Primerjalnik tradicij

Primerjava ni opazovanje. Je poseg. To je najpomembnejša ena sama trditev, ki jo mora ta modul prenesti naprej, in izhaja iz najostrejšega kritika zvrsti, Jonathana Z. Smitha: podobnost med dvema izročiloma ni tam zunaj, da bi jo raziskovalec našel — je rezultat raziskovalčeve odločitve, glede na kaj bo primerjal. Dve stvari sta si vedno hkrati podobni in različni; katera od obeh ugotovitev se pokaže, je odvisno od izbranega merila.

Iz tega izhaja zahteva, ki jo modul postavlja kot pogoj vsake primerjave: navesti je treba, glede na kaj se primerja (klasično tertium comparationis, "tretje, po katerem se primerja"). Primerjava brez tega je videti kot ugotovitev, v resnici pa je izjava o raziskovalčevem okusu.

Zvrst je hkrati najstarejša metoda religiologije — veda o religijah se je kot samostojna disciplina rodila prav kot primerjalna — in njena najbolj obremenjena dediščina. Nastala je v obdobju evropskega imperija, njeno gradivo so pogosto zbirali misijonarji in kolonialni uradniki, njene prve razlagalne sheme pa so bile razvrstitve človeštva po lestvici napredka. Tega ni mogoče popraviti z boljšo voljo; mogoče je le, da se pri vsaki uporabi metode izrecno pove, kje dediščina še vedno deluje.

Modul zato loči tri stvari, ki jih poljudno pisanje redno meša:

Prehod iz prve vrstice v drugo brez dokaza je najpogostejša napaka celotnega področja. Ime zanjo je parallelomania (glej spodaj).

Kaj orodje počne

Orodje discipline primerjavo tako, da jo naredi razčlenjeno in preverljivo. Namesto enega sklepa ("mit A je podoben mitu B") zahteva razgrnjen postopek v šestih korakih:

1. Izbor primerjanih enot (comparanda). Kaj sploh je enota — cel mit, en motiv, obredno dejanje, božanstvo, besedilo, ustanova? Enote morajo biti iste ravni. Primerjanje enega grškega božanstva s celotnim hindujskim izročilom ni primerjava, ampak kategorična napaka.

2. Izrecna navedba merila (tertium comparationis). Glede na kaj? Glede na pripovedno zaporedje, obredno funkcijo, družbeni položaj nosilcev, jezikovno obliko imena, ikonografijo? Vsako merilo da drugačen rezultat in vsako je legitimno — nelegitimno je merilo zamolčati.

3. Določitev obsega primerjave. Modul loči štiri obsege po naraščajoči zahtevnosti dokaza:

✦znotraj enega izročila (različice istega mita) — najlažje, dokaz stika je dan;

✦znotraj izpričane jezikovne družine (indoevropsko, semitsko, avstronezijsko) — Dumézilov pristop; sorodstvo je jezikovno dokazano;

✦znotraj izpričanega zgodovinskega stičnega območja (Bližnji vzhod, Sredozemlje, Silk Road, sibirsko-severnoameriški lok) — stik je izkazan, obseg vpliva ni;

✦medkulturno brez izpričanega stika — najtežje; dopusten je le kot tipološka primerjava (opis vzorca), ne kot zgodovinska trditev.

4. Razvrstitev trditve. Vsaka primerjava se konča z eno od štirih vrst sklepa: tipološki (isti vzorec, brez trditve o zvezi), zgodovinski (izkazan stik), strukturni (isto razmerje med elementi, ne isti elementi), razlagalni (predlagan vzrok podobnosti). Vsaka od teh vrst ima svojo dokazno lestvico.

5. Označitev emično / etično. Ali gre za kategorijo, ki jo uporablja izročilo samo (emic), ali za kategorijo raziskovalca (etic)? Pojma izhajata iz Kennetha Pika (1954), ki ju je izpeljal iz jezikoslovnega para phonemic / phonetic; v antropologiji ju je razdelal Marvin Harris. Večina primerjalnih pojmov — "mit", "obred", "božanstvo", "sveto besedilo", celo "religija" — je etičnih. To ni napaka; napaka je, kadar se etična kategorija predstavi, kot da bi jo izročilo priznavalo.

