Daoistična religija

Daojiao je daoizem kot organizirana religija: z razodetimi besedili, posvečeno duhovščino, obrednim korpusom, kanonom (Daozang), božanstvi, samostani, liturgijo in nasledstvenimi linijami. Je ena od petih religij, ki jih Ljudska republika Kitajska uradno priznava (poleg budizma, islama, katolištva in protestantizma), in edina med njimi, ki je v celoti kitajskega izvora.

Razmerje do modula Dao — to je jedro te teme

Modul Dao obravnava dao kot filozofski pojem in besedila Daodejing, Zhuangzi, Liezi. Ta modul obravnava religijo. Razmerje med obojim je osrednje sporno vprašanje sinologije daoizma in ga je treba predstaviti pošteno, ne poenostavljeno:

Kar je zgodovinsko dejstvo: izraza daojia in daojiao obstajata v kitajščini res. Daojia nastopi v hanskih bibliografskih klasifikacijah (Shiji, Hanshu — Yiwenzhi) kot razvrstitev knjig, ne kot ime religije. Daojiao se uveljavi pozneje, v razmerju do fojiao (budizma) in rujiao (konfucijanstva), torej kot ime nauka/religije v svetu, kjer je treba religije razlikovati. Napaka ni v tem, da izraza obstajata, ampak v tem, da se jima podtakne vrednostna hierarhija.

Praktična posledica za ta modul: Daojiao Daodejing obravnava kot razodeto sveto besedilo in Laozija kot božanstvo (Taishang Laojun). To ni napačno branje filozofije — to je druga vrsta razmerja do istega besedila, tako kot je krščansko liturgično branje psalmov nekaj drugega od filološke obravnave hebrejske poezije.

Predhodniki (pred organizirano religijo)

✦Fangshi (方士, "možje receptov") — obredni tehniki, alkimisti, iskalci nesmrtnosti od obdobja vojskujočih se držav naprej; delovali na dvorih Qin Shi Huangdija in hanskega Wudija. Iz tega okolja izhaja iskanje nesmrtnosti, ki je nato eno od jeder daojiao (glej Neidan).

✦Huang-Lao — sinteza Rumenega cesarja (Huangdi) in Laozija, dvorna doktrina zgodnjega Hana.

✦Kult pobožanstvenega Laozija — izpričan v 165 n. št., ko cesar Huan pošlje uradno daritev v Laozijev tempelj; Laozi ming (napis o Laoziju, 165) je prvi trden dokaz Laozijevega božanskega statusa.

Prelomnice

✦Sichuan — gora Heming (kraj razodetja 142), Qingchengshan (ena od štirih svetih daoističnih gora, prvotni sedež Nebeških mojstrov).

✦Jiangxi — Longhushan ("Gora zmaja in tigra"), sedež Nebeških mojstrov (Zhengyi) od Songa naprej.

✦Jiangsu — Maoshan, središče Shangqing tradicije.

✦Zhejiang — Gezaoshan, središče Lingbao.

✦Peking — Baiyunguan, matični samostan Quanzhen in sedež Kitajske daoistične zveze.

✦Shaanxi — Louguantai (kraj, kjer naj bi Laozi izročil knjigo), Chongyanggong (Wang Chongyangov samostan), Huashan.

✦Hubei — Wudangshan, središče kulta Zhenwuja in domnevni izvor taijiquana; od 1994 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

✦Pet svetih gora (wǔyuè): Taishan (vzhod), Huashan (zahod), Hengshan/Heng v Hunanu (jug), Hengshan v Shanxiju (sever), Songshan (sredina). Njihova ureditev je vzporedna sistemu Wuxing.

✦Tajvan in Hongkong — najbolj neprekinjena obredna tradicija; Nebeški mojster se je leta 1949 preselil na Tajvan. Prav tajvanski obred je bil predmet Schipperjeve in Sasove terenske raziskave, ki je zahodni vedi sploh omogočila, da vidi daoistično liturgijo v delovanju.

✦Kitajska diaspora: Singapur, Malezija, Indonezija, Vietnam, Tajska, ZDA, Kanada, Avstralija.

