Aštarta

Aštarta je levantinska ustreznica mezopotamske Ištar in sumerske Inane — ne njena "različica" ali "posnetek, temveč isti božanski lik, razvit iz istega splošnosemitskega korena ʿṮTR v zahodni veji semitskega sveta.

To je izhodiščno dejstvo tega modula in ga je treba povedati takoj, ker se pri Aštarti prekrivata dve pogosti napaki:

✦prva je, da bi jo imeli za nekaj drugega od Ištar (ni — gre za isto vejo istega korena, razvito vzporedno);

✦druga je, da bi jo imeli za isto kot Ašero (ni — to sta različni boginji, glej Asherah).

Koren ʿṮTR ima nenavadno lastnost: spol božanstva je po vejah različen. V južni Arabiji je ʿAṯtar moški (glej Saba), v Ugaritu, Feniciji in Kanaanu je ʿAṯtart ženska, v Moabu se pojavi sestavljena oblika ʿAštar-Kemoš. Ista zvezda — Venera — je torej v enem delu semitskega sveta bog in v drugem boginja. Ta spolna nestalnost ni napaka virov, ampak lastnost izročila.

Modul 03_Mezopotamija/Ishtar obravnava vzhodno vejo, 03_Mezopotamija/Inanna njeno sumersko plast; ta modul obravnava zahodno vejo — Ugarit, Fenicijo, Kanaan, Egipt in kolonialno razširitev do Kartagine in Ciprа.

Etimologija in oblika imena. Feničanska in ugaritska oblika je ʿštrt / ʿṯtrt. Hebrejska vokalizacija ʿAštōret je namerno spačena: masoretski vokalizatorji so ji vstavili samoglasnike besede bōšet ("sramota"). Enak poseg je viden pri Mōlek (od melek, "kralj") in pri zamenjavi baʿal → bōšet v osebnih imenih (glej Baal). Gre za versko polemiko, vgrajeno v izgovarjavo — eden najbolj nazornih primerov, kako besedilo nosi teološko sodbo v sami obliki besede.

Množinska oblika ʿaštārôt v hebrejščini pomeni "boginje" nasploh (npr. Sod 2,13; 1 Sam 7,3–4, kjer nastopa v paru z bĕʿālîm, "baali"). To je natanko isti pojav kot akadsko ištaru → "boginja" (glej 03_Mezopotamija/Ishtar): lastno ime postane občno ime za svojo vrsto — najzanesljivejši pokazatelj prevlade.

✦Ugarit — v žrtvenih seznamih redno; naziv ʿṯtrt šd ("Aštarta polja") in ʿṯtrt ḥr ("Aštarta hurritska").

✦Sidon — glavno feničansko središče njenega kulta. Ešmunazarjev sarkofag (5. stoletje pr. n. št.) navaja, da sta kralj in njegova mati Amoaštart, "Aštartina svečenica", zgradila templje "Aštarti v Sidonu ob morju" in v "Sidonu-na-polju".

✦Tir — ob Melkartu; skupaj sta državna boginja in bog.

✦Biblos — Baʿalat Gebal ("Gospa Biblosa"), pogosto z njo enačena; Egipčani jo enačijo s Hator.

✦Jeruzalem in Izrael — 1 Kr 11,5 in 11,33 pripisujeta Salomonu čaščenje "Aštoret, boginje Sidoncev"; 2 Kr 23,13 poroča, da je Jošija njeno svetišče na Oljski gori onečastil.

✦Bet Šean — po 1 Sam 31,10 so Filistejci Savlovo orožje položili "v hišo Aštarot"; arheologija Bet Šeana potrjuje egipčansko-kanaanski tempeljski kompleks.

✦Egipt — Memfida, Tanis; Astarte in Anat kot bojeviti boginji, hčeri Ptaha ali Reja; Ramzes II. jo imenuje svojo zaščitnico.

✦Ciper — Pafos, Kition, Amatunt; kraj prehoda k Afroditi.

✦Kartagina in punski zahod — ʿštrt v napisih; v Kartagini jo v veliki meri prekrije Tanit (glej Phoenicia).

✦Pirgi (Etrurija, Italija) — zlate ploščice (ok. 500 pr. n. št.) z vzporednim feničanskim in etruščanskim besedilom; etruščanska Uni je enačena z Aštarto. To je hkrati eden ključnih dokumentov za dešifriranje etruščanščine.