6. Zapis raziskovalčevega položaja. Kdo primerja, s katerim namenom, iz katerega gradiva, v katerem jeziku dostopa. To ni okrasje: velik del zgodovine zvrsti je zgodovina sklepov, ki so bili izpeljani iz prevodov prevodov.

Metodološko načelo modula

Primerjava mora biti reverzibilna. Če iz primerjave izhaja trditev "A izhaja iz B", mora biti mogoče vprašati tudi obratno — in mora obstajati razlog, zakaj obratna smer odpade. Kadar tak razlog ne obstaja, je sklep o smeri domneva, ne ugotovitev. Ta test odpravi presenetljivo velik del poljudne literature naenkrat.

Model je opisan pojmovno, ne kot shema baze.

Nosilne enote

✦Primerjana enota (comparandum) — z navedbo ravni (motiv / mit / obred / božanstvo / besedilo / ustanova / pojem) in izročila, ki mu pripada.

✦Merilo primerjave (tertium comparationis) — samostojna enota, ne lastnost, ker se ista dva predmeta lahko primerjata po več merilih hkrati in z nasprotnimi rezultati.

✦Primerjava — vozlišče, ki povezuje dve ali več enot prek enega merila in nosi vrsto sklepa.

✦Dokaz stika — ločena enota z lastno zanesljivostjo: jezikovni, arheološki, besedilni, trgovski, kronološki, ali ni izkazan.

✦Razlagalni okvir — s katerim teoretskim aparatom je sklep izpeljan (difuzionizem, strukturalizem, fenomenologija, kognitivna veda, psihoanaliza), ker isto gradivo pod različnimi okviri da različne sklepe.

✦Raziskovalec / vir sklepa — s podatkom o obdobju, šoli in znanih pristranostih.

Razmerja

✦primerjano-z (simetrično, prek merila);

✦domnevno izhaja-iz (usmerjeno, z obvezno navedbo dokaza stika in stopnjo zanesljivosti);

✦strukturno ustreza (isto razmerje med elementi, brez trditve o vsebinski istovetnosti);

✦je bilo primerjano-po (zgodovina raziskovanja: kdo je to primerjavo predlagal in kdo jo je ovrgel) — ta povezava je za raziskovalno orodje enako pomembna kot primerjava sama, ker mnoge "znane vzporednice" živijo naprej zgolj iz navade citiranja;

✦izpodbija (novejša ugotovitev, ki starejšo primerjavo ovrže).

Lastnosti vsake primerjave

Ključna zasnovna odločitev: primerjava je v modelu samostojna enota s svojim virom in svojo zanesljivostjo, ne lastnost dveh predmetov. To pomeni, da lahko o istem paru soobstajata dve nasprotujoči si primerjavi z različnima avtorjema — kar je pravo stanje v vedi.

Ustanovitev: primerjalno jezikoslovje kot vzor

Friedrich Max Müller (1823–1900) velja za utemeljitelja vede o religijah kot samostojne discipline (Introduction to the Science of Religion, 1873; Comparative Mythology, 1856). Njegov program je bil preprost: kar je primerjalno jezikoslovje naredilo za jezike, naj primerjalna metoda naredi za religije. Njemu se pripisuje geslo, ki še danes velja za povzetek zvrsti — "kdor pozna eno, ne pozna nobene" (po Goethejevi izjavi o jezikih).

Müllerjeva razlagalna teorija je v celoti opuščena. "Solarna mitologija" — teza, da so miti nastali kot "bolezen jezika", ko so se izrazi za sončne pojave osamosvojili v pripovedi o bogovih — je padla pod kritiko Andrewa Langa, ki je z isto metodo posmehljivo "dokazal", da je sončni mit tudi Max Müller sam. Ostal pa je program: da je religije mogoče preučevati primerjalno in nekonfesionalno.