✦Zunaj kitajskega prostora: v Koreji (dogyo) in Vietnamu (Đạo giáo) predvsem kot vpliv in kot prevzeti kulti, ne kot ločena ustanova; v Vietnamu je iz daoističnega ozadja pomembno izšla tudi Cao Đài (1926) — sinkretična religija, ki pa ni daoizem.

Daoistični panteon je bogat, hierarhičen in urejen kot cesarska uprava. Modul Shen obravnava kitajska božanstva na splošno (vključno z ljudskimi); tu so navedena tista, ki so specifično daoistična in obredno osrednja.

Trije čisti (Sānqīng 三清) — vrh panteona

Trije čisti so poosebitve treh vidikov daoja, ne trije ločeni bogovi in ne trojica po krščanskem vzoru. Modul to izrecno navaja, ker je primerjava s Trojico pogosta in zavajajoča.

Nadaljnja osrednja božanstva

✦Yuhuang Dadi 玉皇大帝, Žadni cesar — dejanski upravni vladar kozmosa v ljudski in poznejši daoistični podobi; v teologiji nižje od Treh čistih, v pobožnosti pa neprimerno bolj navzoč. Njegovo mesto v hierarhiji je pravi primer, kako se uradna teologija in ljudska praksa ne ujemata.

✦Xiwangmu 西王母, Kraljica mati Zahoda — eno najstarejših kitajskih božanstev (izpričana že na oraklskih kosteh in v hanski ikonografiji); vladarica gore Kunlun, gospodarica breskev nesmrtnosti; osrednja v Shangqingu.

✦Doumu 斗母, "Mati Voza" — božanstvo Velikega voza; neposredna vez z Ziwei (astrološki sistem Vijoličaste zvezde).

✦Zhenwu / Xuanwu 真武/玄武, Temni bojevnik — severno božanstvo, upodobljen bos, z razpuščenimi lasmi, s kačo in želvo; zaščitnik Ming-dinastije, gospodar Wudangshana.

✦Osem nesmrtnikov (Bāxiān 八仙) — Lü Dongbin, Zhongli Quan, Zhang Guolao, Li Tieguai, He Xiangu (edina ženska), Lan Caihe, Han Xiangzi, Cao Guojiu. Skupina se ustali v Yuanu (13.–14. st.), ne prej; predvsem ljudsko-literarna, a Lü Dongbin je hkrati osrednja postava neidanske linije (glej Neidan).

✦Wei Huacun 魏華存 (252–334) — zgodovinska oseba, pozneje nesmrtnica; razodetelka Shangqinga. Eno redkih velikih ženskih imen v ustanovni zgodovini religije.

✦Sanguan 三官, trije uradniki Neba, Zemlje in Vode — obredno zelo pomembni; njim so bili naslovljeni "spisi treh uradnikov" pri Nebeških mojstrih (spoved in odpuščanje bolezni).

✦Taiyi 太一, Veliki Eden — hansko vrhovno božanstvo, pozneje vgrajeno v daoistični sistem.

✦Notranja božanstva telesa — daoistična posebnost: telo je naseljeno z božanstvi, ki jih je treba poznati, priklicati in ohranjati. Trije črvi/trupla (sānshī 三尸) so zlonamerni prebivalci telesa, ki vsakih 60 dni (na dan gengshen) odidejo poročat Nebu o človekovih grehih; obred bedenja shougeng to prepreči. Ta zamisel je za Neidan temeljna in nima vzporednice v evropskih religijah.

✦Xian 仙, nesmrtniki — dosegljiv cilj, ne rojstni status. Ge Hong loči nebeške, zemeljske in "po truplu odrešene" (shījiě) nesmrtnike.

Bitja nižjega reda in nasprotniki: guǐ 鬼 (duhovi umrlih brez potomstva ali brez pravilnega pokopa), demoni bolezni, uradniki podzemlja. Razmerje shen / gui je razdelano v Shen.

✦Kozmogonija. Dao → prvobitni Qi (yuánqì) → razcep na yin in yang → nebo, zemlja, deset tisoč stvari. Lingbao doda kozmične dobe in razodetja, ki se ponavljajo v vsaki dobi — to je razvidno budistična novost.

