Dao

Dao je osrednji pojem kitajske misli — ne božanstvo, ne oseba, ne stvarnik v svetopisemskem smislu, ampak način, kako svet je in kako deluje. Vsakdanji pomen besede je preprosto "pot" ali "cesta"; iz tega izhaja tudi glagolski pomen "govoriti, voditi". Filozofska raba ta pomen razširi v temeljni vzorec, po katerem se dogaja vse, kar se dogaja.

Kar je treba razumeti takoj

Dao ni izključno daoističen pojem. To je najpogostejši nesporazum. Vsaka večja kitajska miselna smer govori o "svojem" daoju:

Ko torej besedila govorijo o "izgubi daoja" ali o "vrnitvi k daoju", je treba vedno vprašati: čigav dao. Šele daoistična raba naredi iz besede metafizični pojem.

Dao ni "bog". Nima volje, ne odgovarja na molitev, ne kaznuje, ne izbira. V nasprotju z Tian, ki v starejših plasteh vsaj deloma je osebno usmerjen (ima "mandat", "voljo", "nezadovoljstvo"), je dao v Daodejingu izrecno brezosebno in nezaskrbljeno: "nebo in zemlja nista človečna" (tiān dì bù rén). To razliko modul dosledno vzdržuje in je ključna za razumevanje razmerja Dao ↔ Tian.

Filozofija in religija nista isto — a tudi nista ločeni. Razlikovanje daojia (道家, "šola Daa": Laozi, Zhuangzi, Liezi kot besedila) in daojiao (道教, organizirana religija s posvečeno duhovščino, kanonom, obredom in božanstvi) je v evropskih jezikih standardno, v stroki pa sporno in ga ni dovoljeno brati kot ostro ločnico. Modul Daojiao to razpravo obravnava podrobno; ta modul jo omenja, ker določa, kaj sploh je predmet obravnave tukaj: dao kot pojem in kot filozofski problem, ne daoistična cerkev.

Zgodnja raba (pred filozofsko)

Znak 道 je izpričan na bronastih napisih zahodnega Zhouja (11.–8. st. pr. n. št.) ter v Shujingu (Knjiga listin) in Shijingu (Knjiga pesmi) pretežno v konkretnem pomenu — pot, potovanje, način ravnanja, red. Metafizičnega pomena tam še ni. To je pomembno: dao kot filozofski pojem je izdelek obdobja vojskujočih se držav (475–221 pr. n. št.), ne prvinske starine.

Nastanek filozofskega pojma

Ali je Laozi obstajal?

Zgodovinsko ni izpričan. Sima Qian v Shijiju (ok. 100 pr. n. št.) navaja tri različne možne istovetnosti in sam pove, da ne ve, katera drži — kar je za starodavnega zgodovinarja izjemno odkrito priznanje negotovosti. Ime Lǎozǐ dobesedno pomeni "stari mojster" in je naziv, ne osebno ime. Prevladujoče sodobno stališče:

✦Daodejing je plastovito besedilo, ki je nastajalo skozi 4. in 3. stoletje pr. n. št. iz krožečega izrekovnega gradiva, delno rimanega in mnemotehnično oblikovanega;

✦guodianska najdba kaže, da je okoli 300 pr. n. št. obstajalo več krajših sklopov, ne enotna knjiga s stalnim zaporedjem;

✦zgodba o Laoziju, ki na prelazu Hangu odda knjigo mejnemu čuvaju in odide na zahod, je legenda, ne poročilo. V daoistični religiji jo pozneje razširi Huahujing ("Spis o preobrazbi barbarov"), polemično besedilo, ki trdi, da je Laozi na zahodu postal Buddha — to je bilo večkrat uradno prepovedano in požgano (najodmevneje pod mongolsko oblastjo, 1258 in 1281).

Kar to ne pomeni: da je Daodejing "ponaredek" ali pozen. Njegovo jedro je nedvomno iz 4. stoletja pr. n. št. ali starejše; sporno je le, ali je za njim ena oseba.

