strešno odprtino), Stonehenge, Chichén Itzá (kača svetlobe na El Castillu ob enakonočju). Meritve so izpričane; sklepi o vsebini verovanja so ločeno vprašanje.

✦Chaoskampf — Ra proti Apopu vsako noč je najbolj neposreden primer, kjer je boj z zmajem ponavljajoč se in sončni. Razmejitev med kozmogonskim in ponavljajočim se bojem je obravnavana tam.

✦Descent — nočno potovanje sonca pod zemljo je katabaza, ki se ponovi vsak dan; egipčanski duat je hkrati podzemlje in sončna pot. Amaterasujina jama je sorodna, a ne ista oblika.

✦DivineTwins — Hero dvojčka se ob koncu dvigneta kot sonce in luna; Ašvina prihajata ob zori; Dieva dēli snubijo Sončevo hčer. Pridržek: to ni potrditev solarne šole, ampak opis izpričanih astralnih prvin.

✦Trickster — Māui snare sonce; Krokar ukrade in izpusti sonce v izročilih severozahodne obale; Hou Yi postreli odvečna sonca. Prevarant je pogosto tisti, ki sonce ukroti ali priskrbi.

✦Apocalypse — sonce, ki ga požre Sköll ob Ragnaröku, azteško peto sonce, ki se bo končalo s potresi, koranska podoba zvitega sonca.

✦SkyFather — razmejitev med nebom in soncem je odločilna; Müllerjeva šola je oboje zlila. Tam je obravnavana rekonstrukcija Dyḗus.

✦DyingGod — sonce, ki vsak dan umre in se rodi, je bilo v Frazerjevi shemi navedeno kot dokaz; tam je obravnavana kritika te sheme.

✦Cosmogonia — v več izročilih se sonce postavi na nebo kot dejanje ureditve sveta (Enūma eliš, Teotihuacan, Popol Vuh).

Zgodovina solarne mitologije — osrednje za ta modul

✦Müller, F. M. (1856). Comparative Mythology; Lectures on the Science of Language. — zgodovinsko temeljno, razlagalno zavrnjeno.

✦Lang, A. (1887). Myth, Ritual and Religion; (1897) Modern Mythology. — kritika, ki je šolo zrušila.

✦Dorson, R. M. (1955). The Eclipse of Solar Mythology, Journal of American Folklore 68. — standardni vir o tej epizodi.

✦Segal, R. Myth: A Very Short Introduction; razprave o naravno-mitoloških šolah.

✦Sandmel, S. (1962). Parallelomania, JBL 81; Smith, J. Z. (1990). Drudgery Divine.

✦Lincoln, B. (1999). Theorizing Myth. — mit kot ideologija; sončni miti kot utemeljitev oblasti.

Posamezna izročila

✦Hornung, E. The Ancient Egyptian Books of the Afterlife; Assmann, J. Egyptian Solar Religion in the New Kingdom — najboljša obravnava egipčanskega sončnega sistema.

✦Assmann, J. (1997). Moses the Egyptian. — o Ehnatonu in spominski zvezi z Mojzesom; brati kot razpravo o spominu, ne kot zgodovinsko trditev.

✦Jamison, S. & Brereton, J. (2014). The Rigveda — Sūrya, Savitṛ.

✦Beck, R. (2006). The Religion of the Mithras Cult in the Roman Empire; Clauss, M. The Roman Cult of Mithras; Gordon, R. — sodobna, previdna obravnava mitraizma; Cumontova kontinuiteta je presežena.

✦Philippi, D. / Heldt, G. — prevoda Kojikija; Breen, J. & Teeuwen, M. A New History of Shinto — Amaterasu in Ise.

✦Read, K. A. Time and Sacrifice in the Aztec Cosmos; Taube, K. — Tonatiuh, Huitzilopochtli, majevska sončna ikonografija.

