Sabejska religija

Južna Arabija je bila druga Arabija. Medtem ko je bil sever polotoka svet nomadov, karavan, kratkih grafitov in svetih kamnov (glej AlLat, Hubal, Nabataea), je bil jug dežela mest, jezov, templjev in duhovništva — z več kot 12.000 ohranjenimi napisi, od tega okoli 6.500 v sabejščini. To je količinsko najbogatejši epigrafski korpus celotnega arabskega polotoka in nekaj povsem drugega, kot poznamo s severa.

Saba je bilo najpomembnejše od južnoarabskih kraljestev — poleg Maʿīna, Qatabāna, Ḥaḍramawta in poznejšega Ḥimyarja. Njegovo bogastvo je slonelo na dveh temeljih: na monopolu nad kadilom in miro, ki sta bila v starem svetu med najdražjimi dobrinami, in na umetnem namakanju z jezom pri Maribu, enim največjih hidrotehničnih dosežkov starega veka.

V evropskem in bližnjevzhodnem spominu je Saba znana predvsem kot dežela kraljice iz Sabe (1 Kr 10; 2 Krn 9; Koran 27), ki je obiskala Salomona. Ta pripoved je zgodovinsko neizpričana in za razumevanje sabejske religije skoraj neuporabna — a je odgovorna za skoraj vso poznejšo predstavo o tej deželi.

Za ta modul je Saba pomembna še iz enega, morda pomembnejšega razloga: prav tu je pred islamom prišlo do dokumentiranega prehoda iz mnogoboštva v enoboštvo. Ta prehod ni znan iz pripovedi, temveč iz datiranih napisov, ki jih je mogoče prešteti — in je zato eden redkih primerov, kjer lahko versko spremembo opazujemo skoraj neposredno.

Datacijski spor. Za začetek južnoarabske civilizacije obstajata dve kronologiji: "dolga" (začetki v 13.–12. stoletju pr. n. št., zagovarjal jo je zlasti Hermann von Wissmann in nekateri nemški raziskovalci) in "kratka" (začetki v 8. stoletju pr. n. št., Jacqueline Pirenne). Radiokarbonske datacije iz Ṣirwāḥa in Mariba so v zadnjih desetletjih podprle zgodnejše datacije, a razprava ni sklenjena. Za religijo je posledica pomembna: ali je sabejsko svetišče starejše ali mlajše od Salomonovega templja, ni mogoče trdno reči.

Mukarrib — verski vladar. Najzgodnejši sabejski vladarji nosijo naziv mkrb (mukarrib), ki so ga razlagali kot "združevalec" ali kot "tisti, ki približuje [bogovom]" — torej verski posrednik. Naziv je bil vezan na obredno zvezo plemen ob svetišču Almaqaha, ne na golo politično oblast. Ko se pozneje uveljavi naziv malik ("kralj"), gre za posvetitev oblasti, kar je za razumevanje razmerja med kultom in državo v tej civilizaciji ključno.

✦Marib (Mryb) — prestolnica Sabe, v vzhodnem Jemnu na robu puščave Ramlat as-Sabʿatayn. Tu stojita jez in Awwāmov tempelj.

✦Ṣirwāḥ — starejše svetišče Almaqaha; ohranjen ovalni tempelj z monumentalnim napisom Karibʾila Watarja, najdaljšim znanim sabejskim besedilom.

✦Ẓafār — prestolnica Ḥimyarja od 1. stoletja n. št.; kraj, kjer je dokumentiran prehod v enoboštvo.

✦Ṣanʿāʾ — pozneje glavno mesto; po izročilu tu stal Ġumdān, legendarna večnadstropna palača.

✦Timnaʿ — prestolnica Qatabāna; kult ʿAmma.

✦Šabwa — prestolnica Ḥaḍramawta; kult Sayīna.

✦Qarnāw in Barāqiš — mesti kraljestva Maʿīn; minejski trgovci so imeli postojanke vse do Delosa in Egipta.

✦Naǧrān — severna oaza; krščanska skupnost in kraj preganjanja leta 523.

✦Kadilna pot — od Ḥaḍramawta in Ẓufārja (Oman) prek Mariba, Naǧrāna, Hidžaza do Petre in Gaze. Ta pot povezuje ta modul neposredno z Nabataea.

