Džainizem

Če ima budizem za izhodišče diagnozo trpljenja, ima džainizem za izhodišče snovno predstavo: duša je svetla in vseved, karma je fina snov, ki se je oprijema kot prah, in vsa vaja je natančno, načrtno čiščenje.

Iz te ene predpostavke izhaja vse drugo — zakaj je nenasilje tako skrajno, zakaj je askeza tako natančno urejena, zakaj sta prehrana in poklic verska vprašanja in zakaj je džainska nravnost hkrati neizprosna do samega sebe in izrazito prizanesljiva do vsega drugega.

Kaj džainizem ni. Ni veja hinduizma (čeprav ga indijsko pravo pogosto obravnava skupaj z njim), ni budistična sekta (to je zahodna napaka zgodnjega 19. stoletja, ki jo je popravil H. T. Colebrooke leta 1807), ni ateizem v evropskem pomenu (bogovi obstajajo, le da so podrejeni), in ni novejši reformni pojav — je eno najstarejših neprekinjeno živih izročil na svetu.

Razširjene napačne predstave

(a) Izročilna pripoved. Nauk ni nastal — je večen in ga v vsakem svetovnem obdobju znova razglasi zaporedje štiriindvajsetih tirthankar. Prvi te dobe je Ṛṣabha (Ādinātha), ki je človeštvo naučil poljedelstva, pisave in družbenega reda; zadnja dva sta Pārśva (23.) in Mahāvīra (24.). Med tirthankarami sta tudi Neminātha (22.), ki ga izročilo povezuje s Krišnovim rodom, in Malli (19.), ki je po švetambarskem izročilu ženska — digambarsko izročilo to zanika in jo šteje za moškega; to je eno od razločevalnih spornih mest med razdelkoma.

(b) Zgodovinsko-kritična rekonstrukcija.

✦Mahāvīra (Vardhamāna) je zgodovinska oseba, kšatrijskega rodu iz okolice Vaišalija; pri tridesetih zapusti dom, dvanajst let in pol askeze, nato kevalajñāna (popolna vednost), trideset let oznanjanja, smrt v Pāvāpuriju pri dvainsedemdesetih. Datacija ni ustaljena: švetambarsko izročilo postavlja njegovo smrt v 527 pr. n. št., digambarsko v 510 pr. n. št., sodobna veda pa jo skupaj z Budovo pomika v 5. ali celo 4. stoletje pr. n. št. — datacija Mahavire in Bude je isto vprašanje in se premika skupaj.

✦Pārśva je večinsko sprejet kot verjetno zgodovinska oseba (okoli 8.–9. stoletje pr. n. št.), ker se njegov red omenja neodvisno in ker Mahavirovi starši po izročilu pripadajo prav njemu. Prvih dvaindvajset tirthankar veda obravnava kot mitološke.

✦Predarijski izvor? Trditev, da je džainizem ostanek predvedske, indske civilizacije, je bila večkrat postavljena (in se opira zlasti na golo stoječo figuro na indskih pečatnikih). Dokaza ni; veda je do te trditve zadržana, priznava pa, da džainizem in budizem izhajata iz śramaṇskega okolja, ki ni izpeljano iz vedskega in je z njim vzporedno.

Kaj je v vedi odprto. Datacija Mahavire; zgodovinskost Paršve v podrobnostih; kdaj natanko in zakaj je prišlo do razcepa (izročilna razlaga o lakoti je verjetno poznejša racionalizacija postopnega razhajanja); koliko švetambarskega kanona sega do najstarejše plasti in kaj je digambarsko trditev o izgubi kanona sprožilo; kolikšna je bila dejanska razširjenost džainizma na jugu Indije pred srednjeveškim upadom; in ali je bil ta upad posledica preganjanja ali izgube dvorne podpore — izročilo o množičnem preganjanju v Tamilnadu je slabo podprto in ga veda obravnava previdno.