✦Eriks (Sicilija) — Venus Erycina, rimska naslednica njenega kulta; kult je bil leta 217 pr. n. št. uradno prenesen v Rim.

Aštarta in Anat. V Ugaritu sta ločeni: Anat je bojevita devica in Baalova sestra, Aštarta je manj izpostavljena, a v boju z Yammom nastopa ob Baalu in ga posvari, naj trupla ne oskruni. V Egiptu pa ju viri redno navajajo v paru in nazadnje zlijeta v podobo Qudšu-Aštart-Anat — plošče iz Novega kraljestva prikazujejo golo boginjo na levu, z imeni vseh treh (vključno z Qudšu, ki je najverjetneje Ašerin naziv). To je egipčanska zlitina, ne levantinska. Razlikovanje je pomembno: Egipčani so tri levantinske boginje združili, viri iz Ugarita jih razlikujejo.

Aštarta nima ohranjenega lastnega mitološkega cikla — to je pomembna razlika glede na Ištar, ki ima Sestop v podzemlje, Agušajo in epizodo v Gilgamešu. Kar imamo, so:

✦Vloga v Baalovem ciklu — v KTU 1.2 po Yammovem porazu Aštarta Baala posvari; besedilo je poškodovano in razlaga niha med "graja" in "spodbuda". Njen naziv ʿṯtrt šm bʿl ("Aštarta ime Baalovo") je eden najbolj razpravljanih izrazov ugaritskega korpusa: lahko pomeni "Aštarta, ki nosi Baalovo ime", "Aštarta, ime Baalovo" ali "Aštarta imena Baalovega" — v vsakem primeru kaže tesno, skoraj hipostatično vez z Baalom.

✦Egipčanski "Mit o Astarti in morju" (papirus Astarte / Amherst, 19. dinastija) — močno poškodovano besedilo, v katerem Morje (Yam) zahteva davek od bogov in Astarta je poslana k njemu kot posrednica. To je egipčanska predelava ugaritskega mita o Baalu in Yammu, kar je izjemno dragocen dokaz, da so levantinski miti krožili po Bližnjem vzhodu in bili prevzeti tudi zunaj matične kulture.

✦Filon iz Biblosa (1.–2. stoletje n. št., ohranjen pri Evzebiju) — poznogrški povzetek feničanske teologije, ki Astarti pripiše kraljevanje nad deželo in glavo bika kot znak vladarstva. Vir je pozen, helenistično predelan in ga je treba uporabljati zadržano, a mestoma se ujema z ugaritskim gradivom, kar mu daje delno verodostojnost.

✦Adonisov krog — grški in poznofeničanski mit o umirajočem mladeniču in žalujoči boginji; sorodno Dumuziju/Tamuzu iz mezopotamske veje. Kult v Biblosu ob reki Adonis (danes Nahr Ibrahim), ki se spomladi obarva rdeče od gline — pojav, ki so ga razlagali kot Adonisovo kri.

Astralna razsežnost. Aštarta je Venera, tako kot Ištar. Ker je Venera jutranjica in večernica, semitsko izročilo pozna dvojnost, ki jo na vzhodu izražata "Ištar jutra" (bojevita) in "Ištar večera" (ljubezenska), na jugu pa moški ʿAṯtar. Grška Afrodita Urania ("nebeška") je neposredna dediščina te astralne razlage — sam Herodot (I, 105 in 131) izpeljuje ciprski in kiterski Afroditin kult iz feničanskega Askalona in perzijsko Mitro/Anahito povezuje z isto boginjo.

✦Tempeljski kult v Sidonu in Tiru — svečenice iz kraljeve rodbine (Amoaštart); posvetila v napisih (KAI 14).

✦Daritve v ugaritskih koledarjih — ovce in goveda, ob Baalu in drugih.

✦Zaobljubne stele — v punskem svetu na tisoče, večinoma z imeni Tanit in Baala Hamona, nekatere z Aštarto.

✦Kult v Pafosu (Ciper) — po Herodotu in poznejših virih najstarejše Afroditino svetišče; kultni predmet je bil stožčast kamen (betil), ne kip. Aniконična oblika je značilna za zahodnosemitski svet in povezuje ta kult z nabatejskimi betili (glej Nabataea) in s črnim kamnom v Meki (glej Hubal).