✦Rog Afrike — čez Rdeče morje: Aksum in Etiopija, kamor je južnoarabska pisava in kultura tudi prešla (etiopski geʿez izhaja iz iste pisne družine).

Almaqah — bog Lune ali bog Sonca? Dolgo je veljalo, da je Almaqah lunarno božanstvo, in ta trditev se še vedno pogosto ponavlja. Podlaga zanjo je bila razlaga simbola polmeseca z diskom kot lunarnega znaka in domneva o "arabski lunarni religiji". Sodobna stroka jo je večinsko zavrnila. Jacques Ryckmans in drugi so pokazali, da Almaqahovi atributi — bikovi rogovi, vinska trta, orožje — kažejo prej na sončno ali viharno-poljedelsko naravo, in da je "polmesec" verjetneje bikov rog. Vprašanje ni dokončno rešeno, a enačba Almaqah = luna ni več veljavno strokovno stališče.

Trojica ʿAṯtar – Luna – Sonce. Klasična rekonstrukcija (Ditlef Nielsen, zgodnje 20. stoletje) je južnoarabski panteon opisala kot astralno trojico: oče (Luna), mati (Sonce), sin (Venera/ʿAṯtar). Ta model je danes opuščen kot preveč shematičen — napisi ga ne potrjujejo in vsako kraljestvo je imelo svojo ureditev. Navajamo ga, ker se v starejši literaturi in v poljudnih besedilih še vedno pojavlja.

ʿAṯtar in Aštarta — isti koren, drug spol. To je eden najzanimivejših podatkov semitske verske zgodovine. Isti koren ʿ-ṯ-r daje:

✦v Mezopotamiji Ištar — ženska;

✦v Ugaritu in Feniciji ʿAṯtart / Aštarta — ženska (glej Astarte);

✦v južni Arabiji ʿAṯtar — moški;

✦v Ugaritu poleg tega ʿAṯtaru Silni — moški, ki v Baal-ovem ciklu poskusi zasesti Baalov prestol, a njegove noge ne segajo do podnožja.

Ta zadnja podrobnost je pomembna: ugaritski ʿAṯtaru in južnoarabski ʿAṯtar sta isto božanstvo, ločeno na dva različna položaja — na severu drugorazredni neuspešni prestolonaslednik, na jugu najvišji bog panteona.

Južnoarabske mitologije spet nimamo — kljub 12.000 napisom. Vzrok je narava korpusa: napisi so posvetila, gradbeni zapisi, pravna določila in vojni zapisniki, ne pripovedi. To je ista omejitev kot pri AlLat in Nabataea, le v večjem obsegu.

Kar je ohranjeno namesto mita:

1. Spovedni napisi (kaznovanje in priznanje). Ena najbolj presenetljivih vrst južnoarabskih besedil. Posameznik na kamnu javno prizna prekršek — obredno nečistost, spolno napako, krivo prisego — in navede, kako ga je božanstvo kaznovalo (bolezen, slepota) ter kako se je z darom odkupil. Nekateri napisi imajo obliko: "[Ime] priznava in se kesa pred Almaqahom, ker je ...". To je redko in dragoceno pričevanje o osebni pobožnosti v starem veku — nekaj, kar iz Kanaana ali Mezopotamije skoraj ne poznamo. Vzporednice so v maloazijskih lidijsko-frigijskih spovednih napisih.

2. Napis Karibʾila Watarja iz Ṣirwāḥa. Najdaljše sabejsko besedilo (RES 3945): vojni zapisnik mukarriba, ki našteva pohode, uničena mesta, število ubitih in ujetih ter posvetitev plena Almaqahu. Je hkrati zgodovinski vir prvega reda in dokaz, da je bila vojna razumljena kot bogoslužno dejanje.

3. Jez pri Maribu. Zgrajen najpozneje v 8. stoletju pr. n. št., večkrat obnovljen, dolg okoli 580 metrov, z dvema monumentalnima izlivnima zgradbama. Napajal je oazo velikosti okoli 9.600 hektarjev. Njegova gradnja in vzdrževanje sta bila verska dolžnost, napisi o obnovah pa navajajo, koliko delovnih moči je vladar zbral. Koran (34,15–17) pripoved o Sabi in prelomu jezu navaja kot zgled: ljudstvo, ki je imelo "dva vrtova, na desni in na levi", je bilo zaradi nehvaležnosti kaznovano s poplavo (sayl al-ʿarim). Zadnji dokončni prelom je bil okoli leta 570 n. št.; napisi pričajo o več prejšnjih.

