Izvirno ime: Rnying ma (tibetansko རྙིང་མ་, izg. njingma — "stara"); polno rnying ma pa ali snga 'gyur rnying ma ("stara šola zgodnjih prevodov")
Predstavitev
Njingma je najstarejša od štirih glavnih šol tibetanskega budizma. Njeno ime pomeni dobesedno "stara" in ni samooznaka iz začetka: nastalo je retrospektivno, šele ko so se od 11. stoletja naprej pojavile "nove" šole (gsar ma: Kagyu, Sakya, pozneje Gelug). Šele takrat je bilo treba poimenovati tisto, kar je obstajalo prej.
Njingma se navezuje na prvi prenos budizma v Tibet (snga dar) v 8. stoletju, na dvoru kralja Trisonga Decena (vladal ok. 755–797), in na tri ustanovne osebe: Śāntarakṣito (indijski samostanski učenjak, ki je prinesel vinayo in filozofijo), Padmasambhavo (Guru Rinpoče — tantrični mojster) in Vimalamitro (dzogčenski prenos). Osrednji zgodovinski dogodek je gradnja samostana Samje (ok. 775–779), prvega tibetanskega samostana.
Tri stvari, po katerih se njingma bistveno loči
(1) Devet vozil namesto štirih razredov tanter. Vse sarma šole razvrstijo tantre v štiri razrede (kriyā, caryā, yoga, anuttarayoga). Njingma jih razvrsti v devet vozil (theg pa rim pa dgu):
| Vozilo | Skupina | |
|---|---|---|
| 1 | śrāvakayāna | vozila vzroka (sūtra) |
| 2 | pratyekabuddhayāna | |
| 3 | bodhisattvayāna | |
| 4 | kriyātantra | zunanje tantre |
| 5 | caryātantra (ubhaya) | |
| 6 | yogatantra | |
| 7 | mahāyoga | notranje tantre |
| 8 | anuyoga | |
| 9 | atiyoga = Dzogchen | vrh |
To ni le drugačno štetje: na vrhu ni najvišja tantra, ampak dzogčen kot nekaj, kar tantrično metodo presega.
(2) Dva toka prenosa — kama in terma. Kama (bka' ma) je neprekinjena ustna in besedilna linija od učitelja do učenca vse od 8. stoletja. Terma (gter ma, "zaklad") je razodeti prenos: besedila, predmeti in navodila, ki naj bi jih Padmasambhava in Yeše Cogjal skrili v skalah, jezerih, kipih, nebu ali v samem umu prihodnjih učencev, da jih ob pravem času najde tertön (gter ston, "odkritelj zakladov"). To je institucionalizirano nadaljnje razodetje — nekaj, kar v budizmu drugod praktično nima vzporednice in kar je najpogostejši predmet spora med njingmo in sarma šolami.
(3) Šibkejša osrednja hierarhija. Njingma nima ene stalne poglavarske linije, primerljive z dalajlamo ali karmapo. Naziv "poglavar njingme" (rnying ma'i khri 'dzin) se je uveljavil šele v izgnanstvu (od 1960-ih) in kroži med velikimi mojstri. Velik del njingme je zgodovinsko tekel zunaj samostanov: prek ngakpov (sngags pa) — poročenih, neuposteljenih tantričnih praktikantov z dolgimi spletenimi lasmi in belo-rdečimi oblačili, ki jih po vaseh dedno nasledijo sinovi.