✦Pokrajina Chu (Hubei, Hunan) — Guodian in Mawangdui, oba osrednja rokopisna vira, izhajata od tod. To krepi tezo (Marcel Granet, pozneje kritično dopolnjeno), da ima zgodnja daoistična misel južno, ne severno kulturno zaledje, drugačno od konfucijanskega severa (Lu, Qi).

✦Država Qi (Shandong) — akademija Jixia, kjer se srečajo daoistična, huang-lao, mohistična in Wuxing-kozmološka misel; verjetno okolje nastanka Neiye.

✦Celotni kitajski kulturni krog — pojem dao je prek pisave prevzet v Korejo (do, 도), Japonsko (dō, 道 — od tod bushidō, chadō, jūdō, shodō) in Vietnam (đạo). Japonska raba pripone -dō za "pot obvladovanja veščine" je poznejša in specifično japonska, ne kitajska.

✦Zahod — Daodejing je po Bibliji eno najbolj prevajanih besedil na svetu; latinski prevod jezuitov je v Anglijo prispel leta 1788, prvi odmevni evropski tiskani prevod je Julienov francoski iz leta 1842.

Ker Dao ni panteonski modul, tu namesto božanstev nastopajo pojmi.

Temeljni pojmi

Osrednja besedila

✦Daodejing (道德經, tudi Laozi) — 81 poglavij, ok. 5000 znakov. Delitev na Dào (1–37) in Dé (38–81) je v mawangduiskih rokopisih obrnjena, v Guodianu pa te delitve sploh ni. Slavni prvi stavek: dào kě dào, fēi cháng dào — "pot, ki jo je mogoče izgovoriti, ni stalna pot".

✦Zhuangzi (莊子) — literarno najbogatejše kitajsko filozofsko besedilo; anekdote, dialogi, paradoksi. Notranja poglavja (1–7) veljajo za najstarejša. Osrednji motivi: sen o metulju, kuhar Ding, ki razkosa vola (mojstrstvo kot wuwei v praksi), neuporabno drevo, enakost vseh stvari (qíwùlùn), smrt Zhuangzijeve žene, razprava s Huijem Shijem o ribji sreči.

✦Liezi (列子) — v današnji obliki sestavljen pozneje (verjetno 3.–4. st. n. št.), a vsebuje starejše gradivo; vsebuje slavno pripoved o Yang Zhujevem egoizmu in o človeku iz Qija, ki se je bal, da bo padlo nebo.

✦Neiye (內業) — poglavje Guanzija, meditacijsko-kultivacijsko besedilo o Qi, jing (esenci) in shen (duhu) v telesu.

✦Huainanzi (淮南子, 139 pr. n. št.) — enciklopedična sinteza; ključni vir za povezavo dao ↔ Wuxing ↔ kozmologija.

✦Wang Bi (226–249), Laozi zhu in Zhouyi zhu — komentar, ki daoistično in Yijing-sko misel poveže v en sistem; njegov Yijing-komentar je ostal kanonski od 3. do 20. stoletja.

✦Guo Xiang (u. 312), Zhuangzi zhu — hkrati komentar in redakcija; prav njegova različica Zhuangzija v 33 poglavjih je edina ohranjena (starejši viri omenjajo 52 poglavij).

✦Han Feizi, poglavji Jie Lao in Yu Lao — najstarejši ohranjeni komentar Daodejinga, in sicer legalističen, ne daoističen. Že to samo po sebi pokaže, kako široko je bilo besedilo brano.

Daoistična kozmogonija je procesna, ne stvarjenjska: nihče ne ustvari sveta, svet se odvije.

✦Daodejing 42: "Dao rodi Eno, Eno rodi Dvoje, Dvoje rodi Troje, Troje rodi deset tisoč stvari." Standardno branje: Eno = prvobitni Qi, Dvoje = yin in yang, Troje = njuna zmes (ali nebo, zemlja, človek), "deset tisoč stvari" (wànwù) = ves pojavni svet.