✦Tri votline (sāndòng). Kanon je od Lu Xiujinga (471) urejen v tri "votline": Dongzhen (Shangqing), Dongxuan (Lingbao), Dongshen (Sanhuang), pozneje dopolnjene s štirimi dodatki (sìfǔ), med katerimi je tudi Taixuan z Daodejingom. Ta razdelitev ni tematska, ampak hierarhična — ustreza stopnjam posvetitve duhovnika. To je ključ, brez katerega je Daozang videti kaotičen.

✦Nebesa in uprava. Trideset šest nebes, devet ravni, uradi, spisi, pečati, potni listi za dušo. Kitajska onostranost je urad, ne raj: duša ima dokumentacijo, obtožbe, priziv. Prav to je razlog, da so daoistični obredi po obliki pravni akti — vloge, obtožnice, pomilostitve.

✦Nesmrtnost. Cilj ni "posmrtno življenje", ampak preoblikovanje telesa v nesmrtno. Poti: waidan (zunanja alkimija — zaužitje eliksirja, pogosto z živim srebrom in arzenom; zastrupitve so zgodovinsko izpričane, med žrtvami je bilo več tangovskih cesarjev), neidan (notranja alkimija — glej Neidan), dietetika (bìgǔ, "izogibanje žitu"), dihalne vaje, daoyin (gimnastika), spolne prakse (fángzhōng), zbiranje zaslug.

✦Bolezen kot moralni dolg. Pri Nebeških mojstrih je bolezen posledica greha; zdravljenje poteka s spovedjo in spisom trem uradnikom. To je eden najbolj presenetljivih in dobro dokumentiranih vidikov zgodnjega daoizma.

✦Taiping (太平, "veliki mir") — mesijanska in socialno-utopična razsežnost. Iz nje sta izšla dva velika upora (rumene naglavne rute 184; pozneje odmevi v drugih gibanjih). Daoizem torej ni bil zgolj kontemplativen — bil je tudi politično eksploziven.

Obred je tisto, kar daojiao dela religijo, in največja razlika glede na modul Dao.

Glavne obredne oblike

✦Jiao 醮 — veliki obred obnove skupnosti, ki lahko traja več dni; namen je obnoviti zavezo med skupnostjo in kozmičnim redom. Osrednji obredni dogodek daoizma; na Tajvanu se opravlja še danes.

✦Zhai 齋 — post/očiščevalni obred, pogosto za odrešitev umrlih.

✦Keyi 科儀 — obredni predpis; daoistična liturgija je notirana in predpisana do podrobnosti, vključno z glasbo in koraki.

✦Bùgāng 步罡 / Yǔbù 禹步 — "Yujeva hoja", obredni ples po vzorcu Velikega voza; duhovnik s telesom prehodi zvezdno karto. Ena najstarejših izpričanih daoističnih tehnik.

✦Fu 符 — talismanski zapisi; papirnati listi s pisavo, ki ni navadna kitajščina, ampak "nebeška"; sežgani in popiti v vodi so zdravilo, prilepljeni pa zaščita. Talisman je pravni dokument, naslovljen na duhove, ne magična formula v evropskem smislu.

✦Shangzhang 上章 — "predložitev vloge": duhovnik napiše obtožnico ali prošnjo, jo obredno pošlje nebeški upravi in prejme odgovor.

✦Neiguan / cunsi 存思 — "vizualizacija/ohranjanje v mislih": priklic notranjih božanstev telesa; osrednje pri Shangqingu.

✦Posvetitev (shòulù 受籙) — duhovnik prejme register (lù) z imeni duhov, ki jih sme priklicati. Stopnja registra določa, kaj sme opraviti. To je bistvo daoistične duhovniške ustanove: oblast nad duhovi je registrirana in stopnjevana.

Duhovščina — dve veji

Zgodovinsko sta se veji izoblikovali v Songu in Yuanu; v Mingu je bilo priznanih le teh dvoje, kar je stanje še danes.

