Šiizem

Šiizem izhaja iz enega vprašanja: kdo ima po Mohamedu pravico voditi skupnost — in kaj to vodstvo sploh je.

Sunitski odgovor je kalifat: izvoljeno, človeško, odgovorno vodstvo, ki varuje red in zakon. Šiitski odgovor je imāmat: od Boga določeno, dedno v Prerokovem potomstvu, in po nauku dvanajstercev in ismailitov tudi razlagalno nezmotljivo. Razlika torej ni le v tem, kdo naj vodi, ampak v tem, kakšna vrsta avtoritete je to.

Razširjene napačne predstave

Osrednje vprašanje: nasledstvo po letu 632

(a) Šiitsko razumevanje. Mohamed je naslednika imenoval. Ob vrnitvi s poslovilnega romanja, pri vodnem zajetju Gadir Hum (18. zul-hidža leta 10 po hidžri, ok. marec 632), je pred zbrano množico dvignil Alijevo roko in izrekel: "Komur sem jaz mawlā, temu je Ali mawlā." Za šiite je to javna in nedvoumna določitev. Izročilo navaja tudi koranske opore: āja at-taṭhīr (33,33 — "očiščenje ljudi hiše"), āja al-mubāhala (3,61), āja al-wilāja (5,55), āja at-tablīġ (5,67).

Ko je Prerok umrl, so Ali in ožja družina pripravljali pokop; medtem je bila v saqīfi Banu Sa'ide dana prisega Abu Bakru. Šiiti to razumejo kot prilastitev pravice, ki je bila že dodeljena. Sledi spor okoli Fadaka — zemljišča, za katero je Fatima trdila, da ji pripada kot dediščina, in ji je bilo odrečeno; Fatima umre nekaj mesecev za očetom, po šiitskem izročilu v hudem sporu. Ali je prisego dal šele pozneje in pod pritiskom okoliščin, ne pa iz priznanja legitimnosti. Vodstvo prevzame šele leta 656 kot četrti kalif — v razmerah že razvnete državljanske vojne.

(b) Sunitsko razumevanje je predstavljeno v Sunizem: Prerok naslednika ni imenoval; mawlā pomeni "prijatelj, zaveznik, varovanec"; izbira v saqīfi je bila veljavna; vsi štirje prvi kalifi so legitimni.

(c) Zgodovinska veda. Beseda mawlā v arabščini dopušča oba pomena in tega spora ni mogoče razrešiti jezikovno. Kar je trdno: dogodek pri Gadir Humu je zgodovinski in je zabeležen tudi v sunitskih hadisnih zbirkah (Ibn Hanbal, Tirmidi, Ibn Madža, an-Nasai) — spor ni o tem, ali se je zgodil, ampak kaj je pomenil.

Wilferd Madelung (The Succession to Muhammad, 1997) je za to vprašanje osrednji sodobni sklic in ga navajata oba modula. Madelung ni šiitski avtor in šiitskega nauka o božji določitvi imamov ne potrjuje. Njegova ugotovitev je metodološka in ima dve plati: zahodna veda je stoletje in pol nekritično prevzemala sunitsko izročilno pripoved kot nevtralno, in koranski poudarek na preroških družinah kot nosilkah dediščine je resnejši argument, kot je bilo priznano. Hkrati Madelung Alijevo ravnanje bere kot politično in pravno, ne kot izvrševanje božjega mandata. To branje sunitska veda deloma sprejema in deloma zavrača; šiitska veda ga pogosto navaja, čeprav ne potrjuje njenega nauka.

Kot dopolnilo je nepogrešljiva Marshall Hodgsonova ugotovitev (How Did the Early Shī'a Become Sectarian?, 1955), da "šiizem" v prvem stoletju ni bil izoblikovana veja, ampak niz opozicijskih drž do vladajoče oblasti, ki so se šele postopoma združile v skupno naukovno stavbo. Enako velja za sunizem — glej Sunizem.

Časovnica

✦Iran — okoli 90 % prebivalstva; Kom in Mešhed (svetišče osmega imama Reze) sta osrednji verski središči.

✦Irak — šiitska večina; Nadžaf (Alijev grob, osrednja učna ustanova ḥawza), Kerbela (Husein in Abas), Kazimija (sedmi in deveti imam), Samara (deseti in enajsti imam ter kraj okultacije). Nadžaf in Kom sta dve ločeni in ne vedno soglasni šoli.

✦Azerbajdžan — šiitska večina (v veliki meri posvetna družba).