Evolucionistična primerjava in njen zaton

✦E. B. Tylor (Primitive Culture, 1871) je vpeljal animizem in razvojno lestvico.

✦James George Frazer (Zlata veja, 1890–1915) je zbral izjemno količino gradiva in ga uredil po shemi magija → religija → znanost. Njegovo razlikovanje homeopatske in prenosne magije je še vedno v rabi kot opis, ne kot razlaga. Shema je zavrnjena, metoda pa še bolj: Frazer je gradivo dobival po pošti od misijonarjev in uradnikov, ni bil nikoli na terenu, primere pa je iztrgal iz konteksta in jih zložil po podobnosti — kar je natanko postopek, ki ga ta modul prepoveduje.

✦Ludwig Wittgenstein je v Pripombah k Frazerjevi Zlati veji (napisano 1931, objavljeno 1967) zapisal najostrejši ugovor: Frazer obred bere kot zmotno znanost, kot da bi človek, ki prebode podobo sovražnika, res verjel, da bo s tem sovražnik umrl. Wittgenstein pokaže, da je to razlagalčeva projekcija: obredno dejanje ni napačna vzročna trditev, ampak izraz. Ta ugovor velja za vsako primerjavo, ki tuje ravnanje najprej prevede v trditev in šele nato oceni, ali je trditev resnična.

Ugovor: zgodovinski partikularizem

Franz Boas in ameriška antropologija sta v začetku 20. stoletja postavila nasprotni pol: vsak pojav je razumljiv le v svojem kontekstu, primerjava brez konteksta je nesmiselna. Ta ugovor ni bil nikoli ovržen in ostaja stalna protiutež vsakemu univerzalizmu. Njegova skrajna oblika (nič ni primerljivo z ničemer) pa vodi v opustitev vsake splošne vednosti — kar tudi ni rešitev.

Sociologija in fenomenologija

✦Émile Durkheim (Elementarne oblike religijskega življenja, 1912) je primerjavo obrnil k družbeni funkciji in vpeljal par sveto / profano. Gradivo je jemal predvsem iz avstralskih poročil (Spencer in Gillen); posredovanost tega gradiva je danes predmet resne kritike, teoretski okvir pa ostaja vpliven.

✦Rudolf Otto (Sveto, 1917) je vpeljal numinozno in formulo mysterium tremendum et fascinans: religijska izkušnja naj bi bila lastna vrsta izkušnje, ki se ne da izpeljati iz česa drugega. To je izhodišče fenomenologije religije in hkrati njena največja šibkost — postulira nekaj, česar ni mogoče zunanje preveriti.

✦Gerardus van der Leeuw (Fenomenologija religije, 1933) je metodo izdelal: epoché (zadržanje sodbe o resničnosti) in iskanje "bistva" pojava prek primerjave njegovih pojavnih oblik.

✦Mircea Eliade (1907–1986) je zvrst pripeljal do največje razširjenosti (Traité d'histoire des religions, 1949; Sveto in profano, 1957; Mit o večnem vračanju, 1949). Vpeljal je hierofanijo (razodetje svetega v predmetu ali kraju) in homo religiosus kot občečloveški tip. Kritika je ostra in večplastna: izenačevanje neprimerljivih izročil, izbiranje gradiva, ki ustreza shemi, spregled zgodovine in politike, ter nepreverljivost temeljnih trditev. Kritiko so razdelali predvsem Jonathan Z. Smith, Bruce Lincoln, Russell McCutcheon in Daniel Dubuisson; del razprave zadeva tudi Eliadejevo mladostno politično pripadnost v medvojni Romuniji in vprašanje, ali in kako se ta odraža v njegovi teoriji. Modul Eliadeja navaja kot vpliven zgodovinski okvir, ne kot veljavno metodo.