Izvor in časovno obdobje
| Leto / obdobje | Dogodek |
|---|---|
| ok. 755–797 | vladavina Trisonga Decena; budizem postane državna vera |
| ok. 763 | prihod Śāntarakṣite; po izročilu ovire, zato povabijo Padmasambhavo |
| ok. 775–779 | zgradijo in posvetijo Samje (bsam yas); prvih sedem tibetanskih menihov (sad mi mi bdun) |
| ok. 792–794 | razprava v Samjeju med indijsko postopno potjo (Kamalaśīla) in kitajsko čanovsko "nenadno" potjo (mojster Mahāyāna/Hešang); po tibetanskem izročilu zmaga indijska stran — dogodek je zgodovinsko izpričano dvoumen (dunhuanški viri kažejo drugačno sliko) |
| 8.–9. st. | Vairočana, Vimalamitra, Yudra Njingpo, Njak Džnjanakumara — prevajanje dzogčenskih in mahājoga besedil |
| 838–842 | Langdarma; upad državne podpore, razpad cesarstva; "temno obdobje" — samostanska linija se pretrga, tantrična domača linija se ohrani |
| 10.–11. st. | drugi prenos (phyi dar); pojavijo se sarma šole in s tem oznaka "njingma" |
| 11.–12. st. | Rongzom Čökji Zangpo (ok. 1012–1088) — prvi veliki njingma-filozof; Njangral Njima Öser (1124–1192) — prvi od "petih tertönskih kraljev" |
| 12.–13. st. | Guru Čöwang (1212–1270); oblikuje se sistematika terme |
| 1308–1364 | Longčenpa (Longčen Rabdžam) — najpomembnejši njingma-mislec; Sedem zakladov (mdzod bdun), Njingtig yabži; sistematizira dzogčen filozofsko |
| 14. st. | Karma Lingpa odkrije Bardo thödol (t. i. "Tibetanska knjiga mrtvih") |
| 1340–1396 | Rikdzin Godem — cikel Džangter ("severni zakladi") |
| 1533–1625 | Ngari Panchen, Sog Zlog pa Lodrö Gjalcen; obramba pristnosti njingma-besedil |
| 17. st. | pod 5. dalajlamo (sam njingma-praktikant, glej Gelug) njingma dobi izdatno podporo; ustanovitev Mindrolinga (1676, Terdag Lingpa) in Dordže Draka; Mindrolingova šola postavi obredni standard |
| 1730–1798 | Džigme Lingpa — odkrije Longčen Njingtig, danes najbolj razširjen njingma-cikel |
| 19. st. | Rimé gibanje v Khamu: Džamjang Khjence Wangpo, Džamgön Kongtrul, Čokgjur Lingpa, Patrul Rinpoče (Kunzang lame želung / Besede mojega popolnega učitelja), Mipham Rinpoče (1846–1912) — Mipham njingmo končno filozofsko izenači s scholastičnimi šolami |
| 20. st. | Dudžom Rinpoče (1904–1987) — Zgodovina njingme; Dilgo Khjence (1910–1991); po 1959 izgnanske ustanove v Indiji in Nepalu (Šečen, Namdrolling, Thubten Čöling) |
Geografsko območje
Osrednji Tibet (Ü-Cang): Samje, Mindroling, Dordže Drak — "zgornji" mateřski samostani.
Kham (vzhodni Tibet) — dejansko srce njingme: Katok (ustan. 1159), Palјul (1665), Dzogčen (1685), Šečen (1695). Skupaj s prvima dvema tvorijo klasičnih šest mateřskih samostanov (ma dgon drug); seznam v virih niha, kar je samo po sebi značilno za njingma-decentraliziranost.
Amdo, Golok — močna ngakpa-okolja.
Himalaja: Nepal (Solu-Khumbu — šerpe so pretežno njingma; Katmandu — Bodnath: Šečen, Ka-Njing Šedrub Ling), Butan (njingma je poleg drukpa-kagjuja druga glavna tradicija; Taktsang — "Tigrovo gnezdo", povezano s Padmasambhavo), Sikim (njingma je bila državna tradicija čogjalov), Ladak, Zanskar (Takthok), Mustang, Dolpo.
Izgnanstvo in Zahod: Bylakuppe (Namdroling, "Zlati tempelj"), Daramsala, Dehradun; Francija (Lerab Ling), ZDA (Padmasambhava Buddhist Center, Tibetan Nyingma Meditation Center), Nemčija, Brazilija.
Ključne osebe in duhovna bitja
Ustanovna trojica ("Khen-Lob-Čö sum"):
Śāntarakṣita (Khenpo Bodhisattva, ok. 725–788) — indijski madhyamaka-yogācāra filozof iz Nālande; prinese samostanski red.