✦Daodejing 25: dao kot "nekaj neizoblikovanega, dovršenega, rojenega pred nebom in zemljo"; človek se ravna po zemlji, zemlja po nebu, nebo po daoju, dao pa po ziran — po tem, kar je samo od sebe tako. Zadnji člen je odločilen: nad daojem ni več ničesar, kar bi mu predpisovalo.

✦Taiji (太極, "vrhovni sklep") in Wuji (無極, "brezmejno") — pojma, ki v tej vlogi nastopita šele v Songu, zlasti pri Zhouju Dunyiju (1017–1073) v Taijitu shuo. Pogosto se ju napačno pripisuje Laoziju; modul to izrecno popravlja. (Izraz taiji sam se pojavi že v Xicizhuanu, enem od Yijingovih dodatkov, a brez poznejše metafizične teže.)

✦Hundun (混沌) — "prakaos". Zhuangzi 7 pripoveduje, kako cesarja Naglica in Nenadnost izvrtata Hundunu sedem odprtin, "da bi videl, slišal, jedel in dihal" — in Hundun sedmi dan umre. Ena najostrejših podob v kitajski književnosti: red, vsiljen prvobitnemu, ubija.

✦Vrnitev (fǎn, fù) — temeljno gibanje daoja je vračanje, ne napredovanje. "Vrnitev je gibanje daoja" (Daodejing 40). Kar doseže vrhunec, se prevesi; iz tega izhaja daoistična nezaupljivost do vsakega maksimiranja.

✦Voda kot glavna podoba — mehko premaga trdo, nizko je močnejše od visokega, voda "koristi vsem stvarem in se ne prepira" (pogl. 8, 78). Skupaj z dolino, prazno posodo, pesto kolesa in žensko/materjo (mǔ, pìn) tvori sklop "šibkega, praznega, spodnjega", ki je za Daodejing značilnejši od vsake pozitivne opredelitve daoja.

Kar v filozofskem daoizmu ni: ni panteona, ni obredja, ni odrešenja, ni posmrtnega sodišča, ni nesmrtnikov kot institucije. Vse to je značilnost Daojiao in nastane pozneje — ne pa iz nič: zametki telesne kultivacije v Neiye in podobe "resničnega človeka" (zhēnrén) v Zhuangziju so eden od mostov k poznejši religiji in prav tako k Neidan.

Filozofski dao sam po sebi nima obredja. Kar je z njim povezano v praksi:

✦Zuowang (坐忘, "sedeti in pozabiti") — Zhuangzi 6: postopno opuščanje udov, čutil, razlikovanja, dokler ni "istovetnosti z Velikim prehodom". Najzgodnejši opis kontemplativne prakse v kitajski književnosti.

✦Xinzhai (心齋, "post srca-uma") — Zhuangzi 4: "ne poslušaj z ušesi, poslušaj s srcem; ne poslušaj s srcem, poslušaj s qijem".

✦Shǒuyī (守一, "ohranjanje Enega") — pri Neiye in pozneje pri Neidan prakso prevzame religiozni daoizem.

✦Obredja, prazniki, duhovništvo in koledar so v pristojnosti Daojiao, ne tega modula. Tam nastopijo jiao- in zhai-obredi, praznik Laozijevega rojstva (15. dan 2. luninega meseca), tempelj Taiqing v Luyiju (domnevni Laozijev rojstni kraj v Henanu) in Louguantai v Shaanxiju (kraj, kjer naj bi izročil knjigo).

✦Sodobno: Daodejing je v ljudski rabi predvsem besedilo za branje, kaligrafijo in recitacijo, ne obredni predmet; v templjih Zhengyi in Quanzhen pa ga tudi obredno recitirajo.

