Islam

Islam ni "arabska religija". To je najpogosteje ponovljena napačna predstava o njem.

Arabci predstavljajo približno petino svetovnih muslimanov. Štiri najštevilčnejše muslimanske skupnosti na svetu so Indonezija, Pakistan, Indija in Bangladeš — nobena ni arabska, nobena ni bližnjevzhodna. Indija ima največjo versko manjšino te vrste na svetu (okoli 200 milijonov muslimanov), ne da bi bila muslimanska država.

Šest členov vere (arkān al-īmān), po tako imenovanem "Gabrielovem hadisu": vera v Boga, v angele, v razodete knjige, v poslance, v poslednji dan in v božjo določitev (qadar, dobro in slabo). Šiitsko izročilo ima svoje štetje (uṣūl ad-dīn), ki dodaja božjo pravičnost ('adl) in imamat — glej Siizem.

Pet stebrov (arkān al-islām): izpoved (šahāda), molitev (ṣalāt), miloščina (zakāt), post (ṣawm), romanje (ḥadždž). To je sunitska formulacija; šiitski dvanajsterci govorijo o uṣūl in furū' ad-dīn, ismailiti o sedmih stebrih. Vsebina se v veliki meri prekriva, razvrstitev ne.

Delitev po velikosti: sunitov je približno 85–90 %, šiitov 10–13 % (Pew, 2009 in poznejše ocene; natančnejših podatkov ni, ker več držav verske pripadnosti ne popisuje ali je politično občutljiva). Ibadijci (Oman, deli Alžirije, Zanzibar) so majhna tretja veja, ki ne izhaja ne iz sunizma ne iz šiizma.

Razširjene napačne predstave

Dve pripovedi, ki ju je treba brati vzporedno.

(a) Izročilna pripoved (kot jo podajata sīra in muslimansko izročilo):

Mohamed ibn Abdulah se rodi okoli 570 v Meki, v rodu Hašim plemena Kurajš, kot posmrtni otrok in kmalu sirota; vzgajata ga ded Abd al-Mutalib in stric Abu Talib. Deluje kot trgovec, znan po vzdevku al-Amīn ("zaupanja vreden"). Pri petindvajsetih se poroči z Hadidžo bint Huvajlid, premožno trgovko, starejšo od njega; ta zveza traja do njene smrti in je edina, dokler je živa.

Okoli 610 v jami Hira nad Meko prejme prvo razodetje po angelu Džibrilu (Gabrielu): Iqra' — "Beri!" (sura 96). Sledi javno oznanjanje (od ok. 613), naraščajoče nasprotovanje mekanskih veljakov, gospodarski bojkot rodu Hašim, izselitev dela skupnosti v krščansko Abesinijo (615), in "leto žalosti" (619), ko umreta Hadidža in Abu Talib.

Leta 622 se skupnost preseli v Jatrib, ki dobi ime Medina ("mesto [preroka]"). Ta selitev — hidžra — postane izhodišče islamskega koledarja. V Medini nastane politična skupnost, urejena z dokumentom, ki ga izročilo imenuje medinska ustava (ṣaḥīfa). Sledijo spopadi z Meko: Badr (624), Uhud (625), jarkova bitka (627), premirje pri Hudajbiji (628), in leta 630 mirna predaja Meke. Kaaba je očiščena malikov. Leta 632 Mohamed opravi poslovilno romanje in kmalu zatem umre v Medini.

(b) Zgodovinsko-kritična rekonstrukcija.

Izhodiščna metodološka težava: glavni pripovedni viri o Mohamedovem življenju so 150–300 let mlajši od dogodkov. Sīra Ibn Isḥāqa (u. ok. 767) je ohranjena predvsem v redakciji Ibn Hišāma (u. 833); sledijo al-Wāqidī (u. 823), Ibn Sa'd (u. 845) in aṭ-Ṭabarījeva zgodovina (u. 923). Velike hadisne zbirke so iz 9. stoletja. Koran sam vsebuje zelo malo pripovedne biografije in oseb praviloma ne imenuje.

Kaj je v vedi odprto. Skeptična ("revizionistična") šola sedemdesetih let — John Wansbrough (Quranic Studies, 1977) in Patricia Crone z Michaelom Cookom (Hagarism, 1977) — je predlagala korenito predatiranje in preosmislitev nastanka islama. Ta skrajna oblika je danes večinsko opuščena, tudi s strani samih avtorjev; Crone je pozneje svoje zgodnje sklepe javno omilila. Njena Meccan Trade and the Rise of Islam (1987) pa ostaja resna in vplivna kritika predstave o Meki kot velikem mednarodnem trgovskem središču. Fred Donner (Narratives of Islamic Origins, 1998; Muhammad and the Believers, 2010) zastopa danes najbolj razširjeno srednjo pot: zgodnji viri niso neuporabni, a jih je treba brati kritično; zgodnje gibanje je bilo "gibanje vernikov" (mu'minūn), ki je sprva vključevalo tudi monoteiste drugih izročil, konfesionalno zamejitev v "islam" kot ločeno vero pa dokončno izvede šele omajadska država ob koncu 7. stoletja. Ta teza je resna, vplivna in ni splošno sprejeta.