✦Sveti gaji in višine — svetopisemska besedila jih povezujejo z Aštarto in Ašero; arheološko so "visoka mesta" (bāmôt) dobro izpričana.

✦Adonisova žalovanja — spomladanski obredi z jokom in "Adonisovimi vrtovi" (hitro vzklile in ovenele rastline v posodah); Grki so jih šteli za tuj, "vzhodni" obred.

✦Ptice in golobi — v Askalonu in Pafosu; goloba kot Afroditina žival zahodni svet prevzame iz tega kulta.

Opomba o "sveti prostituciji". Herodot (I, 199) trdi, da so babilonske ženske morale enkrat v življenju v Ištarinem svetišču spati s tujcem, in podobno pripiše Ciprčankam; poznejši krščanski avtorji so to razširili na Fenicijo in Kartagino. Sodobna stroka to večinsko zavrača kot grški topos o "razuzdanem vzhodu" brez opore v semitskih virih (Stephanie L. Budin, The Myth of Sacred Prostitution in Antiquity, 2008). Modul trditev navaja kot zgodovino napake, ne kot podatek o kultu — enako kot modul 03_Mezopotamija/Ishtar.

✦Osemkraka zvezda / rozeta — Venera; skupno z Ištar.

✦Lev — stoji nanj ali ob njem; "gospa levov".

✦Golob — zlasti v obalnih in ciprskih kultih; prehaja k Afroditi.

✦Konj in bojni voz — egipčanska posebnost: v Novem kraljestvu je Astarte "gospa konj in voz", zaščitnica vojaških enot. To je ikonografija, ki je v Levantu ni.

✦Sfinga in prestol — feničanski prestoli s sfingami (Tir, Sidon, Kadiz), na katerih je bila prazna sedišča ali betil; prazni prestol je značilna feničanska oblika prikaza božje navzočnosti.

✦Betil (bet-ʾel, "božja hiša") — stožčast ali jajčast kamen; Pafos, punski zahod.

✦Znak Tanit — trikotnik z vodoravno črto in krogom; v Kartagini vseprisoten (glej Phoenicia).

✦Gola boginja s cvetjem in kačama, stoječa na levu — plošče "Qudšu" iz egipčanskega Novega kraljestva.

✦Bikovi rogovi / polmesec — po Filonu iz Biblosa; na kovancih Sidona in Berita.

1. Aštarta → Afrodita → Venera. To je ena najbolje dokumentiranih verskih genealogij starega sveta. Pot vodi iz feničanskih obalnih mest prek Ciprа (Pafos, Kition, Amatunt, kjer je bila feničanska naselbina) v grški svet. Herodot izrecno pravi, da so Ciprčani sami priznavali, da so kult prevzeli iz Askalona v Siriji. Grška Afrodita Urania ohrani astralno naravo; rimska Venera ohrani ime planeta. Planet Venera nosi torej po ovinku ime boginje, ki se je najprej imenovala Inana.

2. Aštarta in Tanit v Kartagini. V punskem svetu prevlada Tanit (tnt pn bʿl, "Tanit obraz Baalov") ob Baalu Hamonu. Razmerje med njima je sporno: (a) Tanit je krajevni razvoj Aštarte; (b) Tanit je izvorno ločena severnoafriška ali feničanska boginja, ki Aštarto izpodrine; (c) Tanit je Aštartin naziv, ki se osamosvoji. Večinsko stališče je danes vmesno — Tanit je samostojno ime, ki pa prevzame Aštartino funkcijo in ikonografijo. Po rimskem uničenju Kartagine se nadaljuje kot Iuno Caelestis / Dea Caelestis, eden najmočnejših kultov rimske Afrike.

3. Svetopisemski odmev. Poleg "Aštoret sidonske" je pomembna "Kraljica neba" (mĕleket haššāmayim) v Jer 7,18 in 44,17–25: ženske ji pečejo kolače (kawwānîm), izlivajo pitne daritve in trdijo, da jim je šlo dobro, dokler so to počele. Identifikacija niha med Aštarto in Ištar; oba predloga imata podporo, razlika pa je majhna, ker gre za isto božansko vejo. Besedilo je pomembno, ker je eden najbolj konkretnih opisov ljudskega ženskega bogoslužja v Bibliji, in ker ga podajajo častilke same, v prvi osebi.