✦Indija — praktično celotna skupnost. Danes so džaini zbrani predvsem v Gudžaratu, Radžastanu, Maharaštri (Mumbaj), Madja Pradešu in Karnataki. Švetambari prevladujejo na zahodu in severu, digambari na jugu in v osrednji Indiji. Skupnost je izrazito mestna, trgovska in visoko pismena — po indijskih popisih je stopnja pismenosti med džaini najvišja med vsemi verskimi skupnostmi v državi.

✦Romarska in tempeljska središča. Šatrundžaja (Palitana, Gudžarat) — več sto templjev na hribu, najsvetejše švetambarsko mesto; Girnar; Sammeta Šikhar (Parasnath, Džarkand) — kraj, kjer naj bi osvoboditev doseglo dvajset od štiriindvajsetih tirthankar, najsvetejši džainski hrib in leta 2022–2023 predmet velikih protestov proti turistični rabi; Šravanabelagola (Karnataka) z Bahubalijevim kipom; Dilwara (Mount Abu) in Ranakpur (Radžastan); Khadžuraho in Deogarh kot džainska tempeljska najdišča.

✦Zgodovinska razširjenost, ki je ni več. Do srednjega veka je bil džainizem močno navzoč v Tamilnadu, Andhri in po vsej Deccan planoti; jamski kompleksi (Udajagiri in Kandagiri v Odiši, Ellora v Maharaštri, Sittanavasal v Tamilnadu) so ostanek tega. Napisi v tamilski pisavi brahmi iz jam v Tamilnadu so med najstarejšimi napisi na jugu Indije in so džainski.

✦Diaspora. ZDA — največja skupnost zunaj Indije, s templji v New Jerseyju, Chicagu, Houstonu, Kaliforniji; Velika Britanija — Leicester (tempelj iz leta 1988, prvi zgrajen džainski tempelj v Evropi), London, Birmingham, večinoma gudžaratskega izvora prek Vzhodne Afrike; Kenija in Tanzanija — starejša trgovska skupnost iz kolonialne dobe, po izgonih iz Ugande 1972 močno zmanjšana; Kanada, Avstralija, Belgija (Antwerpen — džainski draguljarji so pomemben del svetovne trgovine z diamanti), Singapur, Hongkong, Japonska.

✦Slovenija in srednja Evropa. Stalne džainske skupnosti ni; navzočnost je posamična in povezana s priseljevanjem ter z akademskim in vegetarijansko-veganskim zanimanjem. Antwerpen je edino evropsko mesto z ustaljeno džainsko trgovsko skupnostjo.

Džainizem nima stvarnika, nima vsemogočnega boga in nima razodetja. Kljub temu je njegov svet gosto naseljen — z dušami na vseh stopnjah.

✦Vesolje v obliki človeka. Loka je večno, nestvarjeno in končno; upodobljeno je kot stoječa človeška postava z rokami v bok (lokapuruṣa) — spodaj sedem peklov, v sredini ozek pas, kjer edini živijo ljudje, zgoraj nebeške plasti in nad njimi siddhaśilā, streha, kjer prebivajo osvobojene duše. Zunaj tega je aloka — čisti prazen prostor brez vsega.

✦Kolo časa. Čas se vrti v dveh polkrogih: utsarpiṇī (naraščajoči) in avasarpiṇī (padajoči), vsak s šestimi razdobji. Zdaj smo v petem razdobju padajočega polkroga — dobi, v kateri osvoboditev iz te celine ni več neposredno dosegljiva in v kateri nauk počasi peša. Kolo se nikoli ne ustavi in nikoli ne začne.

✦Sredinski svet. Osrednja celina Jambūdvīpa z goro Meru v sredini, obdana s koncentričnimi obroči celin in oceanov. Ljudje živijo le na treh in pol celinah. Ta kozmografija je zelo natančno merjena in v besedilih obsežno izračunana — džainska kozmologija je izrazito številčna in geometrijska, kar je ena od razlag za močno džainsko izročilo v matematiki (najbolj znano: zgodnja obravnava velikih števil, kombinatorike in približkov za √10 kot vrednosti π).