✦Izhodišče: zahodna Arabija — Meka (Kaaba, Masdžid al-Ḥarām) in Medina (Masdžid an-Nabawī z Mohamedovim grobom); ti dve mesti sta al-Ḥaramajn, "dve svetišči".

✦Tretje najsvetejše mesto: Jeruzalem — al-Quds; območje al-Ḥaram aš-Šarīf z mošejo al-Aksa in Kupolo na skali. Isti prostor je najsvetejši kraj judovstva (Tempeljski grič) — glej Judovstvo. Modul to navaja kot zgodovinsko in versko dejstvo in ne zavzema stališča v sodobnem sporu o dostopu in suverenosti.

✦Šiitska svetišča: Nadžaf, Kerbela, Samara, Kazimija (Irak), Mešhed in Kom (Iran) — glej Siizem.

✦Največje muslimanske skupnosti danes: Indonezija (okoli 240 milijonov), Pakistan, Indija, Bangladeš, nato Nigerija, Egipt, Iran, Turčija, Alžirija. Južna in jugovzhodna Azija skupaj imata več muslimanov kot celoten Bližnji vzhod in Severna Afrika.

✦Podsaharska Afrika: najhitrejša rast; Nigerija, Senegal, Mali, Niger, Sudan, Somalija, Tanzanija. Zahodnoafriški islam je zgodovinsko močno zaznamovan s sufijskimi redovi (tidžanija, kadirija, muridija) — glej Sufizem.

✦Jugovzhodna Azija: islamizacija prek trgovskih poti in sufijskih učiteljev od 13. stoletja naprej; sinkretične in prilagojene oblike ter dolgotrajno sožitje s prejšnjimi hindujsko-budističnimi plastmi. Podrobneje v modulu 12_Jugovzhodna_Azija.

✦Kitajska: Hui (kitajsko govoreči muslimani, razpršeni) in Ujguri (turško govoreči, Sinkiang); han kitab — izročilo, ki je islam izražalo v konfucijanskem besednjaku.

✦Evropa: okoli 5–6 % prebivalstva; zgodovinsko naseljene muslimanske skupnosti na Balkanu (Bosna in Hercegovina, Albanija, Kosovo, Severna Makedonija, Bolgarija) — dediščina osmanske dobe, ne priseljevanja. Zahodna Evropa pretežno prek priseljevanja od sredine 20. stoletja.

✦Slovenija: Islamska skupnost v Republiki Sloveniji je druga največja verska skupnost v državi (po popisu 2002 se je za muslimane opredelilo okoli 2,4 % prebivalstva; verska pripadnost se od tedaj uradno ne popisuje). Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je bil odprt leta 2020 po večdesetletnem postopku — to je prva džamija v Sloveniji.

✦Amerike: ZDA (raznolika skupnost: priseljenci, potomci priseljencev in afroameriški muslimani), Kanada, Južna Amerika (levantinsko priseljenstvo), Karibi (indijsko priseljenstvo).

Bog (Allāh). En, edini, brez družbenika, brez otroka, brez podobe. Sura 112 (al-Ihlās) je najkrajša izpoved: "Reci: On, Bog, je eden; Bog, na katerega se vse obrača; ni rodil in ni bil rojen; in ni mu nihče enak." Bog ima 99 lepih imen (al-asmā' al-ḥusnā) — Milostni, Usmiljeni, Kralj, Sveti, Mir, Odpuščajoči, Silni, Sodnik, Ljubeči, Modri. Bog nima telesa, spola ne mesta; antropomorfne izraze v Koranu (roka, prestol) so ašariti razlagali prispodobno, hanbaliti pa sprejemali bilā kajf ("ne da bi spraševal kako").

✦Stvarjenje. Bog ustvari nebo in zemljo v šestih "dneh" (ajjām, ki jih izročilo pogosto razume kot dobe). Sedmega dne ni počitka: K 50,38 izrecno zanika, da bi Bog čutil utrujenost — premišljena razlika do 1 Mz 2,2 (glej Judovstvo). Stvarjenje je iz niča, z besedo kun ("bodi").

