Umirajoče božanstvo

"Umirajoče in vstajajoče božanstvo" je predlagana kategorija za božanstva, ki v mitu umrejo (ali izginejo, so ubita, gredo v podzemlje) in se nato vrnejo v življenje. Klasični seznam obsega mezopotamskega Dumuzija/Tamuza, egipčanskega Ozirisa, levantinskega Baala, grškega Adonisa, frigijskega Atisa, anatolskega Telipinuja, ponekod tudi grškega Dioniza in nordijskega Baldra — zadnja dva kot izrazito delna primera.

Kategorija je bila zamišljena kot razlaga: božanstvo naj bi utelešalo letni krog rastlinstva — smrt ob suši ali zimi, vrnitev ob dežju ali pomladi — obredno žalovanje pa naj bi bilo obred za obnovo rodovitnosti.

Stanje vede v enem stavku: ta razlagalni okvir v svoji splošni, frazerjevski obliki ne velja več; posamezne primere je treba obravnavati vsakega zase, pri čemer se nekateri (Dumuzi, Baal, Melkart) dejansko približajo vzorcu, drugi (Adonis, Atis) pa ne ali pa le v poznih, obrobnih virih.

Zakaj je modul kljub temu potreben. Ker je kategorija:

✦zgodovinsko izjemno vplivna — brez nje ni mogoče brati mitoloških del prve polovice 20. stoletja;

✦še vedno v splošnem obtoku — v poljudnih zbirkah, v spletnih razpravah, v pisateljskih priročnikih in v polemikah o izvoru krščanstva;

✦najboljši učni primer za to, kako se v primerjalni vedi ustvari navidezni vzorec: z izbiro primerov, z zlivanjem različnih obdobij in jezikov in z branjem poznih virov nazaj v zgodnje.

Razširjene napačne predstave

To je razdelek, zaradi katerega modul obstaja. Zgodovina te kategorije je ena najpomembnejših zgodovinopisnih zgodb v religiologiji 20. stoletja.

1. Frazer in Zlata veja (1890–1915)

James George Frazer (1854–1941), škotski klasični filolog, je v The Golden Bough (prva izdaja 1890 v dveh zvezkih, tretja izdaja 1906–1915 v dvanajstih) izdelal veliko sintezo, katere jedro je bila umirajoča in vstajajoča rastlinska deitéta. Izhodišče je bil obred Diane pri Nemiju: duhovnik-kralj (rex Nemorensis), ki ga sme ubiti in nadomestiti kdorkoli, ki utrga vejo s svetega drevesa. Iz tega je Frazer izpeljal domnevo o splošni prvini arhaične religije: kralj utelesi rodovitnost, njegova moč peša, zato mora umreti in biti nadomeščen.

Zvezki, ki sestavljajo osrednji del tretje izdaje, nosijo naslov Adonis, Attis, Osiris — kar je že samo po sebi trditev: da so ti trije ista stvar. Frazer je vanjo vključil Tamuza, Dioniza, Baldra, Perzefono in vrsto drugih.

Kaj je pri Frazerju vredno in kaj ne:

Frazerjeva metoda se v vedi imenuje "metoda škarij in lepila" (scissors-and-paste): primeri so iz najrazličnejših obdobij, celin in jezikov postavljeni drug ob drugega brez preverjanja, ali sploh govorijo o istem.

2. Nadaljevanje in razširitev (1900–1960)

✦"Mit in obred" (myth and ritual) šola: S. H. Hooke (Myth and Ritual, 1933) in Ivan Engnell ter Sigmund Mowinckel v skandinavskem krogu so predlagali, da je na starem Bližnjem vzhodu obstajal skupen obredni vzorec z novoletnim obredom, umiranjem in vstajenjem kralja-boga, svetim zakonom in kozmično obnovo. Ta t. i. "patternizem" je danes v celoti opuščen kot pretiran; pokazalo se je, da so posamezni obredni sistemi (babilonski akitu, ugaritski, izraelski) med seboj bistveno različni.

✦Carl Gustav Jung in Erich Neumann sta kategorijo prevzela v arhetipsko obliko: umirajoči bog kot podoba preobrazbe zavesti.

✦Joseph Campbell (Junak s tisočerimi obrazi, 1949) jo je vgradil v monomit kot stopnjo smrti in vrnitve. Stanje: kulturno zelo vplivno, akademsko obrobno in kritizirano kot pretirano poenotujoče.