Prazniki

✦Trije uradniki (sānyuán): Zgornji Yuan (15. dan 1. luninega meseca, praznik lampijonov — Nebeški uradnik, srečа), Srednji Yuan (15. dan 7. meseca, praznik lačnih duhov — Zemeljski uradnik, odpuščanje), Spodnji Yuan (15. dan 10. meseca — Vodni uradnik, odvračanje nesreče).

✦Rojstni dnevi božanstev — Laojun (15. dan 2. meseca), Žadni cesar (9. dan 1. meseca), Zhenwu (3. dan 3. meseca), Lü Dongbin (14. dan 4. meseca), Doumu, Mazu itd. Vsak tempelj slavi svojega.

✦Qingming (čiščenje grobov), Zhongyuan (lačni duhovi), Chongyang (9. dan 9. meseca, vzpon na goro) — deloma daoistični, deloma splošni kitajski.

✦Gengshen — vsakih 60 dni; nočno bedenje, da trije črvi ne odidejo poročat.

✦Romanja na svete gore, zlasti Taishan, Wudangshan, Qingchengshan.

✦Taijitu in Bagua — najpogostejši emblem na templjih, oblačilih in obrednih predmetih. Kot pri modulu Dao: podoba v današnji obliki je songovska (11. st.), ne starodavna.

✦Fu — talismanski zapisi; posebna pisava, rdeča ali črna na rumenem papirju.

✦Duhovniška obleka (fǎyī) — bogato vezena, s podobami trigramov, zvezd, zmajev; hrbtna stran nosi kozmološko karto. Duhovnik med obredom na sebi nosi vesolje.

✦Obredni predmeti: hù (笏, ploščica, ki jo dvorni uradnik drži pred vladarjem — duhovnik jo drži pred božanstvom, kar potrjuje upravno logiko obreda), lingpai (obredni pečat/plošča), meč iz kovancev, bič iz konjske žime (fúchén), gong in bobni, kadilnica.

✦Hulu (葫蘆, buča kalabaš) — posoda za eliksir; atribut Li Tieguaija; simbol nesmrtnosti.

✦Žerjav in bor — dolgoživost; jelen, breskev nesmrtnosti, gliva lingzhi.

✦Sanqing upodobljeni kot tri sedeče postave, osrednja z žezlom ruyi ali brez atributa; oltar v vsakem večjem templju.

✦Zmaj in tiger — vzhod/zahod, yang/yin, svinec/živo srebro pri Neidan; skupaj s Temnim bojevnikom (želva in kača) in Rdečim ptičem tvorijo štiri nebeške smeri.

✦Arhitektura: tempelj kot uprava — vrata z vratarji, dvorišče, glavna dvorana, stranske kapele; ureditev je enaka kot pri uradnem poslopju, ne naključno.

1. Daoizem in budizem. Najbolj produktivna in najbolj konfliktna zveza v kitajski verski zgodovini.

✦Prevzem: Lingbao od budizma prevzame kozmične dobe, univerzalno odrešenje, obliko sutre, zaobljube, samostansko pravilo (Quanzhen). Prvi kitajski budistični prevodi so uporabljali daoistični besednjak (géyì).

✦Spor: Huahujing ("Laozi je na zahodu postal Buddha") je vodil do večstoletne polemike, do sodnih razprav na dvoru in do požigov daoističnih spisov 1258 in 1281.

✦Skupna posledica: mnogo božanstev, praznikov in obredov je v praksi neločljivih; ljudska religija jih ne loči, kar je pravilno opažanje, ne nevednost.

2. Daoizem in država. Nihanje med zavezništvom (Tang, del Songa, Ming — Zhenwu kot dinastični zaščitnik; Yuan pod Qiu Chujijem) in sumničenjem (po uporih; Qing daoizem sistematično potiska v ozadje in odvzame Nebeškemu mojstru dvorni status). Vzorec: država daoizem podpira, dokler je liturgičen, in ga zatira, kadar postane mesijanski.