✦Adam in Hava. Adam je ustvarjen iz gline in postavljen za ḫalīfa — namestnika na zemlji. Angeli se mu poklonijo, Iblis odkloni. Zapeljana sta oba skupaj (Koran krivde ne naloži ženski); Adam se pokesa in Bog mu odpusti. Izvirnega greha kot podedovane krivde islam ne pozna; padec je napaka, ne stanje. To je ena najpomembnejših razlik do zahodnega krščanstva.

✦Predvečna zaveza (mīṯāq). K 7,172: Bog iz Adamovih ledij izpelje vse prihodnje človeštvo in vpraša: "Ali nisem vaš Gospod?" Odgovorijo: "Da, pričamo." — V sufizmu je ta dan (jawm alast) osrednja podoba hrepenenja duše po izvoru (Rumi, Ibn Arabi; glej Sufizem).

✦Isrā' in mi'rādž. Nočno potovanje iz Meke k "najbolj oddaljeni bogomolji" (al-masdžid al-aqṣā, K 17,1) in vzpon skozi nebesa, kjer Mohamed sreča prejšnje preroke. Iz tega izročila izhaja tretja svetost Jeruzalema in izročilna razlaga, zakaj je molitev petkrat na dan (pogajanje z Mūsājem o številu). Ali gre za telesno ali duhovno potovanje, je bilo že v klasični dobi sporno.

✦Preroška zgodovina kot ponavljajoči se vzorec. Koran ne pripoveduje zgodovine linearno, ampak v ponovitvah: vsakemu ljudstvu je poslan opominjevalec, ljudstvo ga zavrne, sledi sodba. Ad in Samud, Nuh, Lut, faraon in Musa. Namen ni kronika, ampak opomin (ḏikrā) — zato je koranska pripoved namerno neposredna, brez okvirja in brez imenovanja krajev.

✦Eshatologija. al-Qijāma — vstajenje. Znamenja konca: Dedžāl (slepar), vrnitev 'Īsāja, ki Dedžala premaga, Jādžūdž in Mādžūdž (Gog in Magog), Dābba (žival iz zemlje), sonce, ki vzide na zahodu. Isrāfīlov rog, tehtnica (mīzān) dejanj, knjiga v desnico ali levico, most ṣirāṭ nad peklom. Džanna (vrt, osem vrat, vrh Firdaws) in Džahannam. Barzaḫ — vmesno stanje med smrtjo in vstajenjem, z zaslišanjem v grobu. Ali je pekel za muslimane večen, je bilo v klasični dobi sporno (Ibn Tajmija in Ibn Kajjim sta zagovarjala končnost) — znotrajislamsko razpravno vprašanje.

✦Mahdī. Odrešilna postava ob koncu časov. V dvanajsterskem šiizmu je osrednji nauk (skriti dvanajsti imam — glej Siizem). V sunizmu je razširjen v hadisnem gradivu in v ljudski pobožnosti, a ga ni v al-Buhariju in Muslimu, in del sunitske uleme mu pripisuje manjšo težo. Mahdistična gibanja so v zgodovini nastopala večkrat: sudanski Mahdi (1881), Džuhajman al-Utejbi v Meki (1979).

✦Qadar. Božja določitev — eden najtežjih notranjih sporov. Qadarijci so poudarjali človekovo svobodo, džabrijci popolno določenost, ašariti so ponudili kasb ("prisvojitev": Bog ustvari dejanje, človek si ga prisvoji in zanj odgovarja), maturiditi nekoliko širšo svobodo. Enotne rešitve ni.

Koledar. Hidžretski (H.), čisto lunaren, 12 mesecev po 29 ali 30 dni, 354 ali 355 dni na leto. Ker se ne uravnava po soncu, se prazniki premikajo skozi vsa letna obdobja in se v približno 33 letih zavrtijo skozi celoten sončni krog. Izhodišče: hidžra, 622. Dan se začne ob sončnem zahodu.

Pet stebrov (sunitska formulacija):

Šiitski "veje vere" (furū' ad-dīn, deset) dodajajo k naštetemu še ḫums, džihād, amr bi-l-ma'rūf in nahj 'an al-munkar (spodbujanje k dobremu in odvračanje od slabega) ter tawallā in tabarrā (naklonjenost do Prerokove družine in odklon od njenih nasprotnikov). Ismailiti govorijo o sedmih stebrih, pri čemer na prvo mesto postavljajo walāja — zvestobo imamu.

Življenjski mejniki: ezan v uho novorojenčka, 'aqīqa (žrtev in britje las sedmi dan), obrezovanje (ḫitān — sunet in običaj, ne koranska zapoved), nikāḥ (poročna pogodba z mahrom — doto, ki pripada nevesti sami), razveza (ṭalāq na moževo pobudo, ḫul' na ženino, sodna razveza), pogreb brez odlašanja: obredno umivanje (ġusl), zavitje v nešivano platno (kafan), molitev ṣalāt al-džanāza, pokop v zemljo brez krste, telo obrnjeno h kibli; žalovanje praviloma tri dni, za vdovo 'idda štiri mesece in deset dni.