4. Kraljica iz Sabe. 1 Kr 10 in 2 Krn 9 opisujeta obisk pri Salomonu; Koran 27,22–44 pripoved obogati z imenom Bilqīs (ki v Koranu samem ni navedeno — pojavi se v poznejšem izročilu) in s prizorom steklenega tlaka. Etiopski Kebra Nagast iz nje in Salomona izpelje rodovnik etiopske dinastije prek sina Menelika I.

Zgodovinsko: južnoarabski napisi kraljic ne poznajo kot vladaric — vladarji so brez izjeme moški. Nekateri raziskovalci opozarjajo na severnoarabske kraljice, ki jih navajajo asirski viri (Zabibe, Šamsi, Jatie), kot možno stvarno podlago. Kraljica iz Sabe v zgodovinskih virih ni izpričana. To ne pomeni, da pripoved nima zgodovinskega ozadja — stiki med Levantom in južno Arabijo so v tem obdobju izpričani — pomeni pa, da osebe ni mogoče potrditi.

✦Tempelj Awwām (Maḥram Bilqīs) pri Maribu. Ovalno obzidje s premerom okoli 100 metrov, obdano s stebriščnim vhodom; osrednje svetišče Almaqaha in največji južnoarabski tempelj. Izkopavanja (American Foundation for the Study of Man, od 1950; nato nemški inštitut) so odkrila stotine posvetilnih napisov in bronastih kipov.

✦Romanje (ḥagg). Napisi izpričujejo letno romanje k Awwāmu v določenem mesecu, s prekinitvijo sovražnosti in obredno očiščenostjo. Beseda ḥg je jezikovno ista kot hebrejski ḥag ("praznik") in arabski ḥaǧǧ ("romanje"). Ustanova romanja k osrednjemu svetišču je bila torej v Arabiji stara vsaj tisoč let pred islamom.

✦Kadilo in mira. Kadilo (lubān, iz drevesa Boswellia) in mira (Commiphora) sta bili osrednji obredni snovi vsega starega sveta — od jemenskih templjev do Jeruzalema in Rima. Južna Arabija je imela njun skoraj popoln monopol. Kadilni oltarčki s štirimi vogalnimi rogovi so med najpogostejšimi najdbami.

✦Posvetitve bronastih kipcev in plošč. Darovalec je božanstvu posvetil bronast kip sebe ali živali z napisom, ki navaja vzrok (ozdravitev, rojstvo sina, vrnitev s poti).

✦Spovedni obred. Glej zgoraj; javno priznanje in odkup.

✦Namakanje kot bogoslužje. Razdelitev vode ob jezu je bila urejena z napisi, ki jo postavljajo pod božje varstvo; kršitev je bila verski prekršek.

✦Lov na kozoroga (wʿl). Obredni kraljevi lov, izpričan v napisih in v ikonografiji; verjetno povezan z Almaqahom in s prošnjo za dež.

✦Duhovništvo. Za razliko od severa je imela južna Arabija stanoven duhovniški sloj (ršw), tempeljsko upravo, tempeljska posestva in koledar. To je bila tempeljska religija bližnjevzhodnega tipa, ne plemenska pobožnost.

✦Polmesec z diskom — najznačilnejši južnoarabski verski znak, na oltarjih, stelah in v arhitekturi. Tradicionalno brano kot luna in Venera; danes se predlaga tudi branje kot bikovi rogovi s soncem. Vprašanje je odprto in določa razumevanje Almaqahove narave.

✦Bik in bikova glava — vseprisoten; friz z bikovimi glavami je stalnica južnoarabske arhitekture.

✦Kozorog (ibex) — najpogostejša žival v ikonografiji; povezan z lovom in dežjem.

✦Vinska trta — Almaqahov atribut, ki nasprotuje lunarni razlagi.

✦Alabastrne pogrebne glave — stilizirani obrazi z izrazitimi očmi, brez čustva; najbolj prepoznaven južnoarabski umetnostni izdelek. Verjetno nadomestek za pokojnika (nefeš), ne portret.