✦Mircea Eliade je motiv umestil v svoj okvir večnega vračanja in obredne obnove. Enako velja: vpliven okvir, brati skupaj s kritiko.

✦Theodor Gaster (Thespis, 1950) je vzorec razširil na sezonske obrede v celotnem vzhodnem Sredozemlju.

3. Razgradnja: Jonathan Z. Smith (1969–1990)

Jonathan Z. Smith (1938–2017) je kategorijo razgradil v več korakih:

✦Doktorat (1969) o Frazerju in Zlati veji — analiza notranje logike dela.

✦Članek The Glory, Jest and Riddle in kasnejši spisi.

✦Odločilno: geslo "Dying and Rising Gods" v The Encyclopedia of Religion (ur. Mircea Eliade, 1987). Smith je v njem zapisal, da kategorija ni ugotovitev, ampak konstrukcija; da se ob pregledu vsakega primera posebej razblini; in da je nastala z branjem poznih virov nazaj v zgodnje ter z zamenjavo izginotja za smrt in vrnitve za vstajenje.

✦Drudgery Divine: On the Comparison of Early Christianities and the Religions of Late Antiquity (1990) — širša metodološka razprava: pokaže, da je bila primerjava med krščanstvom in poznoantičnimi kulti od začetka vpeta v protestantsko-katoliško polemiko in ni bila nevtralna. To je najpomembnejši del njegove kritike, ker pokaže motiv za nastanek kategorije.

Smithovo osrednje razlikovanje, ki ga modul uporablja:

Smithove sklepe je stroka v veliki meri sprejela in veljajo za prevladujoče stališče primerjalne religiologije.

4. Delna vrnitev: Tryggve Mettinger (2001)

Tryggve N. D. Mettinger, švedski starozaveznik, je v The Riddle of Resurrection: "Dying and Rising Gods" in the Ancient Near East (2001) Smithovo zavrnitev preizkusil in delno omejil. Njegov sklep, ki je danes najbolj uravnotežena poznana ocena:

✦za Dumuzija, Baala in Melkarta (in verjetno Ešmuna) gradivo podpira vzorec smrti in vrnitve, in sicer v virih pred krščansko dobo;

✦za Adonisa, Atisa in Ozirisa ga v tej obliki ne podpira;

✦vzorec je torej resničen, a bistveno ožji od Frazerjevega in omejen na del semitskega sveta, ne svetovni arhetip;

✦prav tako ne dopušča sklepa o izposoji v krščanstvo: Mettinger to izrecno zavrne.

Stanje danes: stroka Smithovo razgradnjo sprejema kot izhodišče, Mettingerjeva omejitev pa velja za resen popravek. Kdor kategorijo uporablja, jo mora uporabljati v Mettingerjevi ozki obliki, ne v Frazerjevi široki.

Mezopotamija — Dumuzi / Tamuz

Sumerski Dumuzi (akadski Tamuz), pastirski bog in Inanin mož. Po Inaninem spustu (glej Descent) Inana ob vrnitvi iz podzemlja potrebuje nadomestilo; ker Dumuzi ob njeni odsotnosti ne žaluje, ga demoni galla odvedejo. Njegova sestra Geštinana se ponudi, da polovico časa prebije namesto njega. Tako je Dumuzi pol leta spodaj, pol leta zgoraj.

Obredno žalovanje za Dumuzijem je izpričano — sumerske in akadske žalostinke, in odmev v hebrejski Bibliji: Ezekijel 8,14 opisuje ženske, ki pri vratih jeruzalemskega templja "jokajo za Tamuzom". To je eden najmočnejših primerov kategorije in ga Mettinger izrecno potrjuje.

Pridržek: sumerska besedila govorijo o izmenjavi in menjavi mesta, ne o vstajenju v poznejšem pomenu. Razlika je majhna, a metodološko pomembna.

Levant — Baal

Ugaritski Baalov cikel (ploščice iz Ras Šamre, ok. 14.–13. stoletje pr. n. št.): Baal se bojuje z Jamom (Morjem), zgradi si palačo, nato pa ga premaga Mot (Smrt) in Baal sestopi v Motovo grlo. Zemlja se izsuši. Anat, njegova sestra, Mota poišče, ga razseka, prevejá, sežge, zmelje in raztrosi po polju. Baal oživi — "nebo dežuje olje, hudourniki tečejo z medom" — in se vrne na prestol; z Motom se nato spopadeta znova in Šapšu (Sonce) posreduje.