3. Notranji razcepi.

✦Nebeški mojstri → Shangqing → Lingbao (2.–5. st.): ni šlo za razkole, ampak za plastenje; vsaka nova tradicija je prejšnjo vključila kot nižjo stopnjo, ne zavrgla. Prav zato je kanon urejen hierarhično.

✦Quanzhen proti Zhengyi (od 12. st.): razlika v načinu življenja, ne v dogmi. Ni bilo cerkvenega razkola — obe veji priznavata isti kanon in ista božanstva.

✦Quanzhenove podveje: Longmen (Zmajeva vrata, po Qiu Chujiju) je daleč najvplivnejša.

✦Južna linija (Nanzong) neidana: Zhang Boduan (Wuzhenpian, ok. 1075), Bai Yuchan — sprva neodvisna, pozneje pridružena Quanzhenu.

4. Kaj se je izgubilo. Kanon Daozang (1445) obsega okoli 1400 besedil, a je to ostanek: požigi 1281, izgube v vojnah in propad templjev so uničili velik del. Nekatera besedila poznamo samo po naslovih v Lu Xiujingovem katalogu. Dunhuangški rokopisi so nekaj tega vrnili in so za zgodnji daoizem enako pomembni kot za budizem.

5. Sodobnost.

✦Obnova od 1980: templji, seminarji (Kitajski daoistični kolegij, 1990), turizem, državno urejanje.

✦Napetost: država podpira daoizem kot "tradicionalno kitajsko kulturo", hkrati pa nadzoruje obredno in ustanovno plat. Kategorija "praznoverje" (míxìn) ostaja pravno živa in se uporablja proti neregistriranim praksam.

✦Tajvan kot prostor neprekinjene liturgije; zaradi tega je tajvansko gradivo za vedo o daoizmu nesorazmerno pomembno.

✦Zahod: daoizem je na Zahodu prisoten predvsem kot Neidan, qigong, taijiquan, Fengshui in prevodi Daodejinga, torej skoraj brez tistega, kar daojiao dejansko je — brez liturgije, duhovništva in skupnosti. Zahodni "taoizem" in daojiao sta zato le delno ista stvar in modul to izrecno navaja.

6. Kar je treba popraviti.

✦"Daoistična religija je popačenje Laozijeve filozofije." Zavrnjeno kot vrednostna sodba; opisno je razmerje bolj zapleteno (glej zgoraj).

✦"Daoizem je nastal z Laozijem v 6. stoletju pr. n. št." Ne; daoizem kot religija se začne 142 n. št.

✦"Daoizem nima duhovščine in ustanov." Napačno; ima obojе, in sicer strogo stopnjevano.

✦"Vsi kitajski templji so daoistični." Ne; velika večina ljudskih templjev ni pod daoistično ustanovo, čeprav lahko daoističnega duhovnika najamejo za obred.

✦"Feng šuj, taijiquan in qigong so del daoistične religije." Le deloma; imajo daoistično ozadje, a so samostojne prakse z lastno zgodovino (glej Fengshui, Neidan).

✦"Trije čisti so kitajska Trojica." Zavajajoče; teološka logika je drugačna.

✦Dao — osrednja povezava. Dao = pojem in filozofska besedila; Daojiao = religija, ki ta besedila bere kot razodetje in Laozija časti kot božanstvo. Razlika daojia / daojiao je resnična, a ni hierarhija in ni delitev na "pravo" in "popačeno". Obeh modulov ni mogoče brati ločeno: brez Dao je daojiao brez pojmovnega jedra, brez Daojiao je dao knjižna abstrakcija brez zgodovinskega telesa.

✦Neidan — notranja alkimija je specifično daojiao-jska praksa, ne filozofska tehnika. Nastane v okviru religije (Zhong-Lü izročilo, Zhang Boduan, Quanzhen), uporablja njena božanstva in njeno telesno kozmologijo, njen cilj (nesmrtnost, xian) pa je daojiao-jski, ne laozijevski. Quanzhen je dobesedno samostanski red, zgrajen okoli neidana.

✦Qi — vsa daoistična obredna in telesna praksa je operiranje s qijem: talismani, dihanje, vizualizacija, notranja alkimija. Qi je torej snovno-energijski jezik, v katerem je daojiao izražen.