✦Taijitu (太極圖) — črno-beli krog z dvema kapljastima poljema in nasprotno obarvanima očescema. To je najbolj razširjen svetovni simbol daoizma — in hkrati najbolj napačno datiran. Podoba v tej obliki je songovska (11. stoletje), povezana z Zhoujem Dunyijem in z daoističnim izročilom okoli Chena Tuana; v Daodejingu ali Zhuangziju je ni. Modul to navaja izrecno, ker je napaka skoraj univerzalna.

✦Bagua — osem trigramov okoli osrednjega taijitu; prav ta sestavljena podoba (trigrami + taiji) je tipični daoistični emblem na templjih, oblačilih duhovnikov in obrednih predmetih. Sam sistem trigramov je predmet modula Bagua, njegovo besedilno zaledje pa Yijing.

✦Voda, dolina, neobdelan les (pu), prazna posoda, dojenček (yīng'ér) — besedne podobe Daodejinga, ki v kitajski likovni umetnosti nastopajo predvsem posredno, prek krajinarstva (shānshuǐ): gore in vode, majhna človeška postava, prazen prostor kot nosilni element slike. Kitajsko krajinarstvo je najbolj neposreden likovni izraz daoistične misli in brez nje ni razumljivo.

✦Laozi na bivolu — ikonografski tip, ki upodablja odhod na zahod skozi prelaz Hangu; med najbolj prepoznavnimi kitajskimi podobami.

✦Znak 道 sam — kot kaligrafski predmet; sestavljen iz chuò (辵, hoditi) in shǒu (首, glava), kar so razlagalci od nekdaj brali kot "iti z glavo naprej" oziroma "pot, ki jo vodi um".

✦Yin-yang barvni ključ: črno = yin, belo = yang; očesci pomenita, da vsako načelo v sebi nosi kal drugega — to je bistvo, ne okras.

1. Od pojma k religiji. Med 2. in 5. stoletjem n. št. dao ni bil opuščen, ampak vgrajen v religiozni sistem: Laozi je bil pobožanstven kot Taishang Laojun, dao pa je postal predmet obreda in razodetja. Prelomnica: 142 n. št., ko naj bi Zhang Daoling prejel razodetje od pobožanstvenega Laozija in ustanovil Nebeške mojstre. Podrobno v Daojiao.

2. Xuanxue in srečanje z budizmom. V 3.–4. stoletju je xuanxue (Wang Bi, Guo Xiang, He Yan) postavil vprašanje razmerja wu/you, "nebivajočega in bivajočega". Prav ta besednjak so uporabili prvi prevajalci budizma — metoda géyì (格義, "ujemanje pomenov"), pri kateri je bila śūnyatā prevedena kot wu. Metoda je bila pozneje zavrnjena kot zavajajoča (že Dao'an, 4. st.), a je odločilno oblikovala kitajski budizem in prek njega chan/zen. Slaven obratni učinek: chan-budizem je nato vplival nazaj na daoizem.

3. Neokonfucijanstvo (Song–Ming). Zhou Dunyi, brata Cheng in Zhu Xi (1130–1200) prevzamejo daoistično in budistično metafizično orodje (taiji, li, qi), da bi z njim utemeljili konfucijansko etiko. Zhu Xijeva sinteza postane državna ortodoksija in vsebina cesarskih izpitov od 1313 do 1905. Paradoks je torej trden: daoistična pojmovnost je prek neokonfucijanstva postala uradna doktrina cesarstva, ne da bi bila daoistična.

4. Politična raba. Huang-Lao daoizem je bil v zgodnjem Hanu dvorna doktrina (do Wudijeve konfucianizacije ok. 136 pr. n. št.): wuwei kot program minimalnega vladanja, ne kot meditacija. Nasprotno se je Daodejing v drugih obdobjih bral kot priročnik strategije in nadzora — v tej smeri ga je bral Han Feizi.