✦Bahrajn — šiitska večina pod sunitsko vladajočo rodbino; politično občutljivo, modul ne zavzema stališča.

✦Libanon — šiiti največja posamična verska skupnost; ureditev delitve oblasti po verskih skupnostih.

✦Pakistan in Indija — velike šiitske manjšine (Pakistan po nekaterih ocenah druga največja šiitska populacija na svetu); v Pakistanu je protišiitsko nasilje resen in dokumentiran problem.

✦Jemen — zajditi (do tretjine prebivalstva), s tisočletno lastno državnostjo (imamat do 1962).

✦Savdska Arabija — šiitska manjšina v Vzhodni provinci (al-Ahsa, Katif) in ismailiti v Nadžranu; položaj je predmet mednarodnih poročil o verski svobodi.

✦Sirija — dvanajsterci majhna manjšina; alaviti/nusajriti so ločena skupnost s posebnim naukom (glej spodaj).

✦Afganistan — Hazari, dvanajsterski šiiti, zgodovinsko močno preganjana skupnost.

✦Ismailiti — nizariti pod Aga Kanom v Indiji, Pakistanu (Hunza, Gilgit), Tadžikistanu (Badahšan), vzhodni Afriki, Kanadi in Evropi; tajibitski bohre predvsem v Gudžaratu in Jemnu.

✦Turčija — alevi (velika manjšina, po ocenah 15–25 % prebivalstva); alevi niso isto kot alaviti in njihovo razmerje do šiizma in do islama je predmet notranje razprave.

✦Vzhodna Afrika, Evropa, Severna Amerika — priseljenske skupnosti; hodže/khoja iz Gudžarata so v vzhodni Afriki zgodovinsko izrazito navzoče.

Načela vere (uṣūl ad-dīn), pet: tawḥīd (enost Boga), 'adl (božja pravičnost — prevzeto iz mutazilske dediščine: Bog ne more delati krivice in razum to lahko spozna), nubuwwa (prerokovanje), imāmat, ma'ād (vstajenje in sodba). Prvi, tretji in peti so skupni z Sunizem; drugi in četrti sta razlikovalna.

Splošni okvir (post, romanje, prazniki) je v Islam. Šiitsko razlikovalno:

✦'Āšūrā' (10. muharem) — osrednji obredni čas. Prvih deset dni muharema poteka žalovanje: zbori (madžlis), pripovedovanje Kerbele (rawḍa-ḫānī), žalne pesmi (nawḥa, laṭmīja), procesije z ritmičnim udarjanjem po prsih (laṭm), obredne predstave ta'zija (edina razvita gledališka oblika v islamskem svetu), delitev hrane (nadhr). Krvavo samobičanje (tatbīr) je znotraj šiizma sporno in ga več osrednjih avtoritet prepoveduje.

✦Arba'īn (40. dan po ašuri) — romanje v Kerbelo, ki po ocenah zbere več milijonov ljudi in velja za enega največjih letnih zborov na svetu. Vzniknilo je v tej razsežnosti šele po letu 2003, ko je bilo prej desetletja prepovedano.

✦'Īd al-Ġadīr (18. zul-hidža) — praznovanje Gadir Huma; za šiite eden največjih praznikov, v sunizmu ne obstaja.

✦Zijāra — romanje k grobovom imamov (Nadžaf, Kerbela, Mešhed, Samara, Kazimija, Damask — Zajnabino svetišče). Za mnoge šiite je zijāra v verskem življenju pogostejša in bližja od hadža. Molitveni obrazci Zijārat 'Āšūrā' in Du'ā' Kumajl so osrednji pobožnostni teksti.

✦Ramazan in praznika 'Īd sta ista kot pri sunitih; datumi se lahko za dan razlikujejo zaradi različnih meril opazovanja lune.

✦Rawḍa in ḥusajnīja — zborni prostor za žalne obrede, ločen od mošeje.

✦Pogreb in žalovanje sta v splošnem enaka; posebnost je pokop v bližini svetišč (Nadžaf, Wādī as-Salām, ena največjih pokopališč na svetu).

✦'Alam — žalna zastava ali bojni znak na drogu, s kovinsko dlanjo na vrhu; nosi se v procesijah.

✦Panǧe / dlan s petimi prsti — pet članov ahl al-kisā' (Mohamed, Ali, Fatima, Hasan, Husein). Ljudsko sorodna hamsi (glej Islam, Judovstvo), a s posebnim pomenom.