✦Triinšestdeset velikih mož (śalākāpuruṣa). Štiriindvajset tirthankar, dvanajst vesoljnih vladarjev (cakravartin), devet trojic junakov (baladeva, vāsudeva, prativāsudeva). V to shemo džainizem vključi tudi Rāmo in Kṛṣṇo — in ju predela: džainska Rāmāyaṇa (Vimalasūrijeva Paumacariya, morda 3.–4. stol.) pripoveduje zgodbo tako, da Rāma ne ubije Rāvaṇe (to stori Lakṣmaṇa) in da se Rāma nazadnje odpove svetu in doseže osvoboditev. To je najbolj poučen primer, kako izročilo prevzame tuje pripovedi in jih uskladi s svojo etiko (glej HindujskeTradicije).

✦Pet dogodkov (pañca-kalyāṇaka). Življenje vsake tirthankare ima pet slovesnih trenutkov: spočetje, rojstvo, odpoved, popolna vednost, osvoboditev. Ti so obredna podlaga za posvetitev templja in za praznično leto.

✦Štirinajst sanj. Mati vsake tirthankare pred rojstvom sanja štirinajst (digambarsko: šestnajst) znamenj — slona, bika, leva, boginjo Śrī, venca, luno, sonce, prapor, vrč, jezero, ocean, nebeško palačo, kup draguljev in ogenj brez dima. Prizor je pogost v miniaturnem slikarstvu in v obrednem uprizarjanju.

✦Slepci in slon. Vsak otipa drug del in vsak ima prav, dokler ne trdi, da ima prav edini. To je najbolj razširjena ponazoritev anekāntavāde — prispodoba je sicer skupna več indijskim izročilom, džainizem pa jo je edini povzdignil v načelo spoznavne teorije.

✦Jaina prakīrṇa / džainska roka. Uradni znak, sprejet leta 1974 ob 2500-letnici Mahavirove osvoboditve. Dvignjena dlan z besedo ahiṃsā in kolesom v njej — dlan pomeni "ustavi se in premisli", kolo je saṃsāra ali dharmacakra. Okvir je obris vesolja v podobi človeka (lokapuruṣa). Spodaj geslo parasparopagraho jīvānām.

✦Svastika. Štiri stanja rojstva — bog, človek, žival, peklensko bitje. Nad njo tri pike (trije dragulji) in nad njimi polmesec s piko — siddhaśilā z osvobojenimi dušami. Riše se z rižem pred podobo ob vsakem čaščenju. Nima nobene zveze z evropsko uporabo 20. stoletja.

✦Podoba tirthankare. Skoraj popolnoma enotna in namerno neosebna: gola ali skromno odeta postava, popolnoma sproščen izraz, oči odprte, drža padmāsana (sedeča) ali kāyotsarga (stoječa, z rokami ob telesu — "opustitev telesa"). Posamezno tirthankaro je mogoče prepoznati samo po znamenju (lāñchana) pod njo — bik za Rišabo, lev za Mahaviro, kača za Paršvo — in po varuhu ob strani. Ta zavestna neosebnost je naukovna: osvobojena duša nima več posamičnih potez.

✦Digambarska in švetambarska podoba. Digambarske podobe so gole, z znižanimi očmi in brez okrasja; švetambarske imajo naslikane steklene oči, obredno oblačilo in nakit. To je najhitrejši način za razpoznavo, kateremu razdelku tempelj pripada.

✦Metlica in krpica. Rajoharaṇa / ogho — metlica iz volne ali pavjih peres, s katero asket pred sedanjem odstrani drobna bitja; muhpattī — krpica čez usta, obvezna pri sthanakvasijih in terapanthijih, da se ne poškodujejo bitja v zraku. To sta najbolj prepoznavni zunanji znamenji džainskega asketa.

✦Ročni ročaj z vodo (kamaṇḍalu) in pavje pero (picchī) pri digambarskih asketih — edina dva predmeta, ki ju smejo imeti.