✦Bronasti kipci — posvetilni kipi darovalcev in živali; nekateri s helenističnim vplivom (znameniti bronasti kipi iz Timnaʿa in Mariba).

✦Monumentalni napisi v musnadski pisavi — južnoarabska pisava (musnad) je izrazito geometrijska, s simetričnimi znaki, klesana z veliko natančnostjo. Sodi v isto semitsko abecedno družino kot feničanska (glej Phoenicia), a se je razvijala samostojno. Iz nje je izšla etiopska pisava, ki je v rabi še danes.

✦Stebriščne dvorane in visoke stavbe — južnoarabska arhitektura z več nadstropji je predhodnica značilne jemenske stolpne hiše.

1. Dokumentiran prehod v enoboštvo — najpomembnejši podatek tega gesla. V drugi polovici 4. stoletja n. št., najverjetneje v času vladavine Malkīkariba Yuhaʾmina (ok. 375–400), se v himjarskih napisih zgodi nekaj, kar je mogoče prešteti: imena starih bogov — Almaqah, ʿAṯtar, Ḏāt-Ḥimyam — skoraj hipoma izginejo, in nadomesti jih en sam naslovljenec: Raḥmānān ("Milostni"), pogosto z dostavkom "Gospod neba in zemlje". Templji so opuščeni.

Narava tega enoboštva je predmet žive razprave. Christian Julien Robin in Iwona Gajda sta pokazala, da je bil himjarski dvor judovsko usmerjen: nekateri napisi omenjajo "Gospoda Judov", izpričane so judovske skupnosti in hebrejske formule (šalōm, ʾāmēn) v sabejskih besedilih. Ali je šlo za formalno spreobrnitev v judovstvo, za judovsko obarvano enoboštvo brez polne pripadnosti, ali za namerno nevtralno enoboštvo, ki naj bi ne razdvajalo prebivalstva med Bizancem in Perzijo — o tem se stroka ne strinja.

2. Raḥmānān → ar-Raḥmān. Ime rḥmnn je jezikovno ista beseda kot arabsko ar-Raḥmān, ki je v Koranu eno osrednjih Božjih imen in stoji v uvodnem obrazcu bismillāhi r-raḥmāni r-raḥīm. Beseda je izpričana tudi v aramejščini (raḥmānā) in v judovski liturgiji. Njena navzočnost v južnoarabskih enoboštvenih napisih dvesto let pred islamom je eden najbolje dokumentiranih zgledov verske kontinuitete v arabskem prostoru — in eno redkih mest, kjer je mogoče besedišče Korana epigrafsko umestiti v predhodno arabsko religiozno rabo.

3. Naǧrān, Ḏū Nuwās in aksumska zasedba. Leta 523 n. št. je himjarski kralj Yūsuf Asʾar Yaṯʾar (Ḏū Nuwās), ki je pripadal judovskemu enoboštvu, v oazi Naǧrān izvedel obsežno preganjanje krščanske skupnosti. Dogodek je izpričan v sabejskih napisih, v sirskih krščanskih virih (Knjiga Himjarcev, pismo Simeona iz Bet Aršama) in ga Koran 85 (al-Burūǧ) po večinski razlagi omenja kot pripoved o "ljudeh jarka" (aṣḥāb al-uḫdūd). Posledica je bila aksumski (etiopski krščanski) vdor, ki je Himjar podredil in tam vzpostavil krščansko oblast.

4. "Leto slona" in konec kraljestva. Aksumski namestnik Abraha je po virih vodil pohod proti Meki s slonom; dogodek je v muslimanskem izročilu "leto slona" in ga Koran omenja v suri 105 (al-Fīl). Po tem obdobju pride Jemen pod perzijsko nadvlado (ok. 570) in nato v 7. stoletju pod islam. Prelom Maribskega jezu okoli leta 570 in razpad namakalnega sistema sta konec te civilizacije zapečatila.

5. Južna Arabija kot dokaz, da Arabija pred islamom ni bila versko nedotaknjena. To je najpomembnejši splošni zaključek. Ko islam v 7. stoletju nastopi, je južna Arabija že dve stoletji enoboštvena, s krščanskimi in judovskimi skupnostmi, s cerkvami v Ṣanʿi in Naǧrānu, in z besediščem (Raḥmānān, ṣalāt, zakāt, masǧid), ki je v napisih in v aramejskih izposojenkah že navzoče. To ne zmanjšuje izvirnosti nastalega, spremeni pa okvir, v katerem se ga zgodovinsko razume: ne prelom v praznino, temveč nadaljevanje in preureditev.