Prehrana: ḥalāl in ḥarām; prepovedani so svinjina, kri, mrhovina, žival, zaklana v drugem imenu, in opojne pijače (ḫamr). Obredni zakol ḏabīḥa. Ali je meso, ki so ga zaklali judje ali kristjani, dovoljeno, je klasično pravno vprašanje z različnimi odgovori (K 5,5 ga načeloma dovoljuje). Zakol brez omamljanja je v več evropskih državah predmet zakonodajnih omejitev — modul to navaja kot dejstvo, ne kot presojo.

✦Kaligrafija je najvišja islamska umetnost. Slogi: kufski (zgodnji, oglati, na Kupoli na skali), naskh (bralni), thuluth (slovesni), nasta'liq (perzijski), divani (osmanski dvorni). Basmala ("V imenu Boga, Milostnega, Usmiljenega") je najpogosteje zapisano besedilo v zgodovini človeštva.

✦Arabeska, girih (geometrijski vzorci) in muqarnas (satovje v obokih). Odsotnost figuralike v bogoslužnem prostoru je iz omejitve naredila samosvoj umetnostni jezik, ne osiromašenje.

✦Polmesec z zvezdo — ni koranski in ni prvotno islamski simbol. Izvira iz bizantinske in starejše bližnjevzhodne rabe; kot muslimanski znak se uveljavi z Osmani, večinoma šele v 18.–19. stoletju, in se od tam razširi na zastave. Trditve o njegovi starodavni islamski izvornosti niso podprte.

✦Zelena velja za barvo, povezano z rajem in s Prerokom; dogmatične podlage nima, je pa zgodovinsko trdno zasidrana.

✦Mošeja (masdžid, "kraj poklona"): miḥrāb (niša, ki kaže kiblo), minbar (prižnica), minaret, dvorišče (ṣaḥn) z vodnjakom za umivanje, brez oltarja, brez podob živih bitij, brez sedežev — molitev poteka v vrstah na tleh. Mošeja ni tempelj in ni posvečeni prostor v zakramentalnem smislu: je zbirališče.

✦Kaaba — kockasta stavba v Meki, pokrita s črnim pregrinjalom (kiswa); v vzhodni vogal je vzidan črni kamen (al-ḥadžar al-aswad). Kaaba ni predmet čaščenja, ampak smer (kibla). Poljubljanje črnega kamna je sunna; izročilo pripisuje kalifu Omarju izjavo, da gre za navaden kamen, ki nikomur ne koristi in ne škodi, in da ga poljublja le zato, ker je videl Preroka storiti isto — to izročilo v samem islamu služi kot varovalo pred napačnim razumevanjem obreda.

✦Tasbīḥ / misbaha — molilni niz s 33 ali 99 zrni za ḏikr.

✦Ḫamsa ("roka Fatime") — ljudski varovalni znak, deljen z judovskimi in severnoafriškimi izročili (glej Judovstvo); pravnega statusa nima in ga strogi tokovi zavračajo kot vraževerje.

✦Upodabljanje Mohameda. Klasična praksa je bila neenotna: perzijske, osmanske in mogulske miniature ga upodabljajo, pogosto z zabrisanim obrazom ali s plamenom. Sodobna splošna občutljivost je novejša in je bila v veliki meri oblikovana v 20. stoletju; nasilni odzivi nanjo v klasičnem pravu opore nimajo in jih je velik del uleme obsodil. Modul navaja obe ravni in ne razsoja.

Prvotna razdelitev (7. stoletje). Vsi trije prvotni tokovi izhajajo iz istega spora o vodstvu skupnosti, ne iz spora o Bogu, Koranu ali Prerokovem poslanstvu:

Nadaljnja členitev znotraj šiizma (podrobneje v Siizem): zajditi (razcep 740, Jemen), ismailiti (razcep po Džafarju as-Sadiku 765; iz njih Fatimidi, nato nizariti z Alamutom in današnjo skupnostjo pod Aga Kanom, ter tajibiti/bohre), dvanajsterci (874 mala, 941 velika okultacija; danes daleč največja šiitska skupina).

Iz ismailskega izročila izidejo tudi Druzi (1017–1043, ob fatimidskem kalifu al-Hakimu, z Hamzo ibn Alijem kot dejanskim ustanoviteljem nauka) — glej DruzijskaVera. Sorodne, a ločene skupnosti: alaviti/nusajriti (Sirija), alevi (Turčija — ni isto kot alaviti, kljub podobnemu imenu), Ahl-e Ḥaqq / Jarsani (Iran, Irak). Vse te skupnosti so glede razmerja do islama predmet notranjih in zunanjih razprav; modul jih navaja brez razsojanja o njihovi pripadnosti.