To je najbolj nedvoumen primer vzorca v predkrščanskem gradivu; Mettinger ga navaja kot enega treh trdnih.

Egipt — Oziris

Oziris, ki ga ubije brat Set, po različicah utopi v skrinji ali razkosa na štirinajst delov; Izida dele zbere, telo z Neftido in Anubisom ohrani (prvi mumificiranec), z magijo za hip obudi in spočne Horusa. Horus nato v pravdi z Setom pridobi zemeljsko kraljestvo.

Odločilna natančnost: Oziris ne postane spet bog med živimi. Postane neb djet — gospodar večnosti in vladar mrtvih (duat). Egipčanska besedila (Piramidna besedila, Sarkofagna besedila, Knjiga mrtvih, plutarhov De Iside et Osiride) so glede tega dosledna. Umrli faraon in pozneje vsak umrli se poistoveti z Ozirisom, ker ta vlada mrtvim, ne ker bi se vrnil med žive.

Egipt pozna obredja z izrazito rastlinsko simboliko — Ozirisove grede (glinene posode v obliki Ozirisa, posejane z ječmenom, ki vzklije) in praznik Khoiak — kar Frazerjevo intuicijo delno podpre. Vendar to ni vstajenje. Oziris je pri Smithu in Mettingerju negativni primer kategorije.

Grčija — Adonis

Adonis je po izvoru levantinski (ime iz semitskega adon, "gospod"); grško izročilo ga povezuje z Afrodito in s smrtjo od merjaskovega kla. Adonije so izpričane kot ženski praznik žalovanja: na strehah so ženske sadile "Adonisove vrtičke" (kepoi Adonidos) — hitro vzklile in hitro ovenele rastline v črepinjah, nato jih zavrgle. Marcel Detienne (Les jardins d'Adonis, 1972) je te vrtičke strukturalistično razložil kot nasprotje pravemu poljedelstvu — plitvo, hitro, jalovo nasproti globokemu, počasnemu, rodnemu — in s tem obrnil Frazerjevo razlago na glavo: obred ne slavi rodovitnosti, ampak jo označuje z nasprotjem.

Vstajenje Adonisa v virih pred krščansko dobo ni izpričano. To je osrednji Smithov primer.

Frigija in Rim — Atis

Atis, spremljevalec Kibele (Magna Mater). Po različicah se sam skopi in umre pod borovcem; iz njegove krvi vzkalijo vijolice. Rimski obredni koledar marca (Arbor intrat, Dies sanguinis, Hilaria) je bil od 19. stoletja bran kot žalovanje in nato veselje ob vrnitvi. Vendar: povezava Hilarij z Atisovim vstajenjem je pozna in negotova; celoten obredni koledar v tej obliki je izpričan šele v poznem cesarstvu, in trditve o vstajenju izvirajo pretežno iz krščanskih polemičnih virov (Firmik Materno) — torej iz virov, ki so imeli razlog, da so kult opisali kot posnemanje. Marija Grazia Lancellotti in Philippe Borgeaud (La Mère des dieux, 1996) sta gradivo temeljito prevetrila.

Anatolija — Telipinu

Hetitski Telipinu, bog rodovitnosti, se v jezi skrije; zemlja usahne, ogenj ugasne, živali se ne množijo. Bogovi ga iščejo; čebela ga najde in zbode; s čarovnijo in obredom ga pomirijo in vrnejo. To je izginotje, ne smrt — in Smith prav ta primer navaja kot dokaz, da je kategorija zlila dva različna vzorca (bog, ki izgine proti bog, ki umre).

Grčija — Perzefona in Dioniz

✦Perzefona ni umrla; ugrabljena je in po dogovoru del leta preživi spodaj. Ciklična izmenjava je izpričana, smrt ne. Osrednje besedilo je Homerska himna Demetri (glej GreatMother, Descent).

✦Dioniz je v orfičnih izročilih Zagrej, ki ga Titani razkosajo in pojedo; Atena reši srce, iz njega se bog znova rodi. To je prerojenje, ne vstajenje istega telesa. Datacija je sporna: povezana besedila (Olbijske ploščice, Dervenijski papirus) so razdrobljena, in Radcliffe Edmonds je opozoril, da je "orfični mit o Zagreju" v celoviti obliki v veliki meri rekonstrukcija sodobne vede iz poznih virov.