Padmasambhava (Guru Rinpoče, Pema Džungne) — tantrični mojster iz Oḍḍiyāne (najverjetneje Svat, danes Pakistan). Za njingmo drugi Buddha; skrivatelj term. Zgodovinsko je oseba izpričana skopo (najstarejši dunhuanški omembi sta kratki); ogromen življenjepis (Padma bka' thang, 14. st., terma) je hagiografija, ne kronika. Modul to razliko navaja izrecno.
Trisong Decen — kralj-pokrovitelj.
Osem prikazov Guruja Rinpočeja (guru mtshan brgyad): Padmasambhava, Padmākara, Loden Čokse, Padma Gjalpo, Njima Öser, Śākya Senge, Senge Dradok, Dordže Drolö (srdit, na tigrici).
Ženske osebe:
Yeše Cogjal (8. st.) — glavna Padmasambhavova učenka in soproga, tista, ki je terme dejansko zapisala in skrila. V njingmi je ḍākinī in polnovreden mojster prenosa.
Mandarava — princesa iz Zahora, druga glavna soproga.
Mačig Labdrön (1055–1153) — utemeljiteljica prakse čö (gcod, "odrezovanje"), edine večje tibetanske prakse z izpričano tibetansko žensko avtorico; čö je prek njingme in šangpa-kagjuja prešel v vse šole.
Filozofi in tertöni: Rongzom, Longčenpa, Džigme Lingpa, Mipham; "pet tertönskih kraljev": Njangral Njima Öser, Guru Čöwang, Dordže Lingpa, Padma Lingpa (butanski; njegovi potomci so butanska kraljeva rodbina), Džamjang Khjence Wangpo.
Yidami in varuhi, značilni za njingmo:
Vajrakīlaya (Dordže Phurba) — obredni bodalec; ena najznačilnejših njingma-praks.
Yangdak Heruka, Hayagrīva, Vajrasattva (očiščevalna praksa v ngöndru).
Osem herukov (bka' brgyad) — mahājoga sklop.
Samantabhadra (Kuntu Zangpo) — pramladi Buddha, nag, moder, brez okrasja; podoba prvobitne zavedne narave. To je najbolj prepoznaven njingma-motiv in ključni razloček od sarma ikonografije.
Ekajaṭī, Rāhula, Dordže Legpa — trije glavni varuhi dzogčenskih naukov.
Miti in kozmologija
Zangdok Palri ("Bakrenobarvna gora") — čista dežela Guruja Rinpočeja, kamor naj bi odšel, ne da bi umrl. Cilj številnih njingma-molitev; upodabljana kot trinadstropna palača.
Ukrotitev demonov. Osrednja pripoved: Padmasambhava na poti v Samje ne uniči tibetanskih lokalnih božanstev, ampak jih zaveže s prisego (dam la btags) in jih spremeni v varuhe nauka. To je verski izraz zgodovinskega procesa: budizem avtohtone kulte vključi, ne izbriše (prim. Bon).
Demonica pod Tibetom (srin mo). Tibet je predstavljen kot na hrbet položena demonica; templji (Džokhang, dvanajst "pribijalnih" templjev iz časa Songcena Gampoja) so zabiti v njene ude, da jo držijo pri tleh. Mit pojasnjuje in opravičuje postavitev zgodnjih templjev.
Beyul (sbas yul, "skrite dežele") — doline, ki naj bi jih Guru Rinpoče zapečatil kot zavetišča za čas nesreč; odpreti jih more le tertön. Khumbu, Sikim in Pemakö so pomenili resnične migracije — mit z merljivimi zgodovinskimi učinki.
Bardo. Bardo thödol (Karma Lingpa, 14. st.) opisuje šest vmesnih stanj; besedilo je njingma-terma, ne pantibetansko.
Kozmologija je sicer skupna vadžrajani (glej Vajrayana): trikāya, šest svetov, mandale petih buddhov.