✦Ḏū l-fiqār — Alijev razcepljeni meč; zelo razširjen znak, tudi na osmanskih zastavah.

✦Barve: črna (žalovanje ob muharemu), zelena (Prerokovo potomstvo), rdeča (Huseinova kri).

✦Podobarstvo. Šiitska ljudska ikonografija je bogatejša od sunitske: razširjene so upodobitve Alija (idealizirana podoba, ki se je ustalila v 19.–20. stoletju v Iranu), Huseina, Abasa in kerbelskih prizorov, kot tudi šamā'il — pobožne slike. Klasična pravna zadržanost do podob je tu v praksi manj stroga, čeprav se v bogoslužni prostor te podobe praviloma ne postavljajo. Trditev, da je vsak islam brezpodoben, se ob šiitski ljudski umetnosti razpusti.

✦Kaligrafija dvanajstih imenovanih imamov v mošejah; ime Ali v zrcalni kaligrafiji.

✦Turba / muhr — glinasta ploščica iz kerbelske zemlje.

✦Črni turban kot znak sejjida.

Vplivi navzven.

✦Filozofija: iranski šiitski svet je po al-Gazaliju ohranil in razvijal filozofijo, ko je v arabskem sunitskem svetu upadala: Suhrawardī (iluminacionizem), Mīr Dāmād, Mullā Ṣadrā (17. stol., ḥikma muta'āliya — "transcendentna modrost", še danes živa šola v Komu), Sabzavārī. To je pomemben popravek predstave, da se je islamska filozofija končala v 12. stoletju.

✦Znanost: Naṣīr ad-Dīn aṭ-Ṭūsī in observatorij v Maragi; "tusijev par" se pojavi tudi pri Koperniku (povezava je verjetna, pot prenosa ni dokazana).

✦Umetnost: perzijska miniatura, safavidska arhitektura (Isfahan), ta'zija kot gledališka oblika.

✦Družbena etika: kerbelski vzorec — pravičen upor ne glede na izgled zmage — je v 20. stoletju postal politično dejaven motiv, uporabljen tako v iranski revoluciji kot v libanonskih in iraških gibanjih. Isti motiv je bil uporabljen v zelo različne politične namene; modul jih ne enači.

✦Ismailska dediščina: al-Azhar (danes sunitska ustanova) je bil ustanovljen kot ismailski center; Aga Khan Development Network je danes ena največjih zasebnih razvojnih mrež na svetu.

✦Islam — krovni modul. Šahada, Koran, Mohamed kot zadnji prerok, pet stebrov po vsebini, eshatologija in prazniki so skupni.

✦Sunizem — druga stran istega spora. Modula sta zasnovana kot par; nobeden ni razsodba o drugem. Skupni zunanji sklic je Madelung (1997), ki problematizira oba izročilna okvira. Razlike so povzete v preglednici v Sunizem.

✦Sufizem — mistika obstaja tudi znotraj šiizma ('irfān), čeprav so odnosi z redovi napeti: v Iranu sta bila nimatollāhīja in ḏahabīja ponavljajoče se predmet omejitev, hkrati pa je 'irfān kot filozofsko-mistična veda del rednega izobraževanja v Komu — Homeini sam je predaval Ibn Arabija. Šiitski 'irfān in sufijski red nista isto in ju ne kaže enačiti.

✦DruzijskaVera — izšla iz ismailskega šiizma v 11. stoletju ob fatimidskem kalifu al-Hakimu. Skupna izhodišča: ezoterična razlaga, posvečevalne stopnje, taqīja. Druzi pa so se od ismailizma naukovno oddaljili in se danes večinoma ne opredeljujejo za muslimane.

✦Jezidstvo — kurdsko govoreča skupnost z izročilom, ki ima stike s šiitsko-ezoteričnim okoljem zahodnega Irana in Iraka (zlasti prek Ahl-e Ḥaqqa), a ni islamska sekta. Njeni pripadniki so bili pod različnimi oblastmi preganjani; enačenje Melek Tavusa z Iblisom je napačno in zgodovinsko škodljivo — glej tam.

✦Mandejstvo — mandejci so v šiitskem Iraku in Iranu imeli status zaščitene skupnosti (v Iranu ustavno negotov); niso muslimani in nimajo z šiizmom naukovne povezave.