5. Sodobna Kitajska. Po 1949 je bil daoizem obravnavan kot fevdalno praznoverje; med kulturno revolucijo (1966–1976) so bili templji uničeni. Od 1980-ih poteka obnova pod okriljem Kitajske daoistične zveze (ustanovljena 1957, ponovno dejavna po 1980). Vzporedno je Daodejing na akademski ravni dobil status narodne klasike, kar je politično lažje kot religiozna oblika.

6. Zahodna recepcija in njene napake.

✦"Taoizem = kvantna fizika." The Tao of Physics (Fritjof Capra, 1975) in podobna dela so vplivna, a fizikalno in sinološko nevzdržna; podobnosti temeljijo na ohlapni metaforiki, ne na ujemanju vsebine. Modul jih navaja kot kulturni pojav 20. stoletja, ne kot vir o daoju.

✦"Dao je isto kot Bog." Ne; dao nima volje, osebnosti, namena ne odnosa do posameznika.

✦"Wuwei pomeni ne delati nič." Napačno; pomeni ravnanje brez prisile in brez vsiljevanja lastne zamisli.

✦"Daoizem je apolitičen." Napačno; Daodejing je v znatnem delu spis o vladanju, naslovljen na vladarja.

✦"Laozi je bil Konfucijev starejši sodobnik in ga je poučil." To je daoistična polemična pripoved iz Zhuangzija in Shijija, ne zgodovina.

✦"Daodejing je najstarejša kitajska knjiga." Ne; Shijing in Shujing sta starejša, Yijingovo jedro (Zhouyi) prav tako.

✦Daojiao — najpomembnejša povezava tega modula. Razmerje med daojem kot filozofskim pojmom (daojia) in daoizmom kot organizirano religijo (daojiao) je osrednje sporno vprašanje v sinologiji. Starejši (najprej kitajski, nato zahodni) pogled ju je ostro ločil: "čista filozofija Laozija in Zhuangzija" proti "izrojenemu ljudskemu praznoverju". Ta pogled je v sodobni stroki zavrnjen — Isabelle Robinet je izrecno opozorila, da tisti, ki to razliko najbolj poudarjajo, daoizma kot celote praviloma najslabše poznajo, Kristofer Schipper pa je pokazal, da je religiozni daoizem s svojo obredno in telesno prakso pogosto natančnejši dedič Daodejinga kot knjižna filozofija. Hkrati razlika ni izmišljena: ločnica daojia / daojiao obstaja v kitajskih bibliografskih klasifikacijah že od Hana (Hanshu, Yiwenzhi), le da tam pomeni razvrstitev knjig, ne dveh religij. Modul zato dao in daojiao obravnava ločeno, a ju ne postavlja v hierarhijo.

✦Tian — najostrejši kontrast v kitajski misli. Tian je normativno in vsaj deloma osebno: podeljuje mandat, se odziva, ima "voljo". Dao je brezosebno in nenormativno: ne izbira in ne kaznuje. Daodejing 5 ("nebo in zemlja nista človečna") je neposredna polemika proti moralizirani podobi Neba. Zgodnja besedila pogosto uporabljajo izraz tiāndào ("nebeška pot") kot vez med obema pojmoma.

✦Qi — dao je vzorec, qi je snov-energija, v kateri se ta vzorec udejanja. Daodejing 42 in Neiye sta točki, kjer se pojma prvič srečata; poznejša kitajska filozofija (zlasti Zhang Zai, 1020–1077) postavi qi v osrednji ontološki položaj, ki ga je prej imel dao.

✦Wuxing — pet faz je korelativna razdelava dogajanja, ki ga dao opisuje kot celoto. Sistema sta nastala vzporedno in ločeno; združena sta šele v Hanu (Huainanzi, Dong Zhongshu).

✦Yijing in Bagua — Wang Bijev komentar Yijinga je tisti dokument, ki dao in Yijing trajno spoji; od 3. stoletja naprej je knjiga premen brana daoistično in nato neokonfucijansko.