Obredi in prazniki
Ngöndro po ciklu Longčen Njingtig — 100.000 poklonov, zatočišč, Vadžrasattvovih mantr, mandal in guru-jog. To je dejanski vstop.
Guru joga in mantra oṃ āḥ hūṃ vajra guru padma siddhi hūṃ — najbolj razširjena njingma-mantra sploh.
Cečhu (tshes bcu, "deseti dan") — 10. dan vsakega lunарnega meseca je posvečen Guruju Rinpočeju; canjak (tshogs, obredna gostija). Deseti dan majskega meseca (Saga Dawa) in 10. dan 6. meseca (rojstvo Guruja Rinpočeja) sta najpomembnejša.
Drubčen — 7- do 9-dnevni neprekinjeni skupinski obred, pri katerem petje in mantra ne utihneta niti ponoči.
Čam — maskirni obredni ples; butanski tshechu (Paro, Thimphu) so največji na svetu in vsebujejo prikaze osmih oblik Guruja Rinpočeja.
Čö (gcod) — praksa, pri kateri praktikant obredno "daruje" lastno telo; izvaja se na pokopališčih in samotnih krajih, z bobničem ḍamaru in stegnenično trobento kangling. Namen ni morbiden, ampak odprava navezanosti na jaz.
Phowa — prenos zavesti ob smrti; njingma jo poučuje zelo razširjeno, tudi laikom.
Odkrivanje term — dejanje tertöna; lahko je javno (khrom gter, pred pričami) ali umsko (dgongs gter).
Trije letni sklopi: Losar, Saga Dawa, Lhabab Düčen — deljeni z vso vadžrajano.
Ngakpa-praksa: ngakpe se ne postrižejo, ne dajo samostanskih zaobljub, imajo družine; njihove zaobljube so tantrične (samaya), ne vinaya. To je pomembna korekcija predstave, da je tibetanski budizem enak samostanskemu budizmu.
Simboli in ikonografija
Samantabhadra (Kuntu Zangpo) — nag/temno moder, nag, brez okrasja, v združitvi z belo Samantabhadrī. Golota pomeni brez dodanega: narava uma, ne oblečena v lastnosti. Najprepoznavnejši njingma-znak.
Guru Rinpoče — z lotosovim klobukom (pad zhwa), vadžro v desnici, lobanjsko skodelico (kapāla) z vazo v levici, khaṭvāṅgo (obredno palico, ki predstavlja skrito soprogo) v pregibu leve roke, brki in "izbuljen" pogled.
Phurba / kīla — trirobo obredno bodalo Vadžrakīlaje; tri rezila = trije strupi.
Rdeč in bel prepleten pas ali oblačilo ngakp — znak neposvečenega tantričnega reda.
Dordže Drolö — Guru Rinpoče na breji tigrici; podoba za odstranjevanje najhujših ovir; osrednji motiv butanskega Taktsanga.
Barvne oznake devetih vozil in shema mandale osmih herukov v obredni umetnosti.
Turkiz, koral, dolgi spleteni lasje ngakp — vidno razlikovanje od obritih menihov.
Zgodovinski vplivi in razcepi
1. Spor o pristnosti (osrednji). Ker je večina njingma-tantričnega korpusa brez znanih sanskrtskih izvirnikov, ga sarma učenjaki — sistematično Butön Rinčendrub (1290–1364) pri sestavljanju kanona — niso vključili v Kandžur. Njingma je zato ustvarila lasten kanon: rNying ma rgyud 'bum ("Zbrane tantre stare šole"). Očitek se je stopnjeval do obtožb ponarejanja (npr. Drigung Peldzin, 14. st.; pozneje Sumpa Khenpo, 18. st.).
Kaj o tem pravi sodobna veda: sodba je razdeljena in ne enoznačna. Dunhuanški rokopisi (zapečateni ok. 1000) vsebujejo besedila, ki so nedvomno zgodnja in ustrezajo delu njingma-korpusa (dokazano zlasti pri raziskavah Sama van Schaika, Jacoba Daltona, Roberta Mayerja in Cathy Cantwell — npr. zgodnji Phurpa-material). Hkrati je jasno, da so nekatera besedila nastala v Tibetu in ne v Indiji. Sklep, ki ga modul podpira: "vse pristno" in "vse ponarejeno" sta oba napačna; korpus je slojevit.