✦BahajskaVera — izšla neposredno iz iranskega dvanajsterskega šiizma prek babizma (Bab, 1844, ki je nastopil s sklicem na skritega imama). Za razumevanje bahajstva je poznavanje šiitske mahdistike nujno; hkrati je bahajstvo z naukom o pečatu prerokov v nezdružljivem razmerju in je v Iranu preganjano.

✦Judovstvo — vzporednica v obliki, ne v vsebini: obe izročili imata razvito pravno vedo z živimi avtoritetami (mardža' : posek), razpravno hadisno/talmudsko gradivo, in izročilo žalovanja kot obredne oblike spomina. Vzporednica je strukturna in je ne kaže brati kot vsebinsko sorodnost.

✦Krscanstvo, Katolicanstvo, Pravoslavje — pogosta primerjava "šiizem je katoliški, sunizem protestantski islam" je prikladna in netočna: šiizem res ima živo učiteljsko avtoriteto, mučeništvo, romanja, svetišča in obredno žalovanje, nima pa zakramentov, posvečenja, papeža ne enotne hierarhije, in mardža' ni škof. Modul primerjavo navaja kot didaktično bergljo, ki jo je treba takoj odložiti.

✦KrscanskaMistika — vzporednica k šiitskemu 'irfānu je metodološko poučna: v obeh primerih mistika deluje znotraj pravovernih ustanov in z njihovo napetostjo, ne proti njim.

Spor o nasledstvu (obvezno z obeh strani)

✦Madelung, W. (1997). The Succession to Muhammad. — osrednji sodobni sklic; navaja ga tudi Sunizem. Ni šiitsko delo.

✦Ṭabarī, Ta'rīḫ (angl. SUNY, 40 zv.) — primarni vir, ki navaja nasprotujoča si poročila drug ob drugem.

✦Hodgson, M. G. S. (1955). "How Did the Early Shī'a Become Sectarian?" (JAOS) — temeljni članek o postopnem nastanku šiizma kot veje.

✦Jafri, S. H. M. The Origins and Early Development of Shi'a Islam — notranje šiitsko obarvan, a resen; brati skupaj z Madelungom in Hodgsonom.

✦Kohlberg, E. — zbrane študije o zgodnjem imamitskem šiizmu; za razvoj nauka o dvanajstih imamih prva izbira.

Splošni pregledi šiizma

✦Momen, M. (1985). An Introduction to Shi'i Islam. — še vedno najbolj uporaben celovit uvod.

✦Halm, H. Shi'ism; Shi'a Islam: From Religion to Revolution — trezno nemško delo.

✦Amir-Moezzi, M. A. The Divine Guide in Early Shi'ism — prelomno: pokaže ezoterično in nepravno plast zgodnjega šiizma, ki jo je poznejša pravna ulema potisnila v ozadje. Znotraj šiizma sporno branje.

✦Daftary, F. The Ismāʿīlīs: Their History and Doctrines; The Assassin Legends — za ismailite prva izbira; drugo delo razgradi mit o "asasinih".

✦Haider, N. Shī'ī Islam: An Introduction; The Origins of the Shī'a — sodobno, metodološko previdno.

✦Nasr, S. H., Dabashi, H., in Nasr, S. V. R. (ur.). Shi'ism: Doctrines, Thought, and Spirituality — antologija.

Kerbela, obredje, pobožnost

✦Ayoub, M. Redemptive Suffering in Islām — osrednje delo o pomenu Huseinove smrti.

✦Chelkowski, P. (ur.). Ta'ziyeh: Ritual and Drama in Iran.

✦Aghaie, K. The Martyrs of Karbala — obredje in politika v Iranu.

✦Deeg, S. (Deeb, L.) An Enchanted Modern — sodobna šiitska pobožnost v Libanonu, etnografija.

Pravo, ulema, sodobna politika

✦Calder, N., Gleave, R. — uṣūlī/aḫbārī spor; Gleave, R. Scripturalist Islam.

✦Amanat, A. Resurrection and Renewal (babizem) in Iran: A Modern History.

✦Arjomand, S. A. The Shadow of God and the Hidden Imam — klasika o razmerju uleme in države v Iranu.

✦Walbridge, L. (ur.). The Most Learned of the Shi'a — ustanova mardža'.

✦Sachedina, A. The Just Ruler in Shi'ite Islam — kritična obravnava welājat-e faqīh z notranjega stališča.

✦Litvak, M. Shi'i Scholars of Nineteenth-Century Iraq — Nadžaf in Kerbela kot učni središči.

✦Amanska deklaracija (2005) — primarni dokument o vzajemnem priznanju šol.