Strukturalizem

Claude Lévi-Strauss je v Strukturalni študiji mita (1955) in Mythologiques (1964–1971) primerjavo postavil na povsem drugo podlago: primerjajo se razmerja, ne vsebine. Iz tega izhajata dve za ta modul odločilni posledici:

✦Mit obstaja v vseh svojih različicah hkrati. Ni "pravega" izvirnika, katerega popačenja bi bile druge različice; različice so gradivo.

✦Podobnost dveh mitov ni v tem, da vsebujeta iste like, ampak v tem, da isto nasprotje razrešujeta na sorodni način. To je metodološko močnejša oblika primerjave, ker ne zahteva stika.

Kritika: analize so pogosto nepreverljive; izbira nasprotij je analitikova.

Omejena primerjava: indoevropeistika

Georges Dumézil (1898–1986) je predlagal disciplinsko rešitev: primerjaj samo tam, kjer je sorodstvo neodvisno dokazano z jezikom. Znotraj indoevropskega sveta je predlagal trifunkcijsko shemo (sveto/pravno, bojevniško, gospodarsko-rodovitno). Metodološko načelo je pomemben napredek in ga ta modul privzema kot obseg primerjave; shema sama ostaja sporna in jo del indoevropeistike zavrača kot preveč prožno, da bi bila ovrgljiva. Bruce Lincoln, Dumézilov nekdanji učenec, je poleg tega odprl vprašanje političnega ozadja indoevropeistike med obema vojnama.

Prelom: kritika same kategorije

✦Wilfred Cantwell Smith (The Meaning and End of Religion, 1962) je pokazal, da je "religija" kot samostojen, štetljiv predmet ("religije" v množini) novoveška evropska tvorba, ne univerzalna danost.

✦Edward Said (Orientalizem, 1978) je pokazal, kako je zahodno preučevanje "Vzhoda" hkrati proizvajalo predmet, ki ga je preučevalo. Za primerjalno religiologijo je to neposredna obtožba, saj so bile "svetovne religije" razvrščene, poimenovane in razmejene v isti dobi in z istim aparatom.

✦Richard King (Orientalism and Religion, 1999) je Saidov ugovor uporabil na primeru "hinduizma" in "budizma" kot evropskih pojmovnih tvorb.

✦Tomoko Masuzawa (The Invention of World Religions, 2005) je izpeljala zgodovino same sheme "svetovnih religij" in pokazala, da je nastala kot preobleka evropskega univerzalizma, ne kot njegova opustitev.

✦Talal Asad (Genealogies of Religion, 1993) je pokazal, da tudi navidezno nevtralne opredelitve religije (npr. Geertzova) prenašajo posebno, zahodno in poprotestantsko predstavo o veri kot notranjem prepričanju.

✦Jonathan Z. Smith je v Imagining Religion (1982) in Drudgery Divine (1990) razčlenil štiri ustaljene načine primerjanja — etnografski, enciklopedični, morfološki, evolucijski — in vse štiri zavrnil kot nezadostne. Drudgery Divine je hkrati zgleden primer, kako primerjava služi apologetiki: krščanske vzporednice z misterijskimi kulti so bile stoletja navajane bodisi kot dokaz izvirnosti bodisi kot dokaz izposoje — nikoli nevtralno.

Zagovor primerjave po prelomu

Kritika je bila tako učinkovita, da je zvrst skoraj ohromila. Odgovor je prišel v treh oblikah:

✦Wendy Doniger (The Implied Spider, 1998) zagovarja primerjavo, izvedeno po strogem postopku in z zavestjo o položaju primerjalca; njena podoba je "pajkova mreža" — vzorec, ki ga plete raziskovalec, a ki nekaj drži.

✦Kimberley Patton in Benjamin Ray (ur., A Magic Still Dwells: Comparative Religion in the Postmodern Age, 2000) so zbrali neposredne odgovore Smithu.

✦Oliver Freiberger (Considering Comparison, 2019) je predlagal razčlenjeno metodologijo, ki loči namen primerjave (opisni, taksonomski, razlagalni, kritični), obseg in raven — kar je najbližje sodobni operativni obliki tega, kar ta modul opisuje kot podatkovni model.