Sufizem (Sufizem) ni četrta veja. Je mistična razsežnost, ki obstaja znotraj sunizma in znotraj šiizma — nekateri od največjih sunitskih pravnikov so bili hkrati sufiji. Nasprotovanje sufizmu je prišlo predvsem s hanbalijske in pozneje selefijske strani in je bilo usmerjeno na določene prakse (čaščenje grobov, ples, priprošnje), ne nujno na mistiko kot tako.

Novoveška gibanja:

✦Vehabizem/selefizem (od 18. stol.) — vrnitev k "prvim rodovom" (salaf), zavračanje kelama, sufizma, čaščenja grobov in taqlīda. Nima enotne politične oblike: obsega tako kvietistične kot politične in militantne tokove, ki se med seboj izrecno izključujejo.

✦Deobandi in barelvi (Indija, 1866 dalje) — dva velika južnoazijska tokova; barelvi so izrazito sufijsko-pobožnostni, deobandi tradicionalistični in reformni.

✦Politični islamizem — Muslimanska bratovščina (1928), Džamaat-e-Islami (1941); danes razdrobljen na zelo različne struje.

✦Ahmadija (1889, Mirza Gulam Ahmad, Pandžab) — skupnost, ki ustanovitelju pripisuje preroško ali obnoviteljsko vlogo. Ker se to razume kot poseg v nauk o "pečatu prerokov", je večina muslimanskih ustanov ne priznava za muslimansko; v Pakistanu je bila z ustavnim amandmajem 1974 pravno razglašena za nemuslimansko in njeni pripadniki so podvrženi zakonskim omejitvam in nasilju. Modul navaja to kot pravno in dejansko stanje ter kot resno vprašanje verske svobode, ne pa kot teološko razsodbo.

✦Nation of Islam (ZDA, 1930) — gibanje s posebnim naukom, ki se od glavnega toka islama razlikuje; večina afroameriških muslimanov danes pripada glavnemu sunitskemu toku, deloma prek preusmeritve pod Warithom Deenom Mohammedom (1975).

Vplivi navzven.

✦Prenos in razvoj znanosti: prevajanje grške dediščine (Bejt al-hikma), nato izvirni prispevki — al-Hvarizmi (algebra, od njegovega imena algoritem), Ibn al-Hajsam (optika, eksperimentalna metoda), ar-Razi in Ibn Sina (medicina; Kanon je bil na evropskih univerzah v rabi še v 17. stoletju), al-Biruni (primerjalna veda o Indiji), at-Tusi (astronomija, "tusijev par", ki se pojavi tudi pri Koperniku).

✦Filozofija: prek Ibn Rušda in Ibn Sine v evropsko sholastiko; Tomaž Akvinski Avicenno in Averroesa navaja neposredno. Latinski averoizem je bil v Parizu obsojen (1270, 1277) — kar dokazuje, kako močan je bil vpliv.

✦Umetnost, arhitektura, jezik: arabsko besedišče v španščini, portugalščini in prek njiju v drugih jezikih; slovensko alkohol, algebra, sirup, sladkor, magazin, kava, arzenal.

✦Razmerje do nemuslimanskih skupnosti: klasični institut ḏimma — pravno zaščiten, a neenak status "ljudi knjige" (judov, kristjanov, v Iranu tudi zoroastrcev, v Indiji v praksi hindujcev) z davkom džizja. Modul zavrača obe skrajni razlagi: ni bilo ne stalne strpne "convivencie" ne stalnega preganjanja. Položaj se je krajevno in časovno močno razlikoval — od dolgih dob varnosti in visokih uradniških položajev do izbruhov nasilja (npr. Granada 1066, Almohadi v 12. stol.).

✦Sunizem — večinska veja, ki jo je treba brati kot nadaljevanje tega modula, ne kot ločen predmet. Tam je podrobneje obdelan spor o nasledstvu z medinskega/sunitskega izhodišča ter razvoj pravnih šol in hadisne vede.

✦Siizem — druga stran istega spora, predstavljena kot jo razumejo šiiti sami, z imamatom, okultacijo in Kerbelo. Ta modul, Sunizem in Siizem je zasnovan tako, da nobenega ni mogoče brati kot razsodbo o drugem.