✦Shen — daoistični panteon je podmnožica in hkrati urejevalec širšega kitajskega sveta duhov. Daoistična duhovščina si je zgodovinsko prizadevala ljudska božanstva vključiti in razvrstiti (posvečevanje krajevnih bogov v uradni panteon), pri čemer je nastopala kot religijska birokracija nad ljudsko religijo.

✦Tian — daojiao Nebo prevzame, a ga podredi: nad Nebom so Trije čisti, Nebo pa je ena od upravnih ravni (Nebeški uradnik med sanguan). Za konfucijanstvo je Tian vrh; za daojiao ni.

✦Yijing in Bagua — trigrami so vgrajeni v obredno opremo, kozmološke karte in v neidansko simboliko; Yijing pa je hkrati konfucijanska klasika, kar pomeni, da ni izključno daoistična last.

✦Wuxing — pet faz ureja daoistično prostorsko in časovno razporeditev: pet svetih gora, pet smeri oltarja, pet notranjih organov z njihovimi božanstvi.

✦Fengshui — ima daoistično ozadje in daoistične izvajalce, a je širša kitajska praksa, ne veja religije.

✦Konfucijanstvo — nista tekmeca za isto mesto: konfucijanstvo pokriva državno in družinsko obredje, daoizem odrešenjsko, zdravilsko in eksorcistično področje. Kitajec je zgodovinsko lahko bil oboje hkrati; formula "tri nauki so eno" (sānjiào héyī) je bila od Minga naprej razširjena.

✦Kitajski budizem — najtesnejši sosed; glej zgoraj.

✦08_Tibet_in_Himalaja — tibetanska vadžrajana in daojiao imata tipološko podobne prvine (obredni mojstri, notranje energijske prakse, telesna kozmologija, panteon z upravno logiko), a zgodovinsko sta ločena; neposrednih izposoj skoraj ni. Podobnosti izhajajo iz vzporednega razvoja tantrične in alkimijske telesne prakse v obeh kulturnih krogih.

Primarni viri:

✦Daozang (Zhengtong Daozang, 1445; Wanli xu Daozang, 1607) — daoistični kanon, ok. 1400 besedil.

✦Baopuzi neipian — Ge Hong (283–343); alkimija, recepti, nesmrtnost.

✦Zhengao (Razglasi popolnih) — Tao Hongjing (456–536), redakcija shangqingških razodetij; eden najboljših virov o duhovnem življenju 4. stoletja.

✦Xiang'er komentar Daodejinga — najdba iz Dunhuanga; komentar Nebeških mojstrov, ki Daodejing bere kot obredno-moralni predpis. Neposreden dokaz, kako je zgodnji daojiao bral filozofsko besedilo.

✦Taiping jing (Spis velikega miru) — utopično-mesijansko besedilo, povezano z gibanjem, iz katerega je izšel upor 184.

✦Wuzhenpian — Zhang Boduan (ok. 1075), temeljno neidansko besedilo (glej Neidan).

✦Laozi ming (napis o Laoziju, 165 n. št.) — najstarejši trden dokaz o Laozijevem božanstvu.

✦Dunhuangški rokopisi (Pelliot chinois, Stein) — daoistična besedila iz 5.–10. stoletja, deloma pred kanonom.

Sekundarna literatura:

✦Robinet, I. (1997). Taoism: Growth of a Religion. Stanford University Press (fr. 1991) — najboljši enotni pregled; tudi Taoist Meditation: The Mao-shan Tradition of Great Purity (1993).

✦Schipper, K. (1993). The Taoist Body. University of California Press. — daoizem od znotraj; Schipper je bil posvečen duhovnik Zhengyi na Tajvanu.

✦Schipper, K. & Verellen, F. (ur., 2004). The Taoist Canon: A Historical Companion to the Daozang, 3 zv. University of Chicago Press. — najpomembnejše referenčno delo o kanonu; brez njega je Daozang praktično nedostopen.

✦Kohn, L. (ur., 2000). Daoism Handbook. Brill; Kohn, L. (2001). Daoism and Chinese Culture. — standardni pregledi.