Kognitivna veda o religiji

Najnovejša veja poskuša podobnosti med izročili razložiti z lastnostmi človeškega uma, ne s stikom ali z izvorom:

✦Pascal Boyer (Religion Explained, 2001) — teza o minimalno protiintuitivnih pojmih: najbolje se prenašajo predstave, ki so večinoma skladne z intuitivnimi pričakovanji in kršijo le eno ali dve (govoreče drevo, nevidna oseba). To pojasni, zakaj se določeni motivi pojavljajo povsod, ne da bi kdorkoli kaj prenašal.

✦Scott Atran (In Gods We Trust, 2002) — religija kot stranski proizvod kognitivnih prilagoditev, ne kot prilagoditev sama.

✦Justin Barrett — HADD, pretirano občutljiv zaznavalec delujočih bitij: ceneje je videti duha v vejevju kot spregledati plenilca.

✦Harvey Whitehouse — dva načina religioznosti (doktrinarni in imagistični), vezana na različni vrsti spomina.

✦Ara Norenzayan (Big Gods, 2013) — teza o "velikih moralizirajočih bogovih" kot dejavniku širjenja velikih družb.

Stanje področja je treba navesti pošteno: teoretsko je plodno, empirično pa je bilo v zadnjih letih deležno resnih pretresov. Odmeven članek o razmerju med moralizirajočimi bogovi in nastankom kompleksnih družb, objavljen leta 2019 v reviji Nature na podlagi podatkov iz zbirke Seshat, je bil leta 2021 umaknjen po kritiki obravnave manjkajočih podatkov. To ne ovrže področja, pokaže pa, da je statistična primerjava kultur enako občutljiva na kodiranje kot besedilna na izbiro vzporednic.

Metodološki pojmi, ki jih modul uporablja kot obvezne

✦Parallelomania — izraz Samuela Sandmela (predsedniški nagovor 1961, objavljen 1962 v Journal of Biblical Literature): pretiravanje, ki najprej precenjuje podobnost, nato pa iz nje sklepa na odvisnost. Osrednji pojem tega modula.

✦Parallelophobia — nasprotna napaka: načelno zavračanje vsake podobnosti, ki prav tako izkrivlja sliko.

✦Galtonov problem — statistična past medkulturne primerjave: sosednje kulture niso neodvisni primeri, ker so si lahko značilnost izposodile. Vsaka številka "v N kulturah od M" je brez obravnave tega problema nezanesljiva. Ime izhaja iz ugovora Francisa Galtona Tylorjevemu predavanju leta 1889.

✦Emic / etic — Pike (1954), razdelal Harris.

✦Tertium comparationis — obvezna sestavina vsake trditve o podobnosti.

1. Kdaj je primerjava močna: indoevropski jezikovni dokaz. Ujemanje imen Dyēus ph₂tēr (rekonstruirano) — grški Ζεὺς πατήρ, latinski Iuppiter, vedski Dyaus Pitṛ — ni ugotovljeno po pomenski podobnosti, ampak po rednih glasovnih ustreznicah. To je najmočnejša vrsta primerjave, ki jo področje pozna, ker je merilo zunanje in preverljivo.

2. Kdaj je primerjava sporna: potopni mit. Podobnost med Epom o Gilgamešu in svetopisemsko pripovedjo o potopu je nesporna, stik med Mezopotamijo in Levantom je izkazan, obseg literarne odvisnosti pa ni dogovorjen. Hkrati so potopne pripovedi razširjene po vsem svetu, kjer stika ni — kar pomeni, da isti motiv v enem primeru terja zgodovinsko razlago, v drugem pa tipološko. Ista podobnost, dve različni vrsti sklepa (glej Deluge, Originis).