✦Sufizem — ne veja, ampak razsežnost. Vzporednica k KrscanskaMistika je metodološko poučna: obe izročili kažeta, da mistika praviloma nastaja znotraj pravovernih ustanov, ne proti njim, in da napetost nastopi šele ob določenih izjavah in praksah (al-Hallādž 922 : Eckhartova obsodba 1329). Vzporednica je strukturna, ne vsebinska — nauki se ne ujemajo.

✦DruzijskaVera — izšla iz ismailskega islama v 11. stoletju; danes se velika večina Druzov ne opredeljuje za muslimane, vprašanje pa je resnično zapleteno in znotraj skupnosti različno odgovorjeno.

✦Judovstvo — najbližja strukturna sorodnost: strogi monoteizem brez trojice, brez učlovečenja in brez izvirnega greha; razodeti zakon kot središče; poudarek na ravnanju; prepoved podob; obredni zakol in prehranska pravila; obrezovanje. Islam judovstvo priznava kot ljudstvo knjige in Musaja kot velikega poslanca. Sorodnost ni istovetnost, zgodovina razmerja pa je izmenjujoča se, ne enosmerna.

✦Krscanstvo, Katolicanstvo, Pravoslavje, Protestantizem — 'Īsā je v islamu prerok in mesija, rojen iz device; islam pa zavrača trojico, učlovečenje, križanje in odkupno daritev. Zgodovinsko razmerje sega od bizantinskih polemik (Janez Damaščan) in križarskih vojn prek osmanske Evrope do sodobnega dialoga (Nostra aetate, 1965, ki islam izrecno omenja; "A Common Word", 2007).

✦Zoroastrizem — vprašanje vpliva na angelologijo, eshatologijo in most na onem svetu (činvat : ṣirāṭ) je resno in ne dokončno rešeno; zoroastrci so v islamskem pravu praviloma dobili status ḏimme. Islam pa ne prevzame dualizma: Iblis ni protibog.

✦Gnosticizem — manihejstvo je v islamskem svetu poimenovano zandaqa in bilo pravno preganjano; arabski opisi (Ibn an-Nadīm, Fihrist) so danes med najdragocenejšimi viri o Maniju. Ta stik je zgodovinsko dokazan in poteka v obe smeri.

✦Jezidstvo in Mandejstvo — obe skupnosti sta stoletja živeli znotraj islamskih političnih ureditev, obe sta bili predmet ponavljajočega se nasilja, in obe sta bili žrtev zločinov Daeša v Iraku po letu 2014, ki jih je velika večina muslimanskih ustanov obsodila. Jezidstvo ni islamska sekta in Melek Tavus ni Iblis — to napačno enačenje je zgodovinsko služilo za opravičevanje nasilja; glej Jezidstvo, kjer je obravnavano izrecno.

✦BahajskaVera — izšla iz iranskega dvanajsterskega šiizma prek babizma; ker Bahaulaha razume kot novega bogorazodevalca, je z naukom o pečatu prerokov v nezdružljivem razmerju in v Iranu preganjana. Glej tam.

✦Območni moduli — 12_Jugovzhodna_Azija (islamizacija prek trgovine in sufizma), 01_Afrika (zahodnoafriški sufijski redovi, svahilska obala), 13_Srednja_Azija, 14_Iran_in_Mezopotamija — kjer so ti moduli obdelani, prikazujejo krajevne oblike islama, ne odstopanj od njega.

Zgodnja zgodovina in metodologija (brati najprej)

✦Donner, F. M. (1998). Narratives of Islamic Origins: The Beginnings of Islamic Historical Writing. — Temeljno delo o tem, kako in kdaj je nastalo muslimansko zgodovinopisje.

✦Donner, F. M. (2010). Muhammad and the Believers: At the Origins of Islam. — Prva izbira za sodobno srednjo pot; teza o "gibanju vernikov" je vplivna in ni splošno sprejeta.

✦Crone, P. (1987). Meccan Trade and the Rise of Islam. — resna kritika izročilne podobe Meke; Crone, P., in Cook, M. (1977). Hagarism — zgodovinsko pomembno, večinsko zavrnjeno, brati kot mejnik revizionizma, ne kot ugotovitev.

✦Wansbrough, J. (1977). Quranic Studies. — skrajna revizionistična postavitev, danes večinsko zavrnjena; navedena zaradi vpliva na razpravo.

✦Robinson, C. F. Islamic Historiography; Hoyland, R. (1997). Seeing Islam as Others Saw It — nepogrešljiv pregled nemuslimanskih virov 7.–8. stoletja; Hoyland (2015). In God's Path (osvojitve).

✦Shoemaker, S. J. The Death of a Prophet — manjšinsko in sporno, a metodološko poučno.

Koran

✦Nöldeke, T. Geschichte des Qorāns (1860 in poznejše predelave) — temelj zahodne koranistike.