✦Bauer, B. & Dearborn, D. Astronomy and Empire in the Ancient Andes — Inti, Coricancha, Inti Raymi.

✦Kaul, F. — trundholmski voz in bronastodobna sončna ikonografija Skandinavije.

✦Ruggles, C. Ancient Astronomy: An Encyclopedia of Cosmologies and Myth — metodološko stroga arheoastronomija.

✦Talley, T. (1986). The Origins of the Liturgical Year; Roll, S. (1995). Toward the Origins of Christmas — razprava o 25. decembru; ni soglasja.

Kaj NI vir

✦Gradivo, ki mite razlaga kot splošno sončno alegorijo — izrecno zavrnjeno; to je Müllerjeva metoda po njenem polomu.

✦Trditve, da je krščanstvo "sončni mit" (zodiak, tridnevno mirovanje sonca, ipd.) — sodobna oživitev iste zmote; datacijsko in filološko nepodprto.

✦Panbabilonizem in vsako izpeljevanje vseh svetovnih mitov iz enega astralnega vira.

✦Piramidologija in zgodnja "megalitska astronomija" v prekomernih oblikah; razlikovati od resne arheoastronomije.

✦Gradivo, ki iz usmerjenosti gradbe neposredno sklepa na vsebino verovanja.

✦Poljudne trditve o Apolonu kot klasičnem grškem bogu sonca ali o Heraklejevih dvanajstih nalogah kot zodiaku.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je bila Müllerjeva solarna mitologija do konca 19. stoletja opuščena in da je Andrew Lang njeno metodo razgradil, med drugim s parodijo; da so Amaterasu, Sól, Saule, Šapšu in čerokijsko Sonce ženska božanstva; da je Apolon v klasični dobi ni bog sonca in da je enačenje s Heliosom poznejše; da je egipčansko nočno potovanje sonca izdelano v besedilih Amduat in Knjiga vrat in da je nasprotnik Apop; da je Šamaš bog pravice in da je upodobljen na steli Hamurabijevega zakonika; da vozi Sūrya voz s sedmimi konji in da je Konārak zgrajen v obliki voza; da se Amaterasu skrije v jamo in jo zvabi ven ples Ame-no-Uzume; da je Sol Invictus postal državno pomemben z Avrelijanom leta 274; da je trundholmski sončni voz bronastodoben predmet; da Māui ujame in upočasni sonce v polinezijskem izročilu.

✦Srednja: razmerje med Sol Invictus in datumom 25. decembra (razprava odprta, brez soglasja); razmerje med Veliko himno Atonu in Psalmom 104; koliko je rimski mitraizem povezan z iranskim Mitro; Beckova astronomska razlaga tavroktonije; solarna razlaga Samsona (ime je res sončno, razlaga celote ni dokazana); kolikšen del baltskega gradiva o Saule je nespremenjen glede na zbirateljske posege; razlaga Hero dvojčkov kot sonca in lune; koliko azteško gradivo o Tonatiuhu odraža predkolonialno stanje.

✦Nizka / sporno: solarna razlaga Herakleja, Ojdipa, Ahileja in podobnih junakov; zodiakalna razlaga dvanajstih nalog; jungovska in Campbellova branja sončnega potovanja; Freudova in delno Assmannova teza o Ehnatonu in Mojzesu; razlaga Amaterasujine jame kot mita o mrku ali solsticiju; sklepanje o vsebini verovanja iz usmerjenosti gradenj.

✦Izrecno zavrnjeno: Müllerjeva solarna mitologija kot razlagalna metoda; mit kot "bolezen jezika"; panbabilonizem in astralno izpeljevanje vseh mitov; trditev, da je večina mitov o soncu; trditev, da je sonce povsod moško božanstvo; trditev, da je Apolon klasični grški bog sonca; sodobne trditve, da je krščanska pripoved v celoti sončna alegorija; Lug kot dokazano keltsko sončno božanstvo.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-11.