✦Osem srečnih znamenj (aṣṭamaṅgala). Svastika, śrīvatsa, nandyāvarta, vardhamānaka, prestol, vrč, zrcalo, par rib — v obeh razdelkih z manjšimi razlikami.

✦Rokopisi in slikarstvo. Zahodnoindijska (gudžaratska) miniatura na palmovih listih in nato na papirju je eden najstarejših ohranjenih indijskih slikarskih slogov; rokopisi Kalpasūtre z zlatom in lazuritom so med najlepšimi indijskimi knjigami. Džainske knjižnice (bhaṇḍāra) v Patanu, Džaisalmerju in Kambatu so ohranile veliko besedil, ki bi bila sicer izgubljena — tudi nedžainskih.

✦Templji. Marmor, gostota okrasja in ploščad na hribu so značilnosti; Dilwara velja za enega najbolj dovršenih primerov kamnoseštva na svetu, Ranakpur ima 1444 stebrov, od katerih ni noben enak drugemu.

Notranji razcepi

Zunanji vplivi in stiki

✦Kaj je džainizem dal Indiji. Vegetarijanstvo kot nravnostna norma velikega dela zahodne Indije; zaščita živali kot ustanova (pāñjarāpola); knjižnično ohranjanje besedil; matematiko (velika števila, kombinatorika, teorija množic v zametku); književnost v prakrtu, apabhramši, gudžaratiju, kanadi in tamilščini — džainski Cīvaka Cintāmaṇi je eden petih velikih tamilskih epov; slovnico in leksikografijo (Hemacandra); trgovske in kreditne ustanove zahodne Indije.

✦Vpliv na Gandhija in prek njega na svet. Rājacandra je Gandhiju posredoval ahiṃso in anekāntavādo; Gandhi je oboje prenesel v satjagraho, ta pa je vplivala na Martina Luthra Kinga ml. in na gibanja nenasilnega odpora po vsem svetu. To je najdaljša veriga vpliva, ki jo je majhna skupnost sprožila v 20. stoletju.

✦Vpliv na hinduizem. Krepitev vegetarijanstva in ahiṃse med hindujskimi skupnostmi zahodne Indije; vzajemno prevzemanje božanstev in praznikov; skupno tempeljsko kamnoseštvo.

✦Odnos do islamskih vladarjev. Hīravijaya Sūri je konec 16. stoletja večkrat obiskal dvor Akbarja, ki je nato razglasil dneve brez zakola in odpravil davek za romarje; to je najbolj znano srečanje džainizma z mogulsko državo in dokaz, da odnos ni bil enosmerno sovražen. Hkrati je bilo uničevanja templjev pod raznimi oblastniki dovolj in ga modul ne zamolči.

✦Zahodna veda. H. T. Colebrooke (1807) loči džainizem od budizma; Hermann Jacobi izda in prevede āgame (Sacred Books of the East) in dokaže samostojnost izročila; Walther Schubring, Ludwig Alsdorf, pozneje Padmanabh S. Jaini, Paul Dundas, John Cort, Kristi Wiley, Olle Qvarnström, Peter Flügel.

✦Sodobna okoljska in veganska recepcija. Džainizem se pogosto navaja kot "najbolj ekološka religija". To je delno utemeljeno in delno projicirano: nenasilje do vseh bitij je resnično in staro, skrb za ekosistem kot celoto pa je sodobna razlaga, ki jo je izročilo prevzelo šele po Jain Declaration on Nature (1990). Modul razliko izrecno navaja. Prav tako je opozoriti, da je veliki del džainske skupnosti laktovegetarijanski, ne veganski, in da je razprava o mlečnih izdelkih znotraj skupnosti danes živa.