✦Pregadio, F. (ur., 2008). The Encyclopedia of Taoism, 2 zv. Routledge.

✦Bokenkamp, S. (1997). Early Daoist Scriptures. University of California Press. — kritični prevodi Xiang'era, Zhen'gaa in drugih zgodnjih besedil.

✦Strickmann, M. — Le taoïsme du Mao chan (1981), Chinese Magical Medicine (2002) — o obredni medicini in eksorcizmu.

✦Verellen, F. — o Nebeških mojstrih in o obredni ustanovi.

✦Kleeman, T. (2016). Celestial Masters: History and Ritual in Early Daoist Communities. Harvard University Asia Center. — najboljša sodobna monografija o zgodnji skupnosti.

✦Seidel, A. — klasične študije o pobožanstvenju Laozija in o hanskih koreninah daoizma.

✦Goossaert, V. & Palmer, D. (2011). The Religious Question in Modern China. University of Chicago Press. — najboljša obravnava 20. stoletja, državne politike, kategorije "praznoverje", obnove po 1980.

✦Lagerwey, J. (1987). Taoist Ritual in Chinese Society and History. — terenski opis obreda jiao.

✦Sivin, N. (1978). "On the Word 'Taoist' as a Source of Perplexity." History of Religions 17 — klasičen članek prav o problemu izraza; obvezno branje ob vsaki razpravi daojia/daojiao.

✦Stanfordska filozofska enciklopedija, geslo Religious Daoism.

Stopnja zanesljivosti:

✦Visoka: leto 142 kot izhodišče Nebeških mojstrov po notranjem izročilu in njegova osrednja vloga; upor rumenih naglavnih rut 184 in njegova zveza z gibanjem Velikega miru; predaja Zhang Luja Cao Caoju 215; shangqingška razodetja 317–370 prek Yang Xija in Taova redakcija; lingbaovska razodetja okoli 400 in njihov budistični vpliv; Lu Xiujingov katalog 471 in shema treh votlin; ustanovitev Quanzhena (1167–1170) in Qiu Chujijevo srečanje z Džingiskanom (1222); požig daoističnih spisov 1281; kanon 1445 in dodatek 1607; delitev na Zhengyi in Quanzhen ter njune razlike v celibatu, nasledstvu in poudarku; obstoj Xiang'er komentarja in dunhuangških daoističnih rokopisov; Kitajska daoistična zveza (1957) in obnova po 1980; daoizem kot ena od petih uradno priznanih religij LRK.

✦Srednja: dejansko število pripadnikov (zanesljivih podatkov ni; ocene se razlikujejo za red velikosti, ker članstvo v kitajski ljudski religiji ni izključujoče in ni registrirano); natančna datacija posameznih besedil v Daozangu; obseg izgub ob požigu 1281; koliko Taiping jinga v prejeti obliki je res hansko; razmerje med zgodovinskim Wang Chongyangom in njegovo hagiografijo; kako neprekinjena je dejansko rodbinska linija Nebeških mojstrov (zlasti v prekinitvah po 1949).

✦Nizka / sporno: zgodovinskost Zhang Daolinga kot osebe; ali je bilo razodetje 142 dogodek ali poznejša ustanovitvena pripoved; ali je razlika daojia/daojiao analitično uporabna — Sivin, Robinet in Kohn so tu odkrito nezadovoljni s celotno terminologijo in modul te razprave ne razsoja; izvor taijiquana pri Zhangu Sanfengu na Wudangshanu (pripis je pozen in ga zgodovina borilnih veščin ne potrjuje); kolikšen del ljudske religije je smiselno šteti za "daoistično".

✦Izrecno zavrnjeno: da je religiozni daoizem "izrojena" oblika filozofskega; da se daoizem začne z Laozijem v 6. stoletju pr. n. št.; da daoizem nima duhovščine, kanona ali ustanov; da so Trije čisti krščanski Trojici enakovredna teološka tvorba; da je Huahujing zgodovinsko poročilo; da je vsak kitajski tempelj daoističen; da sta qigong in fengshui v celoti del daoistične religije.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-01.