6. Koran in stara božanstva. Sura 71,23 navaja pet malikov Noetovega ljudstva: Wadd, Suwāʿ, Yaġūṯ, Yaʿūq in Nasr. Vsa ta imena so izpričana v predislamskih arabskih napisih, več od njih posebej v južni Arabiji (Wadd je narodni bog Maʿīna, Nasr je izpričan kot nsr). To je nenavaden in dobro potrjen stik med koranskim besedilom in epigrafskim gradivom.

7. Kar je treba zavrniti. Trditev, da je bila južnoarabska religija "lunarni kult" in da je Almaqah bog lune, je v sodobni stroki večinsko zavrnjena. Prav tako je opuščen Nielsenov model astralne trojice. Zgodovinska istovetnost kraljice iz Sabe ni izpričana. Razširjena teza, da je iz južnoarabskega "boga lune" izpeljan islamski pojem Boga, je polemična konstrukcija 20. stoletja brez opore v virih — enak vzorec kot pri Hubal.

✦Nabataea — druga stran iste trgovske poti. Kadilo iz Ḥaḍramawta je prek Mariba in Hidžaza prihajalo v nabatejske roke in nato v Sredozemlje. Verstveno pa sta si svetova zelo različna: jug ima tempeljsko religijo z duhovništvom in koledarjem, sever betile in višinska svetišča.

✦AlLat in AlUzza — sever proti jugu. Severnoarabski boginji sta v južni Arabiji redki ali odsotni; obratno Almaqah in ʿAṯtar na severu nista častena. Primerjava pokaže, da Arabija ni bila en verski prostor.

✦Hubal — kontrast v vrsti vira in v obliki verskega življenja: Meka ima svetišče s skrbnikom in puščicami, Marib ima tempelj z duhovništvom, romanjem in tisoči napisov. Skupaj s tem modulom je Hubal najboljša ponazoritev, kako neenoten je bil polotok.

✦Astarte — ʿAṯtar kot moški dvojnik. Isti semitski koren, isti planet (Venera), nasproten spol. Eno najbolj poučnih vprašanj primerjalnega semitskega verstva.

✦Baal — ʿAṯtaru Silni v Baalovem ciklu, ki se povzpne na Baalov prestol, a njegove noge ne sežejo do podnožja, je isto božanstvo, ki na jugu vlada panteonu. Ta drobec je najbolj neposredna vez med ugaritskim in južnoarabskim gradivom.

✦Phoenicia — vzporednica po pisavi (obe izhajata iz iste severnosemitske abecedne družine, a sta se razvijali samostojno) in po vlogi trgovine v oblikovanju države.

✦Elohim — prehod v enoboštvo. Himjarski prehod k Raḥmānānu je edini primer v tej kategoriji, kjer je verska sprememba datirana z napisi, ne rekonstruirana iz besedilnih plasti. Primerjava s postopnim nastankom izraelskega enoboštva je metodološko dragocena: dva različna primera istega pojava, z zelo različno kakovostjo virov.

✦Zunaj kategorije — 01_Afrika (Aksum in Etiopija; prenos pisave, kulture in poznejšega krščanstva čez Rdeče morje; Kebra Nagast), 02_Egipt_in_Nil (kadilo za egiptovske templje; Hatšepsutina odprava v Punt), 03_Mezopotamija (asirske omembe sabejskega davka; Ištar in ʿAṯtar).

Primarni viri:

✦Južnoarabski napisi — okoli 12.000, od tega ok. 6.500 v sabejščini; korpusi CIH (Corpus Inscriptionum Semiticarum IV), RES, Ja (Jamme), Gl (Glaser); digitalno DASI (Digital Archive for the Study of pre-Islamic Arabian Inscriptions, Pisa) in CSAI.

✦RES 3945 — veliki napis Karibʾila Watarja iz Ṣirwāḥa; najdaljše sabejsko besedilo.

✦CIH 541 — napis o obnovi Maribskega jezu iz 6. stoletja n. št. (Abraha).

✦Spovedni napisi — posebna vrsta osebnih besedil.

✦Himjarski enoboštveni napisi s Raḥmānānom (od ok. 380 n. št.), vključno z napisi o dogodkih v Naǧrānu (523).