3. Kdaj je primerjava napačna: "vsi imajo trojico." Krščanska Trojica, hindujski trimurti, egipčanske templjske triade in Dumézilove tri funkcije so pod skupnim imenom "trojica" spravljene v en predal izključno po številu tri. Merilo je torej aritmetično, ne vsebinsko, in sklep o povezanosti iz njega ne sledi. To je učbeniški primer primerjave brez veljavnega tertium comparationis.

4. Kdaj primerjava razkrije zgodovino vede, ne gradiva. Vzporednice med Jezusom in umirajočimi ter vstajajočimi božanstvi (Ozirisom, Adonisom, Atisom, Tamuzom) so bile v 19. in zgodnjem 20. stoletju standardno gradivo. Sodobna veda kategorijo "umirajoče in vstajajoče božanstvo" večinsko obravnava kot preohlapno — vsak od primerov ima drugačno pripovedno zgradbo, drugačen obredni okvir in drugačno usodo božanstva. Primerjava je tu pokazala predvsem, kaj so raziskovalci iskali.

5. Kdaj emično in etično nista isto. Zahodna kategorija "sveto besedilo" se na vedski śruti ("slišano") uporablja slabo: v vedskem izročilu je odločilna zvočna pravilnost izgovora in prenos po spominu, ne zapis. Modul zato pojem uporabi kot etično oznako in ob njej zabeleži emično opredelitev (glej TextusSacri).

6. Kdaj šteje smer. Trditev, da so kitajska in mezopotamska astralna izročila povezana, je smiselna le, če je mogoče povedati, kdo je prevzel od koga in po kateri poti. Kadar je gradivo obojestransko sočasno in poti ni, je pravilen sklep "vzporednost brez izkazanega stika" — in to je polnopraven rezultat, ne neuspeh.

Parallelomania. Osnovna nevarnost: podobnost se šteje za razlago, čeprav je vprašanje. Protiukrep je vgrajen v model — vsaka primerjava mora imeti izpolnjeno polje "dokaz stika", tudi kadar je vrednost "ni izkazan".

Izbira gradiva. Kdor išče vzorec, ga bo našel; primerov je dovolj, da je mogoče podpreti skoraj vsako tezo. Protiukrep: navesti je treba tudi izročila, kjer vzorca ni. Odsotnost je podatek.

Neustrezna raven. Primerjanje motiva z izročilom, obreda z besedilom, ljudske prakse z uradno teologijo. Zelo pogosto in zelo redko opaženo.

Kanonska in pisna pristranost. Primerja se, kar je zapisano in prevedeno. To pomeni: državne religije proti ljudskim, moški nosilci proti ženskim, dokumentirani jeziki proti nedokumentiranim. Vsaka svetovna primerjava je zato sistematično popačena v prid pisnih, državnih in evropsko prevedenih izročil.

Kolonialna in orientalistična dediščina. Ni le v starih besedilih; je vgrajena v same kategorije — "svetovne religije", "primitivno", "visoka in ljudska religija", "sinkretizem" kot slabšalni izraz (glej Syncretica). Modul teh kategorij ne more opustiti (brez njih ni primerjave), mora pa jih označiti kot etične in zgodovinsko nastale.

Evrocentrizem razvrstitve. Klasifikacija religij po vzoru krščanstva (kanon, dogma, ustanovitelj, spreobrnitev, vera kot notranje prepričanje) sistematično popači vse, kar tem merilom ne ustreza — od avstralskih izročil do konfucijanske prakse. Merilo, ki ga postavi ena tradicija, ne more biti nevtralno merilo za vse.

Galtonov problem. Vsaka trditev "ta motiv se pojavlja v X odstotkih kultur" je brez obravnave sorodnosti in stika med temi kulturami statistično prazna.

Univerzalistična skušnjava. Trditve o "enem samem mitu človeštva" (Campbellov monomit, popularne jungovske sheme) so kulturno vplivne in akademsko obrobne; njihova metoda je natanko tista, ki jo ta modul prepoveduje — izbira ustreznih primerov in zamolčanje neustreznih.