✦Neidan — notranja alkimija operativno izvaja Daodejingove podobe (vrnitev k dojenčku, ohranjanje Enega, praznina in mirovanje) kot telesno tehniko. Neidanska besedila Daodejing citirajo kot avtoriteto, a ga berejo na način, ki ga besedilo samo ne zahteva — to je legitimen razvoj, ne prevara, in stroka to jasno loči.

✦Shen — v filozofskem daoizmu je shen predvsem duhovna razsežnost človeka, ne božanstvo; v religiji postane oboje. Ta pomenski razcep je eden najboljših pokazateljev razlike med Dao in Daojiao.

✦Kitajski budizem / chan — géyì-prevajanje, motivi spontanosti, nezgrabljivosti, "navadnega uma"; vpliv gre v obe smeri in ga ni mogoče brati kot enosmerno izposojo.

✦Grška filozofija — dao je bil pogosto primerjan s Heraklitovim logosom in s Plotinovim Enim. Primerjava je poučna, a modul opozarja: pri Heraklitu je logos razumen govor, pri Plotinu je Eno nad bitjo v metafiziki, ki loči ravni resničnosti — daoistična misel takšne ravninske metafizike nima.

✦07_Indija_in_Juzna_Azija — ṛta, dharma in brahman imajo posamezne stične točke (kozmični red, neizrekljivost), a nobene zgodovinske zveze pred prihodom budizma; podobnosti so tipološke.

Primarni viri:

✦Daodejing — prejeto besedilo z Wang Bijevim (3. st.) in Heshanggongovim (2.–3. st.?) komentarjem; rokopisi Guodian (ok. 300 pr. n. št.), Mawangdui A in B (pred ok. 195 oz. pred 168 pr. n. št.), Beida (zahodni Han, nepovedanega izvora).

✦Zhuangzi — v Guo Xiangovi redakciji 33 poglavij (3.–4. st.).

✦Liezi, Neiye (v Guanziju), Huainanzi, Han Feizi (pogl. Jie Lao, Yu Lao), Shiji 63 (Sima Qianov življenjepis Laozija).

Prevodi in slovensko zaledje:

✦Laozi, Dao De Jing / Klasik o poti in kreposti — v slovenščini obstaja več izdaj; modul izrecno priporoča prevode iz izvirne kitajščine in opozarja, da so posredni prevodi (prek angleščine ali nemščine) pri tem besedilu posebej problematični, ker se pomen skoraj vsakega ključnega izraza med prevodi razhaja.

✦Maja Milčinski — slovenska sinologinja; prevodi in študije daoistične in budistične misli, izhodišče za slovenskega bralca.

Sekundarna literatura:

✦Graham, A. C. (1989). Disputers of the Tao: Philosophical Argument in Ancient China. Open Court. — najboljši enotni pregled kitajske klasične filozofije; njegova analiza plasti Zhuangzija je standard.

✦Graham, A. C. (1981). Chuang-tzu: The Inner Chapters. — prevod z uvodom o avtorstvu.

✦Schwartz, B. (1985). The World of Thought in Ancient China. Harvard University Press. — izhodiščna sinteza, dopolnjuje Grahama.

✦Robinet, I. (1997). Taoism: Growth of a Religion. Stanford University Press (fr. izvirnik 1991) — najboljši pregled celotnega daoističnega razvoja; izrecno kritična do ostre delitve daojia/daojiao.

✦Schipper, K. (1993). The Taoist Body. University of California Press. — daoizem kot živa obredna in telesna praksa; Schipper je bil sam posvečen daoistični duhovnik na Tajvanu.

✦Kohn, L. (ur., 2000). Daoism Handbook. Brill; Kohn, L. (2009). Introducing Daoism. Routledge. — standardna referenčna in učbeniška obravnava.

✦Pregadio, F. (ur., 2008). The Encyclopedia of Taoism, 2 zv. Routledge. — osnovno referenčno delo za vsak posamezen pojem in besedilo.