2. Terma kot institucija. Sistem term daje njingmi sposobnost obnavljanja: nove razodete cikle, prilagojene času. Kritiki (znotraj in zunaj tradicije) opozarjajo, da odpira vrata izmišljanju; zagovorniki odgovarjajo, da je tertöna treba prepoznati in da so obstajala merila preverjanja. Zgodovinsko je terma-sistem tudi mehanizem legitimacije — pri Njangralu Njimi Öserju in poznejših so bili odkritelji pogosto prepoznani kot inkarnacije kraljev in učencev iz 8. stoletja, kar je vzpostavljalo neposredno vez s cesarsko dobo. To je danes standardno akademsko branje (Janet Gyatso, Ronald Davidson).
3. Razmerje do Dzogchen. Dzogčen je za njingmo vrh devetih vozil. Prav dzogčen je bil največkrat napadan: Sakja Pandita (13. st.) je v sDom gsum rab dbye dzogčen povezal s kitajskim čanom in ga zato zavrnil; enak očitek se ponovi večkrat. Njingma je odgovarjala z izpeljavo iz indijskih virov (Vimalamitra, Śrī Siṅgha). Glej Dzogchen.
4. Politična nihanja. Njingma je bila kot najstarejša in najmanj centralizirana šola politično najšibkejša. 5. dalajlama Ngawang Lozang Gjaco (1617–1682) je bil sam dejaven njingma-praktikant in tertön (cikel gsang ba rgya can); njegov pokrovitelj je njingmi prinesel obnovo (Mindroling 1676, Dordže Drak). Po njegovi smrti in po zungarskem vdoru (1717–1720), ko so zungarski Mongoli (goreči gelug-pripadniki) napadli prav njingma-samostane in pobili njihove lame, je šola utrpela hud udarec. To je eden redkih primerov, kjer je bil medšolski spor v Tibetu neposredno nasilen — in modul ga navaja kot dejstvo, ne kot obtožbo katere koli sodobne skupnosti.
5. Rimé kot rehabilitacija. Gibanje ris med (19. st., Kham) je njingmo — in dzogčen — postavilo nazaj v središče; Mipham Rinpoče ji je dal scholastično orožje, s katerim se je lahko enakovredno spopadla z gelugško logiko. Velik del današnje podobe tibetanskega budizma na Zahodu izvira prav iz te rimé-njingma linije.
6. 20. stoletje in izgnanstvo. Po 1959 so bili osrednji njingma-samostani obnovljeni v Indiji in Nepalu; šola je bila v prvem valu širjenja na Zahod izrazito navzoča (Čögjam Trungpa je sicer kagju, a je dzogčen poučeval; Dudžom Rinpoče, Dilgo Khjence, Sogyal Rinpoče, Namkhai Norbu). Del tega zahodnega vala je bil pozneje predmet resnih obtožb o zlorabah (primer Sogyala Rinpočeja in ustanove Rigpa, javno preiskan 2017–2018; neodvisno poročilo 2018). Modul to navaja kot dokumentirano dejstvo o sodobnih ustanovah, ne kot oceno nauka.
7. Kar je treba popraviti.
"Njingma je najbolj 'čista' in nespremenjena oblika." Ne — njingma se je največ spreminjala, prav zaradi term.
"Njingma nima učenosti, samo jogo." Zavrnjeno: Rongzom, Longčenpa in Mipham so med najtehtnejšimi tibetanskimi filozofi.
"Padmasambhava je izmišljen." Prekomerno; oseba je izpričana, življenjepis je hagiografski.
"Njingma = dzogčen." Dzogčen je vrh njingme, ni pa njingma nanj skrčena; obstaja tudi v Bon, poučujejo pa ga tudi v Kagyu.