Nasprotna past: opustitev primerjave. Če je vsaka primerjava sumljiva, ostane le opis posameznih primerov brez vsakega splošnega uvida. To ni bolj pošteno, le manj uporabno. Modul zato ne zavrača primerjave, ampak zahteva njeno razgrnitev.

Živa izročila niso gradivo. Velik del primerjanih izročil je živih in ima svoje nosilce, ki o svoji tradiciji govorijo sami. Primerjava, ki jih obravnava kot muzejske primerke preteklosti, je poleg tega, da je nevljudna, tudi napačna, ker spregleda sodobne oblike.

✦MythosGraph — kazalo mitskih motivov. Tehnično je motivno kazalo izdelek te metode: motiv je enota, ki jo je nekdo izluščil s primerjavo. Nevarnost kazala je, da izluščenost skrije.

✦Originis — vprašanje širjenja proti neodvisnemu nastanku; to je razlagalna faza postopka, ki ga opisuje ta modul.

✦ChronologiaSacra — časovni okvir, brez katerega ni mogoče preveriti smeri prenosa.

✦GeoSacra — prostorski okvir; skupaj s časovnim odloča o možnosti stika.

✦DeityGraph — trditve o istovetnosti božanstev so najbolj razširjena posamezna vrsta primerjave in imajo svoj antični prototip (interpretatio graeca).

✦Syncretica — kaj se zgodi, ko primerjavo opravijo nosilci izročil sami, ne raziskovalci.

✦Comparativa je pojmovno izhodišče vseh motivnih modulov kategorije 19_Primerjalna_Mitologija — Cosmogonia, Deluge, Chaoskampf, Trickster in drugih: vsak od njih je uporaba te metode na eni motivni družini.

Zgodovina in ustanovitev zvrsti

✦Müller, F. M. (1856). Comparative Mythology; (1873) Introduction to the Science of Religion.

✦Tylor, E. B. (1871). Primitive Culture.

✦Frazer, J. G. (1890–1915). The Golden Bough. — gradivo uporabno, razlagalna shema zavrnjena.

✦Wittgenstein, L. (1967, nastalo 1931). Bemerkungen über Frazers "The Golden Bough". — najostrejši ugovor zoper branje obreda kot zmotne znanosti.

✦Sharpe, E. J. (1975, 2. izd. 1986). Comparative Religion: A History. — standardna zgodovina zvrsti.

Teoretski okviri

✦Durkheim, É. (1912). Les formes élémentaires de la vie religieuse.

✦Otto, R. (1917). Das Heilige.

✦van der Leeuw, G. (1933). Phänomenologie der Religion.

✦Eliade, M. (1949). Traité d'histoire des religions; (1957) Das Heilige und das Profane. — vpliven okvir; brati skupaj s kritiko.

✦Lévi-Strauss, C. (1955). The Structural Study of Myth, Journal of American Folklore; (1964–1971) Mythologiques I–IV.

✦Dumézil, G. Mythe et épopée I–III. — omejena primerjava znotraj jezikovne družine.

Kritika

✦Smith, J. Z. (1978). Map Is Not Territory; (1982) Imagining Religion; (1990) Drudgery Divine. — obvezno izhodišče vsakega modula te kategorije.

✦Sandmel, S. (1962). Parallelomania, Journal of Biblical Literature 81.

✦Said, E. (1978). Orientalism.

✦Smith, W. C. (1962). The Meaning and End of Religion.

✦Asad, T. (1993). Genealogies of Religion.

✦King, R. (1999). Orientalism and Religion.

✦Masuzawa, T. (2005). The Invention of World Religions.

✦Lincoln, B. (1999). Theorizing Myth.

✦McCutcheon, R. (1997). Manufacturing Religion.

✦Nongbri, B. (2013). Before Religion.

Zagovor in sodobna metodologija

✦Doniger, W. (1998). The Implied Spider: Politics and Theology in Myth.

✦Patton, K. & Ray, B. (ur., 2000). A Magic Still Dwells: Comparative Religion in the Postmodern Age.

✦Freiberger, O. (2019). Considering Comparison: A Method for Religious Studies.