Nordijski svet — Baldr

Baldr, Odinov sin, umre od veje omele, ki jo brezoki Hǫðr vrže na Lokijevo pobudo. Hermóðr odjaha v Hel; Hel privoli v vrnitev, če vse stvarstvo joče; velikanka Þǫkk (skoraj gotovo Loki) noče. Baldr ostane mrtev — a se po Vǫluspá vrne po Ragnaröku, na novi zemlji.

To je najpomembnejši mejni primer modula. Frazer je Baldra uvrstil med umirajoča božanstva (zadnji zvezek Zlate veje nosi naslov Balder the Beautiful); a Baldr ne umira letno in ne vstaja ciklično. Njegova smrt je enkratna in nepovratna do konca sveta. Poleg tega je vire zapisal kristjan v 13. stoletju, zato je možnost krščanskega vpliva na motiv vrnitve resno vprašanje — ni pa dokazana.

Mezoamerika in drugod

✦Popol Vuh: Hun Hunahpu je ubit v Xibalbi, njegova glava obešena na drevo oplodi Xquic; njegova sinova ga po zmagi poskusita obuditi in jima ne uspe v celoti (v nekaterih razlagah postane bog koruze). Božanstvo koruze v majevski ikonografiji je upodobljeno, kako vzklije iz razpokane želvine oklepe — to je najbližja mezoameriška ustreznica in je izpričana v predkolonialni umetnosti.

✦Kitajska in Japonska poznata božanstva, ki umrejo in postanejo nekaj drugega (npr. iz telesa boginje Ōgetsuhime v Kojikiju nastanejo poljščine), a ne vzorca cikličnega vstajenja.

✦Krščanstvo: smrt in vstajenje Jezusa iz Nazareta. Modul o razmerju do zgoraj navedenih primerov ne razsoja. Navaja le, kaj o tem trdi veda: (a) kategorija, na kateri je slonela trditev o izposoji, je bila razgrajena; (b) Mettinger, ki jo je delno rehabilitiral, izrecno zavrne sklep o izposoji; (c) obratna trditev o popolni edinstvenosti prav tako presega, kar gradivo dopušča; (d) primerjava med krščanstvom in poznoantičnimi kulti je bila zgodovinsko vpeta v verske polemike (Smith, Drudgery Divine), zato je pri branju starejše literature potrebna posebna previdnost.

Kaj se dejansko ponavlja v gradivu:

✦Odsotnost božanstva povzroči jalovost sveta. Telipinu, Baal, Demetra ob Perzefonini odsotnosti. To je najbolje izpričana skupna poteza — a je poteza o odsotnosti, ne o smrti.

✦Žalovanje kot obred. Za Dumuzijem, za Adonisom, za Baldrom. Obredno žalovanje je izpričano veliko širše kot obredno praznovanje vrnitve.

✦Sestra ali žena kot iskalka. Inana in Geštinana, Izida, Anat, Afrodita, Kibela. Ženska figura, ki išče, zbira ali se ponudi namesto, je stalnica.

✦Razkosanje in sestavljanje. Oziris, Zagrej, Mot razseka Baala (obratno). Stik s Cosmogonia — svet iz razkosanega telesa.

✦Delitev časa kot izid. Dumuzi in Geštinana, Perzefona: pripoved se konča z dogovorom o izmeni, ne z zmago.

Kaj se resnično razlikuje — in kar je kategorijo zrušilo:

Ta razpredelnica je jedro modula. Pod eno oznako so bili zbrani: bog, ki izgine; boginja, ki je ugrabljena; bog, ki vlada mrtvim; bog, ki se znova rodi kot drug otrok; in bog, ki ostane mrtev do konca sveta. To niso različice enega vzorca.

1. Naravno-mitološka (vegetacijska) razlaga — Frazer

Božanstvo utelesi rastlinski krog; obred je magija za obnovo rodovitnosti. Kaj še drži: za del gradiva je zveza z rastlinstvom izpričana — Ozirisove grede, Adonisovi vrtički, Baalova zveza z dežjem. Kaj ne drži: da je to razlaga izvora motiva in da velja splošno. Poleg tega je razlaga prezgodaj sklepala z obreda na mit in nazaj.