"Tibetanska knjiga mrtvih je splošno tibetanska." Je njingma-terma.
Primerjalne povezave
Vajrayana — krovni okvir. Njingma je vadžrajanska, a edina s shemo devetih vozil namesto štirih razredov tanter.
Dzogchen — najtesnejša vez v tej kategoriji: dzogčen (atiyoga) je za njingmo deveto in najvišje vozilo, njegova besedilna in prenosna baza (Garab Dordže → Mandžuśrīmitra → Śrī Siṅgha → Vimalamitra/Padmasambhava/Vairočana) je njingma-linija, njegova filozofska sistematizacija (Longčenpa) je njingma-delo. A dzogčen ni izključno njingma: obstaja v Bon (Zhangzhung Njengjü) in ga poučujejo posamezne Kagyu linije. Modula je treba brati skupaj.
Kagyu (12. st.) — najbližja po duhu: obe poudarjata neposredno izkustvo in jogijsko linijo, ne le scholastiko; mahāmudrā in dzogčen sta pogosto predstavljena vzporedno (Karma Kagju prenaša tudi dzogčenske cikle). Razlika: kagju stoji na novih prevodih (Marpa) in na anuttarayogi.
Sakya (1073) — doktrinarno najbolj nasproten: Sakja Pandita je dzogčen izrecno kritiziral in postavil merila besedilne pristnosti, ki so njingmo prizadela. Sakja je poleg tega izrazito klanska in scholastična, njingma pa decentralizirana in razodetvena.
Gelug (1409) — najmlajša, najbolj samostanska in najbolj scholastična; njingma je najbolj laična in najbolj razodetvena. Kljub temu je gelugška institucija dalajlam večkrat vzdrževala tesno osebno vez z njingmo (5. dalajlama kot tertön; 14. dalajlama je javno prejel in podeljeval dzogčenske prenose in se opredelil kot rimé-usmerjen).
Kalachakra — Kālacakra je sarma-tantra (prišla v Tibet v 11. stoletju, torej po njingma-obdobju); njingma jo prevzame kot izposojeni cikel, ni pa njeno jedro.
Bon — najzanimivejša vzporednica: bon ima prav tako sistem term in tertönov, prav tako dzogčen, prav tako devetkratno razvrstitev vozil in prav tako figuro pramladega Buddhe. Razmerje ni preprosto "bon je posnemal njingmo": sodobna veda (Samten Karmay, Per Kværne, David Snellgrove) govori o dolgotrajnem vzajemnem oblikovanju obeh v istem obdobju (10.–14. st.), iz deloma skupnega gradiva. Glej Bon.
Kitajski čan / zen — zgodovinsko pomembna primerjava zaradi razprave v Samjeju in zaradi ponavljajočega se očitka, da je dzogčen "prikriti čan". Dunhuanški viri kažejo, da je čanovska navzočnost v Tibetu 8.–9. stoletja resnična in dokumentirana, a da izpeljava dzogčena iz čana ni dokazana.
Šerpe, Butan, Sikim — primeri, kjer je njingma prevladujoča ljudska religija, ne manjšinska tradicija.
Viri in stopnja zanesljivosti
Primarna besedila:
rNying ma rgyud 'bum — njingma-tantrični kanon (različne izdaje: Tingkje, Derge, Mangjul).
Longčenpa (1308–1364): mDzod bdun (Sedem zakladov), Ngal gso skor gsum, sNying thig ya bzhi.
Džigme Lingpa (1730–1798): Klong chen snying thig — najbolj razširjen cikel.
Patrul Rinpoče (1808–1887): Kun bzang bla ma'i zhal lung (slov. približno Besede mojega popolnega učitelja) — najbolj brana njingma-knjiga.
Mipham Rinpoče (1846–1912): komentar k Madhyamakālaṃkāri, Beacon of Certainty (Nges shes sgron me).
Padma bka' thang (Orgjen Lingpa, 14. st.) — življenjepis Padmasambhave; hagiografija.
Karma Lingpa (14. st.): Bar do thos grol.