✦MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/Jainadharma — glavna, poglobljena obravnava. Tja za vse podrobnosti: kanonične āgame in njihova zgradba ter sporna veljavnost; anekāntavāda in syādvāda v filozofski razčlembi s sedmimi členi; karmična fizika z osmimi glavnimi in številnimi podvrstami karme ter s štirinajstimi stopnjami duhovnega vzpona (guṇasthāna); meniški pravilnik in enajst stopenj laičnih zaobljub (pratimā); sallekhanā v obredni in pravni razčlembi; tempeljska umetnostna zgodovina; razvejenost redovnih linij. Ta modul vse to povzema na ravni svetovnega pregleda in podrobnosti namenoma ne podvaja.

✦Budizem (in globoki moduli MODULI/12_Jugovzhodna_Azija/Theravada, MODULI/08_Tibet_in_Himalaja/Vajrayana, MODULI/10_Japonska/Zen) — najbližji sorodnik po izvornem okolju, najbolj poučna razlika po nauku. Skupno: śramaṇsko okolje, zavrnitev Ved in kastne utemeljitve, meniški red, karma, osvoboditev, sodobnost obeh ustanoviteljev. Razlika v treh točkah: duša (džainizem: večna in posamična; budizem: anātman, ni je); karma (džainizem: snov; budizem: namera in zakonitost posledic); pot (džainizem: stopnjevana askeza; budizem: srednja pot, ki jo je Buda izbral prav zato, ker mu askeza ni prinesla cilja). Palijska besedila džainsko skupnost imenujejo Nigaṇṭha in z njo polemizirajo — to je najboljši medsebojni zunanji dokaz.

✦HindujskeTradicije (in grozd MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/: Sanatana, Veda, Upanishad, Vedanta, Shaiva, Vaishnava, Shakta) — stoletja sobivanja, obsežno prepletanje, jasna naukovna ločnica. Skupno: saṃsāra, karma, mokṣa, meniška askeza, praznično leto, kiparski in arhitekturni jezik, petorica zaobljub, ki je v jogi yama. Ločeno: zavrnitev Ved kot razodetja, zavrnitev stvarnika, zavrnitev kastne utemeljitve duhovne sposobnosti — zato uvrstitev med nāstika. Poučno je, kako je džainizem predelal Rāmāyaṇo in Krišnovo zgodbo, namesto da bi ju zavrgel.

✦Sikhizem (in MODULI/07_Indija_in_Juzna_Azija/SikhDharma) — brez neposredne naukovne zveze; skupno le splošno južnoazijsko ozadje in skupna zavrnitev kastne izključenosti, ki pa ima povsem drugo utemeljitev (sikhizem: en Bog stvarnik; džainizem: brez stvarnika).

✦Zoroastrizem (in grozd MODULI/05_Iran_in_Srednja_Azija/) — strukturna vzporednica majhne, zaprte, mestne trgovske skupnosti z visokim ugledom in nesorazmernim vplivom: Parsiji v Mumbaju in džaini v Mumbaju sta v tem primerljiva pojava in sta zgodovinsko delovala v istem mestu in istem gospodarstvu. Naukovno pa sta si nasprotna: zoroastrizem ima stvarnika in dvopolni boj dobrega proti zlemu, džainizem nima ne enega ne drugega. Vzporednica je družbena, ne verska.

✦BahajskaVera — brez zgodovinske zveze; bahajski nauk o postopnem razodetju džainizma praviloma ne uvršča v svoje zaporedje razodeteljev. Navedeno zaradi popolnosti.

✦Sufizem, KrscanskaMistika — vzporednice v askezi, postu in obžalovanju so strukturne; teološko izhodišče je nasprotno (osebni Bog proti odsotnosti stvarnika). Domneve o vplivu v katero koli smer niso dokazane.

✦Gnosticizem — varljiva vzporednica. Oba govorita o duši, ujeti v snov, in o rešitvi prek spoznanja. Ključna razlika: džainizem snovnega sveta ne pripisuje zlemu ali nevednemu stvarniku — stvarnika sploh ni, snov pa ni zlo, ampak preprosto ni duša. Enačenje je napačno.