✦Neuwirth, A. Der Koran als Text der Spätantike — prva izbira danes: Koran kot besedilo pozne antike v dialogu z judovskim in krščanskim okoljem.

✦McAuliffe, J. D. (ur.). Encyclopaedia of the Qur'ān (6 zv.) — standardno referenčno delo.

✦Sinai, N. The Qur'an: A Historical-Critical Introduction; Reynolds, G. S. The Qur'ān and Its Biblical Subtext.

✦Déroche, F. — paleografija in zgodnji rokopisi; Sadeghi, B., in Goudarzi, M. — objava sanskega palimpsesta (Der Islam, 2012).

✦Slovenski prevod: Klemen Jelinčič Boeta (2014) je prvi celoten prevod Korana v slovenščino iz arabščine; starejši prevod iz drugih jezikov je izšel 1969.

Mohamed in sīra

✦Watt, W. M. Muhammad at Mecca / Muhammad at Medina — klasika, danes metodološko presežena, a še vedno v rabi.

✦Rubin, U. The Eye of the Beholder — kako je izročilo Mohamedovo podobo oblikovalo.

✦Brown, J. A. C. Muhammad: A Very Short Introduction — trezen kratek uvod.

✦Guillaume, A. (prev.) The Life of Muhammad — angleški prevod Ibn Ishaka/Ibn Hišama (primarni vir, brati kot vir 8./9. stoletja, ne kot kroniko).

Hadis, pravo, dogmatika

✦Brown, J. A. C. Hadith: Muhammad's Legacy in the Medieval and Modern World — prva izbira, uravnotežen pregled tudi zahodne kritike.

✦Goldziher, I. Muhammedanische Studien (1889–90); Schacht, J. The Origins of Muhammadan Jurisprudence (1950) — zgodovinsko prelomna, danes deloma revidirana; Motzki, H., Juynboll, G. H. A. — nasprotna in razčlenjujoča stran razprave.

✦Hallaq, W. B. An Introduction to Islamic Law; Sharī'a: Theory, Practice, Transformations — najboljši dostopni uvod v to, kaj šeriat je in kaj ni.

✦Weiss, B. The Spirit of Islamic Law; Vikør, K. Between God and the Sultan.

✦Watt, W. M. The Formative Period of Islamic Thought; van Ess, J. Theologie und Gesellschaft im 2. und 3. Jahrhundert Hidschra (monumentalno, za poglobljeno delo nepogrešljivo).

✦Madelung, W. (1997). The Succession to Muhammad: A Study of the Early Caliphate. — za spor o nasledstvu prva izbira; Madelung bere zgodnje vire drugače kot ustaljeno sunitsko in ustaljeno orientalistično zgodovinopisje in ga je treba brati skupaj z nasprotnimi branji. Podrobneje v Sunizem in Siizem.

Splošni pregledi

✦Hodgson, M. G. S. The Venture of Islam (3 zv., 1974) — še vedno najboljša celovita zgodovina islamske civilizacije, zahtevna.

✦Berkey, J. P. The Formation of Islam; Lapidus, I. M. A History of Islamic Societies.

✦Ernst, C. W. Following Muhammad: Rethinking Islam in the Contemporary World — odličen za razgradnjo napačnih predstav.

✦Schimmel, A. And Muhammad Is His Messenger — pobožnost do Preroka; Mystical Dimensions of Islam — glej Sufizem.

✦Ahmed, S. (2016). What Is Islam? The Importance of Being Islamic — odlična, izzivalna knjiga o tem, zakaj pravna opredelitev islama ne zajame njegove dejanske raznolikosti.

✦Bulliet, R. (1979). Conversion to Islam in the Medieval Period — osnovni vir za podatek o počasnosti spreobrnjenj; metoda (imenoslovje) je posredna in ima omejitve.

✦Encyclopaedia of Islam (2. in 3. izdaja, Brill) — standardno referenčno delo za vsa gesla.

✦Pew Research Center, The Future of World Religions (2015) in How the Global Religious Landscape Changed, 2010–2020 (2025) — za številke prva izbira, z upoštevanjem, da so ocene in ne popisi.

Kaj NI vir

✦Politične polemike (na obeh straneh), ki islam predstavljajo kot enoten in nespremenljiv nauk brez notranje razprave.

✦Apologetska literatura, ki trdi, da Koran vsebuje sodobna znanstvena odkritja (i'džāz 'ilmī) — to je gibanje 20. stoletja, ne klasična razlaga, in ga resna veda ter velik del uleme zavračata.

✦Trditve, da Mohamed ni obstajal ali da je Koran nastal šele v 9. stoletju — zavrnjeno.