Dudžom Rinpoče (1904–1987): bDud 'joms chos 'byung — merodajna notranja zgodovina šole.
Sekundarna literatura:
Dudjom Rinpoche (1991). The Nyingma School of Tibetan Buddhism: Its Fundamentals and History, prev. Gyurme Dorje & Matthew Kapstein. Wisdom. — nepogrešljivo, a notranji vir (tradicionalna perspektiva).
Kapstein, M. (2000). The Tibetan Assimilation of Buddhism. Oxford University Press.
Thondup, Tulku (1986). Hidden Teachings of Tibet: An Explanation of the Terma Tradition. Wisdom; (1996). Masters of Meditation and Miracles. Shambhala. — najboljša predstavitev sistema term od znotraj.
Gyatso, J. (1998). Apparitions of the Self: The Secret Autobiographies of a Tibetan Visionary. Princeton University Press. — o Džigme Lingpi in o tem, kako terma dejansko nastane; prelomno delo.
Davidson, R. (2005). Tibetan Renaissance. Columbia University Press. — družbeni okvir 10.–13. stoletja in vloge term.
van Schaik, S. (2004). Approaching the Great Perfection. Wisdom; (2011). Tibet: A History. Yale University Press.
Dalton, J. (2011). The Taming of the Demons. Yale University Press. — o nasilju v tantričnih pripovedih in o "ukrotitvi" lokalnih božanstev.
Mayer, R. & Cantwell, C. (2008). Early Tibetan Documents on Phur pa from Dunhuang. — filološki dokaz zgodnjosti dela korpusa.
Germano, D., več člankov o dzogčenu in njingma-zgodovini; Ehrhard, F.-K. o beyul.
Berzin, A., studybuddhism.com — dostopni primerjalni pregledi (popularno-strokovno, ne primarno).
Stopnja zanesljivosti:
Visoka: njingma kot najstarejša šola in nastanek imena kot retrospektivnega; gradnja Samjeja v 8. stoletju in vloga Trisonga Decena; Śāntarakṣitova zgodovinskost in njegovo delo; shema devetih vozil; obstoj dvojnega prenosa kama/terma; izključitev njingma-tanter iz Butönovega kanona in nastanek rNying ma rgyud 'bum; letnice in dela Longčenpe, Džigmeja Lingpe, Patrula in Miphama; ustanovitev Mindrolinga 1676; vloga 5. dalajlame kot njingma-praktikanta; zungarski napad na njingma-samostane 1717–1720; rimé gibanje 19. stoletja v Khamu; ngakpa-institucija; Bardo thödol kot njingma-terma iz 14. stoletja; njingma kot prevladujoča tradicija med šerpami, v Sikimu in kot ena od dveh glavnih v Butanu.
Srednja: podrobnosti življenja Padmasambhave (zgodovinskost oseb da, biografske podrobnosti ne); dejanski potek in izid razprave v Samjeju (tibetansko izročilo in dunhuanški viri se razhajata); natančni datumi šestih materinskih samostanov in niha jajoči seznam; obseg čanovskega vpliva na zgodnje njingma-gradivo; kdaj natanko je terma-sistem postal institucija (12.–13. st. je približek); starost posameznih besedil znotraj rNying ma rgyud 'bum.
Nizka / sporno: pristnost posameznih tanter brez sanskrtskega izvirnika (odprto besedilno vprašanje, ne rešeno v nobeno smer); ali so nekateri deli korpusa nastali iz bon-gradiva ali obratno; teološka vprašanja o naravi umskih term (dgongs gter) — verska trditev, ne zgodovinska; obseg in narava obtožb proti posameznim sodobnim učiteljem, kjer postopki niso zaključeni.
Izrecno zavrnjeno: dzogčen kot zgolj preimenovani kitajski čan (ni dokazano); trditev, da je celoten njingma-korpus ponaredek 11.–14. stoletja; trditev, da je njingma neučena in brez filozofije; predstava, da je terma zgolj literarna prevara brez verskega in družbenega konteksta; enačenje njingme z dzogčenom kot celoto.
Status
Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-01.