2. Mit-in-obred (patternizem) — Hooke, Mowinckel, Engnell

Skupen bližnjevzhodni obredni vzorec z umirajočim kraljem-bogom. V celoti opuščeno: posamezni obredni sistemi so bistveno različni, in domnevni "vzorec" je bil rekonstruiran iz mešanice virov različnih obdobij. Ostanek, ki je preživel, je zgolj ugotovitev, da so bili kraljevi obredi na Bližnjem vzhodu pomembni — kar ni ista trditev.

3. Strukturalistična razlaga — Detienne

Marcel Detienne: Adonisovi vrtički niso obred rodovitnosti, ampak njeno nasprotje — hiter, plitev, jalov pridelek nasproti pravemu poljedelstvu; Adonis je "zapeljivec brez zakona" nasproti zakonskemu redu. Prispevek: pokaže, da obred lahko rastlinsko simboliko uporablja za nasproten pomen od Frazerjevega. Kritika: analiza je nepreverljiva in bere gradivo prosto (ugovarjal je npr. Robert Segal).

4. Zgodovinsko-filološka razgradnja — Smith

Ne razlaga izvora motiva, ampak ugotovi, da motiva v predpostavljeni obliki ni. Metoda: vsak primer posebej, v jeziku izvirnika, z datacijo vira, z ločitvijo izginotja od smrti in prerojenja od vstajenja. To je prevladujoče stališče vede. Omejitev: kritika je razgradilna; sama po sebi ne pove, zakaj se podobni motivi vseeno pojavljajo.

5. Ozka rehabilitacija — Mettinger

Kategorija je veljavna za ozko skupino semitskih božanstev in v predkrščanskih virih. Stanje: resno delo, sprejeto kot pomemben popravek; ni pa vrnitev k Frazerju in Mettinger sam to poudarja.

6. Arhetipska branja

Jung, Neumann, Campbell: umirajoči bog kot podoba psihične preobrazbe, smrti starega jaza in prerojenja. Stanje: kulturno vplivno, akademsko obrobno; Campbellov monomit velja za pretirano poenotujoč. Modul takšna branja navaja kot stališče, ne kot ugotovitev. Pri tem modulu so posebej problematična, ker ohranjajo prav tisto kategorijo, ki jo je filologija razgradila, in jo prestavijo v polje, kjer je ni mogoče ovreči.

7. Metodološko opozorilo: paralelomanija, parallelophobia in "kaj šteje za isto"

✦Samuel Sandmel (1961/1962): parallelomania — precenjevanje podobnosti in sklepanje iz nje na izvor. Ta modul je njen najbolj znan primer.

✦Nasprotna napaka — parallelophobia: načelno zavračanje vsake podobnosti. Mettingerjevo delo je koristno prav zato, ker pokaže, da je bila po Smithu ta napaka tudi storjena.

✦Jonathan Z. Smith: primerjava ni odkritje, ampak raziskovalčevo dejanje; treba je povedati, glede na kaj primerjamo in zakaj. Pri tej kategoriji je odgovor na to vprašanje razkril, da je bil "glede na kaj" v veliki meri predpostavljen vnaprej.

✦Posebna past tega modula: verska polemika kot motiv. Smith je v Drudgery Divine pokazal, da je bila primerjava med krščanstvom in poznoantičnimi kulti od 17. stoletja naprej orodje v protestantsko-katoliškem sporu (kulti kot dokaz "poganske primesi"), pozneje pa v sporu med versko in posvetno razlago izvora krščanstva. Kdor bere starejšo literaturo o "umirajočih bogovih", mora ta motiv poznati.

Praktično pravilo modula: pri vsakem primeru navesti (a) ali bog umre ali izgine, (b) ali se vrne in kam, (c) iz katerega stoletja je vir, ki to trdi.

✦Vzklila setev v posodi — Ozirisove grede (glinen kalup v obliki boga, posejan z ječmenom, položen v grob) in Adonisovi vrtički na strehah. Isti predmet, nasprotni razlagi (Frazer proti Detiennu).

✦Mumija in djed-steber — Ozirisov znak stabilnosti; obred dvigovanja djeda ob prazniku Khoiak.