Splošni pregledi (prva izbira)

✦Dundas, P. (2002). The Jains (2. izd., Routledge) — standardni sodobni pregled in prva izbira za vse, kar zadeva džainizem. Zgodovinsko strog, kritičen do idealizacij (tudi do sodobne "ekološke" razlage), odličen pri razmerju med razdelkoma.

✦Jaini, P. S. (1979). The Jaina Path of Purification — klasika; najboljša sistematična razlaga nauka, karmične zgradbe in stopenj poti. Piše kot vešč poznavalec obeh razdelkov. Tudi Gender and Salvation (1991) o sporu, ali se ženska lahko osvobodi.

✦Cort, J. (2001). Jains in the World — najboljše delo o dejanski laični pobožnosti, ne le o meniškem idealu; popravlja predstavo o džainizmu kot izključno asketski religiji.

✦Wiley, K. The A to Z of Jainism / Historical Dictionary of Jainism — referenčni priročnik za izraze in osebe.

✦Long, J. D. Jainism: An Introduction — dostopen uvod; naklonjen izročilu, kar je treba upoštevati.

✦Flügel, P. (ur.) Studies in Jaina History and Culture — sodobna kritična veda o skupnostih in ustanovah.

Primarna besedila v prevodu

✦Umāsvāti, Tattvārthasūtra — edino besedilo, ki ga priznavata oba razdelka; angl. Nathmal Tatia, That Which Is (1994), s komentarji obeh strani. Če naj bi človek prebral eno samo džainsko besedilo, je to to.

✦Ācārāṅga sūtra in Sūtrakṛtāṅga — najstarejši plasti švetambarskega kanona; angl. Hermann Jacobi, Jaina Sūtras I–II (Sacred Books of the East 22 in 45, 1884/1895). Prevod je star in mestoma presežen, a še vedno v splošni rabi.

✦Kalpasūtra — življenjepisi tirthankar, obredno brana ob Parjušanu.

✦Kundakunda, Samayasāra, Pravacanasāra — temeljna digambarska besedila.

✦Hemacandra, Yogaśāstra; Triṣaṣṭiśalākāpuruṣacaritra (angl. Helen Johnson, 6 zv.).

✦Vimalasūri, Paumacariya — džainska Rāmāyaṇa.

✦Jain Declaration on Nature (1990) — primarni vir sodobne okoljske razlage; brati kot dokument 20. stoletja, ne kot klasično besedilo.

Posamezna področja

✦Jacobi, H. — izdaje in dokaz samostojnosti džainizma; temeljno za zgodovino vede.

✦Schubring, W. Die Lehre der Jainas — nemška klasika, filološko najstrožja.

✦Alsdorf, L. The History of Vegetarianism and Cow-Veneration in India — za vprašanje, od kod indijsko vegetarijanstvo, in kolikšen je bil džainski delež.

✦Balbir, N., Bruhn, K., Qvarnström, O. — kanon, ikonografija, filozofija.

✦Babb, L. Absent Lord — antropološka obravnava vprašanja, kako se časti nekdo, ki ne uslišuje.

✦Laidlaw, J. Riches and Renunciation — napetost med trgovsko premožnostjo in nenavezanostjo; ena najboljših etnografij o džainih.

✦Vallely, A. Guardians of the Transcendent — sodobno asketsko življenje, zlasti nune.

✦Braun, W. / Chapple, C. — džainizem in ekologija; branje s pridržkom glede projekcije sodobnih pojmov.

✦Pew Research Center, indijski popisi prebivalstva (1951–2011), Jain Population Estimates — za številke; upoštevati, da so ocene o diaspori zelo razpršene (za ZDA od 80.000 do 200.000, odvisno od merila).

Kaj NI vir

✦Gradivo, ki džainizem predstavlja kot vejo hinduizma ali kot budistično sekto — izrecno zavrnjeno, popravljeno že leta 1807.

✦Trditve o neposredni izpeljavi džainizma iz indske civilizacije — dokaza ni.