✦Segal, R. Myth: A Very Short Introduction; ter njegovi zagovori posploševanja proti Smithu.

✦Pike, K. (1954). Language in Relation to a Unified Theory of the Structure of Human Behavior — izvor para emic / etic.

Kognitivna veda o religiji

✦Boyer, P. (2001). Religion Explained.

✦Atran, S. (2002). In Gods We Trust.

✦Barrett, J. (2004). Why Would Anyone Believe in God?

✦Whitehouse, H. (2004). Modes of Religiosity.

✦Norenzayan, A. (2013). Big Gods. — z zadržkom: del empirične podlage tega raziskovalnega programa je bil deležen resnih metodoloških ugovorov.

Kaj NI vir

✦Poljudno pisanje, ki vzporednice navaja brez izvora, brez različice in brez navedbe, kdo jo je predlagal.

✦Apologetsko gradivo (katerekoli strani), ki podobnost uporablja kot dokaz resničnosti ali kot dokaz ponaredka.

✦"Vsi miti so isti mit" v Campbellovi ali popularizirani jungovski obliki, predstavljeno kot ugotovitev vede.

✦Psevdozgodovinske izpeljave vseh religij iz enega izvora (Atlantida, izgubljena civilizacija, zunajzemeljski obisk) — izrecno zavrnjeno.

✦Statistične medkulturne trditve brez obravnave Galtonovega problema in brez navedbe vzorca.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da je Max Müller utemeljitelj vede o religijah kot samostojne discipline in avtor programa primerjalne metode; da je Frazerjeva shema magija → religija → znanost v vedi zavrnjena; da je Sandmel leta 1961/1962 vpeljal izraz parallelomania; da je J. Z. Smith razčlenil in zavrnil štiri ustaljene načine primerjanja in da je njegova kritika prelomna za področje; da par emic / etic izvira iz Pikeja (1954); da je Galtonov problem prepoznana statistična past medkulturne primerjave in izvira iz Galtonovega ugovora Tylorju (1889); da so Said, W. C. Smith, Asad, King in Masuzawa postavili kritiko same kategorije "religija" in "svetovne religije"; da Lévi-Strauss mit opredeljuje kot vsoto vseh njegovih različic; da je bil odmeven članek o moralizirajočih bogovih, objavljen v Nature leta 2019, pozneje umaknjen po metodološki kritiki.

✦Srednja: Dumézilova trifunkcijska shema kot razlaga indoevropskega gradiva (metodološko načelo omejene primerjave je trdno, shema ne); obseg literarne odvisnosti med mezopotamskim in svetopisemskim potopnim gradivom; razlagalna moč strukturalizma zunaj ameriškega gradiva, na katerem je bil izdelan; empirična podprtost teze o minimalno protiintuitivnih pojmih zunaj laboratorijskih pogojev; koliko posredovanost avstralskega gradiva popači Durkheimove sklepe.

✦Nizka / sporno: kategorija "umirajoče in vstajajoče božanstvo" kot enotna primerjalna enota; Eliadejeva hierofanija in homo religiosus kot občeveljavna pojma; teza o velikih moralizirajočih bogovih kot razlaga nastanka kompleksnih družb; fenomenološka predpostavka o lastni vrsti religijske izkušnje (Otto), ker ni zunanje preverljiva; obseg, v katerem Eliadejeva medvojna politična pripadnost oblikuje njegovo teorijo (razprava ni zaključena).

✦Izrecno zavrnjeno: Müllerjeva solarna mitologija in razlaga mita kot "bolezni jezika"; Frazerjeva evolucijska lestvica kot razlagalni okvir; panbabilonizem in vsaka izpeljava vseh mitov iz enega središča; Campbellov monomit kot ugotovitev vede (ne kot literarni vpliv, ki je resničen); trditev, da podobnost sama po sebi dokazuje stik ali skupni izvor; trditev, da so kategorije "religija", "mit" in "sveto besedilo" emične in univerzalne.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-11.