✦Merjasec — Adonisova smrt; isti motiv (merjaskov kel) je izpričan tudi drugod v Sredozemlju.

✦Borovec in vijolice — Atisova drevesna procesija (arbor intrat); vijolice iz njegove krvi.

✦Anjonji rez in mletje — Anat razseka Mota; mletje in trošenje po polju je poljedelska podoba, uporabljena za smrt.

✦Omela — edino, kar Baldru lahko škoduje; Frazer je zadnji zvezek Zlate veje posvetil prav njej in jo povezal z zlato vejo z Nemija. Ta povezava je Frazerjeva konstrukcija, ne izpričano izročilo.

✦Bog koruze, ki vzklije iz želvinega oklepa — majevska ikonografija; predkolonialno izpričano.

✦Žalujoča ženska ob truplu — Izida in Neftida ob Ozirisu, Afrodita ob Adonisu, Inana; ikonografsko najbolj ponovljiva podoba.

✦Descent — smrt in vrnitev božanstva poteka praviloma skozi podzemlje: Inanin in Dumuzijev primer, Ozirisov duat, Baalov sestop v Motovo grlo, Hermóðrova pot po Baldra. Modula sta neločljivo povezana; Descent obravnava pot, ta modul vzorec in njegovo kritiko.

✦Apocalypse — Baldrova vrnitev je vezana na konec sveta, ne na letni krog: primer, kjer se vzorec vrnitve prestavi v eshatološko prihodnost.

✦GreatMother — Demetra in Perzefona, Kibela in Atis, Izida in Oziris, Inana in Dumuzi: v skoraj vsakem primeru je ob umrlem bogu iskajoča boginja. Frazerjeva in Neumannova sinteza sta obe kategoriji obravnavali skupaj; modul ju loči, ker imata različno stopnjo utemeljenosti.

✦Cosmogonia — razkosano telo kot gradivo sveta (Tiamat, Ymir, Puruša) je soroden, a ločen vzorec: tam telo postane svet, tu se bog vrne.

✦Chaoskampf — Baalov cikel je hkrati boj z Jamom (kaoskampf) in smrt od Mota (ta modul); isto besedilo torej služi dvema moduloma z različnih strani.

✦Trickster — Loki povzroči Baldrovo smrt in prepreči njegovo vrnitev; Māui umre ob poskusu pridobitve nesmrtnosti. Prevarantova zveza s smrtjo je obravnavana tam.

✦Theogonia — kdo je čigav sin in brat, določa, kdo bo ubit in kdo bo iskal; ozirisovska in baldrovska pripoved sta obe rodovinski.

Zgodovina in kritika pojma — osrednje za ta modul

✦Frazer, J. G. (1890; 3. izd. 1906–1915). The Golden Bough, zlasti zvezki Adonis, Attis, Osiris in Balder the Beautiful. — zgodovinsko temeljno, razlagalno zavrnjeno; gradivo uporabno, shema ne.

✦Smith, J. Z. (1987). Dying and Rising Gods, v: The Encyclopedia of Religion (ur. M. Eliade). — odločilna razgradnja kategorije.

✦Smith, J. Z. (1990). Drudgery Divine: On the Comparison of Early Christianities and the Religions of Late Antiquity. — metodološka razprava o motivih primerjanja; najpomembnejši del kritike.

✦Mettinger, T. N. D. (2001). The Riddle of Resurrection: "Dying and Rising Gods" in the Ancient Near East. — ozka rehabilitacija; obvezno brati skupaj s Smithom.

✦Hooke, S. H. (ur.) (1933). Myth and Ritual. — patternizem; zgodovinsko pomembno, opuščeno.

✦Gaster, T. (1950). Thespis. — sezonski obredi; ista omejitev.

✦Sandmel, S. (1962). Parallelomania, JBL 81.

✦Segal, R. A. — razprave o Frazerju, Detiennu in teoriji mita; koristen pregled polemik.

✦Ackerman, R. (1987). J. G. Frazer: His Life and Work. — biografija in kontekst Zlate veje.

Posamezna izročila

✦Katz, D. (2003). The Image of the Netherworld in the Sumerian Sources; ETCSL za sumerska besedila.

✦Smith, M. S. & Pitard, W. T. The Ugaritic Baal Cycle (kritični komentar); Wyatt, N., Religious Texts from Ugarit.