✦Novodobna literatura, ki jīvo enači z "energijo", karman s "kvantnimi polji" ali anekāntavādo s kvantno superpozicijo — brez podlage.

✦Idealizacije, ki džainizem predstavljajo kot že vedno ekološko gibanje — anahronizem; okoljska razlaga je iz leta 1990 naprej.

✦Polemično gradivo o sallekhanā s katere koli strani, ki jo brez razčlembe enači s samomorom ali jo brez pridržka razglaša za nedolžno.

✦Turistična in tempeljska publicistika, ki datacije tirthankar navaja kot zgodovinska dejstva (npr. "Rišabha je živel pred milijoni let").

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je Mahāvīra zgodovinska oseba in Budov starejši sodobnik; da je bil Pārśva čaščen kot predhodnik že v Mahavirovem času in da džainsko izročilo torej ni nastalo z Mahavirom; da palijska besedila džainsko skupnost poznajo kot Nigaṇṭha; da džainizem zavrača stvarnika, avtoriteto Ved in kastno utemeljitev duhovne sposobnosti; da je karman pojmovan snovno, kar ga loči od budističnega pojmovanja; da sta glavna razdelka digambara in švetambara in da je spor o oblačilu, o ženski osvoboditvi in o ohranjenosti kanona; da je Tattvārthasūtra edino skupno priznano besedilo; da je bil Bahubalijev kip v Šravanabelagoli postavljen leta 983 in da je obred mastakābhiṣeka približno vsakih dvanajst let; da je Vīrcand Gāndhī nastopil v Chicagu leta 1893; da je Terāpanth ustanovljen leta 1760 in da je red samaṇ uveden leta 1980; da je indijsko vrhovno sodišče leta 2014 priznalo džainizmu status državne manjšinske vere; da je rajasthansko sodišče leta 2015 prepovedalo sallekhanā in da je vrhovno sodišče odločbo zadržalo; da je džainov okoli štiri do pet milijonov in da so med najbolj pismenimi skupnostmi v Indiji.

✦Srednja: natančna datacija Mahavire (švetambarsko 527, digambarsko 510, veda 5.–4. stol. — nerazrešeno); datacija Paršve; kdaj natanko in zakaj je nastal razcep (izročilna razlaga o lakoti je verjetno poznejša racionalizacija); starost posameznih plasti švetambarskega kanona; ali je bila Malli izvorno ženska ali moški; zgodovinskost izročila o Candragupti Maurji kot džainskem asketu; obseg srednjeveškega preganjanja na jugu Indije (izročilo o množičnem nabijanju na kol v Maduraju je slabo podprto); številčnost diaspore (razpon ocen je velik); kolikšen je bil dejanski džainski delež pri uveljavitvi indijskega vegetarijanstva nasproti budističnemu in brahmanskemu.

✦Nizka / sporno: zgodovinskost prvih dvaindvajsetih tirthankar — veda jih obravnava kot mitološke; izpeljava džainizma iz indske civilizacije; trditev, da je anekāntavāda oblika sodobnega pluralizma ali logične večvrednostnosti (Dundas jo ima za pretirano); ali je prekṣā meditacija obnovitev starega izročila ali sodobna tvorba (verjetno oboje); ali je sallekhanā pravno in nravno ločljiva od samomora — modul ne razsoja; obseg vzajemnega vpliva med džainizmom in zgodnjo jogo.

✦Izrecno zavrnjeno: da je džainizem veja hinduizma ali odcep budizma; da je bil Mahavira Budov učenec ali obratno; da je Mahavira ustanovil džainizem; da tirthankare uslišujejo prošnje; da so vsi džainski asketi goli; da džainizem prepoveduje vso hrano; da anekāntavāda pomeni, da so vsa stališča enako veljavna; da je bil Gandhi džain; da je džainizem izumrl; da ima džainska svastika kakršno koli zvezo z nacizmom; da so bili džaini od nekdaj okoljsko gibanje v sodobnem pomenu.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-10.