✦Roth, H. (1999). Original Tao: Inward Training (Nei-yeh) and the Foundations of Taoist Mysticism. Columbia University Press. — teza o Neiye kot najstarejši daoistični praksi.

✦Ivanhoe, P. J. & Van Norden, B. (ur.). Readings in Classical Chinese Philosophy. Hackett. — najbolj uporabno berilo z zanesljivimi prevodi.

✦Henricks, R. (1989). Lao-tzu: Te-Tao Ching (Mawangdui); Henricks, R. (2000). Lao Tzu's Tao Te Ching (Guodian). Columbia University Press. — kritična prevoda rokopisnih različic.

✦Csikszentmihalyi, M. & Ivanhoe, P. J. (ur., 1999). Religious and Philosophical Aspects of the Laozi. SUNY Press. — zbornik prav o razmerju filozofsko/religiozno.

✦Slingerland, E. (2003). Effortless Action: Wu-wei as Conceptual Metaphor and Spiritual Ideal in Early China. Oxford University Press. — najboljša monografija o wuwei.

✦Stanfordska filozofska enciklopedija (SEP), gesli Laozi in Zhuangzi — sprotno posodobljeni, zanesljivi izhodišči.

✦Capra, F. (1975). The Tao of Physics. — naveden kot predmet, ne kot vir; primer zahodne recepcije, ki ni sinološko zanesljiva.

Stopnja zanesljivosti:

✦Visoka: obstoj in datacija guodianskih (ok. 300 pr. n. št.) in mawangduiskih (pred 168 pr. n. št.) rokopisov ter njihova vsebinska odstopanja od prejetega besedila; obrnjeni vrstni red Dé–Dào v Mawangduiju; večavtorstvo in plastovitost Zhuangzija; Guo Xiangova redakcija v 33 poglavjih kot edina ohranjena; Wang Bijeva vloga kanonskega komentatorja; wuwei kot politični pojem v Huang-Lao daoizmu in v zgodnjem Hanu; poznosongovski (11. st.) nastanek podobe taijitu v današnji obliki; géyì kot zgodnja prevajalska metoda in njena poznejša zavrnitev; neokonfucijanska prisvojitev daoistične pojmovnosti in njena vloga v cesarskih izpitih do 1905; Han Feizi kot najstarejši ohranjeni komentar Daodejinga.

✦Srednja: natančna datacija posameznih poglavij Daodejinga; ali je Guodian izvleček iz daljšega besedila ali priča stanja pred sestavljanjem; datacija Neiye in njegova prednost pred Daodejingom (Rothova teza je vplivna, a ni soglasno sprejeta); teza o "južnem, chujskem" izvoru daoistične misli; obseg dejanskega vpliva daoizma na chan-budizem v razmerju do notranjega budističnega razvoja; ali je Liezi pozen ponaredek ali pozna redakcija starejšega gradiva.

✦Nizka / sporno: zgodovinskost Laozija kot posamezne osebe — Sima Qian sam navaja tri različice in priznava negotovost; srečanje Laozija s Konfucijem; pristnost pekinškega (Beida) rokopisa, ki nima arheološkega konteksta; ali je Daodejing delo enega avtorja ali zbirka; ali je razlika daojia/daojiao analitično uporabna ali zgolj zahodni uvoz — stroka je tu odkrito razdeljena in modul te razprave ne razsoja.

✦Izrecno zavrnjeno: da je dao božanstvo ali oseba z voljo; da wuwei pomeni pasivnost; da je taijitu starodaven simbol iz Laozijevega časa; da je Laozi zgodovinsko izpričana oseba, ki je napisala celotno knjigo; da je Laozi odšel v Indijo in postal Buddha (Huahujing — polemični spis, ki je bil uradno obsojen že v 13. stoletju); da so daoistična besedila vsebinsko napovedala sodobno fiziko; da je filozofski daoizem "čist", religiozni pa "izrojen" — to je vrednostna sodba 19. in 20. stoletja, ne ugotovitev.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-01.