✦Assmann, J. Death and Salvation in Ancient Egypt; Griffiths, J. G., The Origins of Osiris and His Cult; Plutarh, De Iside et Osiride (s komentarjem Griffithsa).

✦Detienne, M. (1972). Les jardins d'Adonis. — strukturalistična razlaga; brati kot stališče.

✦Borgeaud, P. (1996). La Mère des dieux: de Cybèle à la Vierge Marie; Lancellotti, M. G. (2002). Attis: Between Myth and History. — trezna obravnava Atisa.

✦Edmonds, R. G. III (2004; 2013). — o "orfičnem" Zagreju kot delni konstrukciji vede.

✦Dronke, U. (1997). The Poetic Edda II; Lindow, J. (1997). Murder and Vengeance among the Gods: Baldr in Scandinavian Mythology. — najbolj skrbna obravnava Baldra.

✦Popol Vuh — Christenson, A.; za ikonografijo boga koruze Taube, K.

Kaj NI vir

✦Poljudni seznami "šestnajstih križanih odrešenikov" in podobno gradivo (izvorno Kersey Graves, 1875) — izrecno zavrnjeno; sloni na izmišljenih ali napačno navedenih virih.

✦Gradivo, ki iz kategorije "umirajočega boga" izpeljuje trditve o izvoru krščanstva brez navedbe datacije virov; prav datacija je tu odločilna.

✦Apologetsko gradivo, ki kategorijo zavrne kot celoto in ne omeni Mettingerja; to je nasprotna, a enako pristranska napaka.

✦Novodobne in ezoterične predelave, ki Frazerjevo shemo predstavljajo kot veljavno ugotovitev vede.

✦Filmske in pisateljske razlage "junakove poti", ki Campbellovo stopnjo "smrti in vrnitve" navajajo kot dokaz o mitih.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je Frazer kategorijo populariziral v Zlati veji in da je bila njegova evolucijska shema zavrnjena; da je Jonathan Z. Smith leta 1987 v The Encyclopedia of Religion objavil geslo, ki kategorijo razgrajuje, in da so njegovi sklepi v veliki meri prevladali; da Mettinger (2001) kategorijo delno rehabilitira za Dumuzija, Baala in Melkarta in jo za Ozirisa, Adonisa in Atisa zavrne; da Oziris v egipčanskih besedilih postane vladar mrtvih, ne bog med živimi; da Ezekijel 8,14 omenja žalovanje za Tamuzom; da ugaritski Baalov cikel opisuje Baalovo smrt od Mota in vrnitev; da Baldr po Vǫluspá ostane mrtev do po Ragnaröku; da so Adonisovi vrtički izpričana obredna praksa; da je bilo vstajenje Adonisa v predkrščanskih virih neizpričano.

✦Srednja: koliko je bilo mezopotamsko žalovanje za Dumuzijem povezano z letnim krogom in koliko z drugimi obredi; kateri deli rimskega Atisovega koledarja so predkrščanski; kolikšen je bil obseg feničanskega obreda egersis za Melkarta; koliko je Baldrova vrnitev po Ragnaröku predkrščanska in koliko Snorrijeva ali krščanska ureditev; razmerje med Ozirisovimi gredami in razlago Ozirisa kot rastlinskega božanstva; kolikšen je bil obseg orfičnega izročila o Zagreju v klasični dobi.

✦Nizka / sporno: kategorija "umirajoče in vstajajoče božanstvo" kot splošna razlagalna kategorija; Frazerjeva vegetacijska razlaga kot razlaga izvora; patternizem mit-in-obred šole; Detiennova strukturalistična razlaga Adonisovih vrtičkov (razsvetljujoča, a nepreverljiva); jungovska in Campbellova branja; Eliadejev okvir obredne obnove kot razlaga tega gradiva.

✦Izrecno zavrnjeno: Frazerjeva evolucijska lestvica magija → religija → znanost; trditev, da so vsa starosredozemska božanstva umirala in vstajala; trditev, da je Oziris vstal v zemeljsko življenje; trditev, da je Adonisovo vstajenje izpričano pred krščansko dobo; seznami "umrlih in vstalih odrešenikov" tipa Kersey Graves; trditev, da je razmerje med krščanskim vstajenjem in obravnavanimi kulti dokazana izposoja — kakor tudi trditev, da je vsaka primerjava vnaprej izključena.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-11.