✦Satanski verzi kot dokaz o čemer koli: poročilo o njih obstaja pri Tabariju in Vakidiju in ga zgodovinarji obravnavajo resno kot izročilno gradivo, izročilna veda ga v veliki meri zavrača; romana Salmana Rushdieja pa v nobenem primeru ni mogoče navajati kot zgodovinski vir (je leposlovje).

✦Enačenje islama z arabsko kulturo, s katero koli državo ali s katerim koli političnim gibanjem.

✦Enačenje šeriata z ḥudūd kaznimi; enačenje džihada s terorizmom; enačenje sufizma z "mirnim islamom" v nasprotju z "nemirnim" (sufijski redovi so v zgodovini vodili tudi oborožene odpore, npr. Abd al-Kadir v Alžiriji, Šamil na Kavkazu, Sanusi v Libiji).

✦Spletno gradivo brez navedbe pravne šole ali izročilnega izhodišča — v islamu je odgovor brez navedbe šole praktično neuporaben.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je islām glagolnik korena s-l-m s pomenom izročitve; da je hidžra leta 622 izhodišče koledarja in da je koledar čisto lunaren; da je Koran razdeljen na 114 sur in razvrščen po dolžini; da so birminghamski folij, sanski palimpsest in Codex Parisino-petropolitanus rokopisi 7. stoletja in da je birminghamski radiokarbonsko datiran 568–645; da je Kupola na skali dokončana 691/692 in nosi najzgodnejše datirane koranske napise; da je Doctrina Iacobi (ok. 634–640) najzgodnejši znani nemuslimanski odziv; da so Buharijeva in Muslimova zbirka iz 9. stoletja; da je aš-Šāfi'ī oblikoval nauk o štirih virih prava; da je miḥna potekala 833–848; da je Kerbela leta 680; da je Bagdad padel 1258; da je kalifat ukinjen 1924; da je iranska revolucija 1979; da je Amanska deklaracija iz leta 2005 in da izrecno prepoveduje medsebojni takfīr; da so štiri najštevilčnejše muslimanske skupnosti Indonezija, Pakistan, Indija in Bangladeš; da so suniti približno 85–90 % in šiiti 10–13 %; da je Marija edina poimensko imenovana ženska v Koranu; da je Iblis v Koranu džin, ne angel; da polmesec z zvezdo ni prvotni islamski simbol.

✦Srednja: natančna kronologija Mohamedovega življenja (letnice v sīri so izročilne in ne vedno skladne); zanesljivost posameznih hadisov in obseg, v katerem hadisni korpus odraža 7. stoletje (Schacht proti Motzkiju — soglasja ni); dejanska vsebina in status "medinske ustave"; razlogi za hitrost osvojitev; Donnerjeva teza o odprtem "gibanju vernikov" (resna, ne splošno sprejeta); razmerje spodnje plasti sanskega palimpsesta do osmanskega besedila; obseg vpliva zoroastrizma in vzhodnega krščanstva na koransko eshatologijo; Bullietovi deleži spreobrnjenj (metoda je posredna); vprašanje, kdaj natanko se je oblikovala sunitska "pravovernost" kot prepoznavna celota (Hodgson in novejša veda jo postavljata precej pozneje kot izročilo).

✦Nizka / sporno: zgodovinsko jedro poročila o "satanskih verzih"; izvirni obseg in namen zgodnjih fatimidskih in ismailskih naukov (viri so pretežno sovražni); kdo je bil dejansko odgovoren za Osmanov umor; kaj natanko je bilo dogovorjeno pri Gadir Humu (osrednja točka spora med Sunizem in Siizem — modul namenoma ne razsoja); koliko je predislamska Arabija poznala monoteistične ḥunafā'; vsakršna trditev o "izvirnem islamu", ki bi bila izpeljana mimo virov; datacija in namen ustanovitve prvih madras.

✦Izrecno zavrnjeno: da je Allāh posebno božanstvo, različno od Boga judov in kristjanov; da muslimani častijo Mohameda ali Kaabo; da je "mohamedanstvo" ustrezno poimenovanje; da džihad pomeni "sveto vojno" kot pravni pojem; da je šeriat enoten kodeks; da se je islam v celoti razširil s prisilnim spreobrnjenjem; da islam ne priznava Jezusa ali Marije; da Koran ni bil zapisan pred 9. stoletjem; da islam nima notranje teološke razprave; da so vse muslimanke obvezane k enemu tipu oblačila; da je islamsko pravo prepovedovalo vsako upodabljanje ljudi; da je katera koli sodobna država "čista" uresničitev islamskega prava; da je sufizem tuja primes, vnesena od zunaj (glej Sufizem); da so nasilna dejanja skupine Daeš izraz soglasja islamskih pravnih ustanov (velika večina jih je izrecno obsodila).

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-10.