Kaj NI vir

✦Trditve, da imajo šiiti drug Koran — izrecno zavrnjeno.

✦Polemično gradivo (z ene ali druge strani), ki šiizem ali sunizem predstavlja kot ponarejeni islam.

✦Predstavitve, ki iransko državno ureditev enačijo s šiizmom kot takim — velik del šiitske uleme welājat-e faqīh ne sprejema.

✦Orientalistična in križarska literatura o "asasinih" kot mamilarski sekti morilcev — razgrajeno (Daftary).

✦Trditve, da so šiiti perzijski izum ali "protiarabska zarota" — zgodovinsko neutemeljeno.

✦Enačenje alavitov, alevijev, Ahl-e Ḥaqqa in Druzov med seboj ali s šiizmom brez razlikovanja.

✦Politična publicistika o "šiitskem polmesecu" kot verski kategoriji — to je geopolitična in ne verska oznaka.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je šī'a pomenilo "stranka, privrženci" in da je bila prvotna oblika šī'at 'Alī; da je dogodek pri Gadir Humu zgodovinski in zabeležen tudi v sunitskih zbirkah; da je bil Ali umorjen leta 661 in Husein ubit pri Kerbeli 10. muharema 61 h. (680); da je Džafar aṣ-Ṣādiq umrl 765 in da je po njem imenovana džafarska šola; da je razcep ismailitov nastal ob nasledstvu po Džafarju; da je zajdijski razcep povezan z Zajdovim uporom leta 740; da je enajsti imam umrl 874 in da je nauk o okultaciji povezan s tem obdobjem; da so "štiri knjige" nastale v 10.–11. stoletju; da je Iran postal šiitski z odločitvijo Safavidov po letu 1501 in ne prej; da je naziv ājatollāh uveljavljen v 20. stoletju; da je welājat-e faqīh v Homeinijevi obliki nauk 20. stoletja in da ga velik del uleme ne sprejema; da so šiiti 10–13 % muslimanov; da dvanajsterski šiizem uporablja isto koransko besedilo kot suniti; da je al-Azhar ustanovljen kot ismailska ustanova (970); da je arba'īnsko romanje v Kerbelo v sedanji razsežnosti pojav po letu 2003.

✦Srednja: kdaj natanko se je šiizem izoblikoval kot razpoznavna veja (Hodgson in novejša veda ga postavljata precej pozneje kot izročilo); pristnost posameznih delov Nahdž al-balāġe; kdaj in kako je nastal nauk prav o dvanajstih imamih (Kohlberg dokazuje, da je štetje ustaljeno šele po 941); obseg in narava ezoterične plasti zgodnjega šiizma (Amir-Moezzi — resno in znotraj šiizma sporno); dejanski obseg ġulāt skupin in njihov vpliv; koliko je bila safavidska pošiitizacija Irana prisilna in koliko postopna; razmerje alavitov in alevijev do šiizma; prenos "tusijevega para" do Kopernika. |

✦Nizka / sporno: kaj je Mohamed nameraval z izjavo pri Gadir Humu (modul namenoma ne razsoja — enako kot Sunizem); zgodovinsko jedro izročila o Fadaku in o Fatimini smrti (poročila so v obeh izročilih polemična); obstoj in usoda dvanajstega imama (zunanjih potrdil ni); okoliščine smrti več imamov, ki jih izročilo pripisuje zastrupitvi; v kolikšni meri je bil Ali dejansko voljan prevzeti oblast leta 632; verodostojnost virov o Alamutu, ki so večinoma sovražni; verska in politična presoja o Muaviji in Jazidu — šiitsko izročilo razsoja jasno, sunitsko zadržano, viri so pristranski z obeh strani.

✦Izrecno zavrnjeno: da imajo šiiti drugačen Koran; da šiiti častijo Alija kot božanstvo (ġuluww je v šiizmu obsojeno); da je šiizem perzijski izum; da so šiiti odpadli od islama (Amanska deklaracija to izrecno zavrača); da je welājat-e faqīh splošni šiitski nauk; da je tatbīr obvezen ali splošno sprejet obred; da je mardža' šiitski papež; da so alaviti, alevi in Druzi isto kot dvanajsterski šiiti; da je bil odnos med suniti in šiiti v zgodovini nepretrgan spopad; da je legenda o "asasinih" zgodovinsko poročilo; da je taqīja nauk o zavajanju nevernikov (je varovalka ob preganjanju, ne misijonska metoda).

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-10.