✦Asirski letopisi — Sargon II. in Senaherib: davek "Itamre Sabejca" in "Karibilua"; najstarejša zunanja omemba.

✦Strabon, Geografija XVI,4 — poročilo o pohodu Elija Gala (25/24 pr. n. št.), iz prve roke prek Strabonovega prijatelja Gala.

✦Plinij Starejši, Naturalis Historia XII — kadilna trgovina in njena cena.

✦Periplus Maris Erythraei (1. stoletje n. št.) — pomorska trgovina.

✦Hebrejska Biblija — 1 Kr 10; 2 Krn 9; Iz 60,6; Ezk 27,22.

✦Koran — 27,22–44 (Saba in Salomon); 34,15–19 (jez); 71,23 (Wadd, Suwāʿ, Yaġūṯ, Yaʿūq, Nasr); 85 (al-Uḫdūd); 105 (al-Fīl).

✦Sirski krščanski viri — Knjiga Himjarcev; pismo Simeona iz Bet Aršama (o Naǧrānu).

✦Arheološka najdišča — Marib (jez, Awwāmov tempelj, tempelj Barʾān), Ṣirwāḥ, Ẓafār, Timnaʿ, Šabwa, Barāqiš, Naǧrān.

Sekundarna literatura:

✦Robin, C. J., številne študije; ur. (2012) Le judaïsme de l'Arabie antique, Brepols; "Ḥimyar et Israël", CRAI (2004).

✦Gajda, I. (2009). Le royaume de Ḥimyar à l'époque monothéiste. Paris: AIBL.

✦Gajda, I., "Religions of Ancient South Arabia: From Polytheism to Monotheism", Arabian Archaeology and Epigraphy.

✦Ryckmans, J., več študij o južnoarabskem panteonu in spovednih napisih.

✦Beeston, A. F. L. et al. (1982). Sabaic Dictionary. Louvain-la-Neuve/Beirut.

✦Korotayev, A. (1995). Ancient Yemen. Oxford UP.

✦Hoyland, R. G. (2001). Arabia and the Arabs: From the Bronze Age to the Coming of Islam. Routledge. — najboljši splošni uvod.

✦Nebes, N., raziskave Ṣirwāḥa in sabejske kronologije.

✦Schiettecatte, J. & Robin, C. J. (ur.), zborniki o južnoarabski arheologiji.

✦Bowersock, G. W. (2013). The Throne of Adulis: Red Sea Wars on the Eve of Islam. Oxford UP.

✦Al-Azmeh, A. (2014). The Emergence of Islam in Late Antiquity. Cambridge UP.

Stopnja zanesljivosti:

✦Visoka: obstoj in obseg južnoarabskih kraljestev; Almaqah kot narodni bog Sabe in ʿAṯtar kot najvišji bog; tempelj Awwām in jez pri Maribu; naziv mukarrib; kadilna trgovina in njen pomen; obstoj spovednih napisov in romanja (ḥg); asirske omembe Sabe; pohod Elija Gala; prehod v enoboštvo v poznem 4. stoletju in ime Raḥmānān; dogodki v Naǧrānu leta 523; aksumska zasedba; ujemanje imen iz Korana 71,23 z napisi.

✦Srednja: absolutna kronologija zgodnjega obdobja (dolga proti kratki kronologiji); natančna narava himjarskega enoboštva (judovsko, judaizirajoče ali namerno nevtralno); razlaga simbola polmeseca z diskom; točen pomen naziva mukarrib; obseg krščanske navzočnosti pred aksumsko zasedbo.

✦Nizka / sporno: značaj Almaqaha (lunarni proti sončnemu — razprava odprta, a lunarna razlaga je v zatonu); zgodovinsko jedro pripovedi o kraljici iz Sabe; podrobnosti Abrahove odprave in datacija "leta slona"; vzroki dokončnega preloma jezu.

✦Izrecno zavrnjeno: Nielsenov model astralne trojice (oče Luna – mati Sonce – sin Venera) kot opis južnoarabskega panteona; predstava o južni Arabiji kot "lunarnem kultu"; izpeljava islamskega pojmovanja Boga iz domnevnega "boga lune"; kraljica iz Sabe kot zgodovinsko izpričana vladarica.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-07-31.