4. Atargatis in Dea Syria. V helenističnem obdobju se v Siriji (Hierapolis/Manbidž) uveljavi Atargatis, katere ime je zlitje ʿAštart + ʿAnat. Psevdo-Lukianov spis De Dea Syria opisuje njen kult z ribniki svetih rib, evnuškimi svečeniki (galli) in obrednim samopohabljanjem. Vir je satiričen in nezanesljiv v podrobnostih, a arheologija Hierapolisa in razširjenost kulta do Rima (kjer Dea Syria postane priljubljena) potrjujeta jedro.

5. Kar je treba zavrniti. (a) Enačba Aštarta = Ašera — to sta različni boginji (glej Asherah). (b) Izpeljava angleškega Easter iz Aštarte ali Ištar — jezikoslovno napačno (glej 03_Mezopotamija/Ishtar; Hislop, The Two Babylons, 1853). (c) Obvezna "sveta prostitucija" kot dejstvo njenega kulta. (d) Predstava o enotni "veliki boginji" celotnega Bližnjega vzhoda — viri kažejo več razločenih boginj z različnimi vlogami, ne ene.

✦03_Mezopotamija/Ishtar — ISTA BOŽANSKA VEJA, DRUGA STRAN. Ištar je vzhodna (akadsko-babilonsko-asirska), ʿAštart zahodna (ugaritsko-feničansko-kanaanska) razvojna linija istega splošnosemitskega korena ʿṮTR. Modula se dopolnjujeta: Ishtar obravnava mezopotamsko mitologijo, prerokbe in astralno teologijo, Astarte pa levantinsko, feničansko in sredozemsko usodo iste boginje. Kdor prebere le enega, dobi polovico zgodbe.

✦03_Mezopotamija/Inanna — sumerska najstarejša plast istega lika; izhodišče celotne verige Inana → Ištar → Aštarta → Afrodita → Venera.

✦Asherah — RAZLIČNA BOGINJA. Najpogostejša napaka v poljudni literaturi. Ašera je El-ova soproga in mati bogov; Aštarta je boginja Venere, ljubezni in boja. Ugaritska besedila ju razlikujejo dosledno; egipčanske plošče "Qudšu" ju zlivajo, a to je egipčanski pojav.

✦Baal — v Ugaritu njena sodelavka; v Feniciji njen redni par; naziv "Aštarta ime Baalovo".

✦Ugarit — skupni besedilni vir za njeno najstarejšo zahodnosemitsko plast.

✦Phoenicia — kolonialni prenos: Sidon in Tir → Ciper, Sicilija, Sardinija, Etrurija (Pirgi), Kartagina (Tanit) → rimska Dea Caelestis. To je pot, po kateri je levantinska boginja postala sredozemska.

✦Canaan — visoka mesta, sveti gaji, ljudski kult.

✦Nabataea — al-ʿUzza je v Petri enačena z Afrodito, torej po ovinku z isto vejo; betilska oblika je skupna.

✦AlUzza — pri nekaterih raziskovalcih velja al-ʿUzza za arabsko naslednico iste Venerine tradicije; povezava je strukturna in verjetna, ne dokazana.

✦Zunaj kategorije — Egipt (Astarte in Anat v Novem kraljestvu; papirus o Astarti in morju), Grčija in Rim (Afrodita, Venera, Venus Erycina), Etrurija (Uni; pirgijske ploščice).

Primarni viri:

✦Ugaritska besedila — KTU 1.2 (posvarilo po Yammovi smrti), naziv ʿṯtrt šm bʿl; žrtveni seznami KTU 1.39, 1.109, 1.148; božanski seznami 1.47, 1.118.

✦Feničanski napisi — Ešmunazarjev sarkofag (KAI 14, Sidon, 5. stoletje pr. n. št.); napisi iz Kitiona in Kartagine (KAI).

✦Pirgijske zlate ploščice (ok. 500 pr. n. št.) — dvojezično feničansko-etruščansko posvetilo, Uni = Aštarta.

✦Egipčanski viri — papirus o Astarti in morju (papirus Amherst/Astarte); plošče "Qudšu-Aštart-Anat"; napisi Ramzesa II.

✦Hebrejska Biblija — Sod 2,13; 1 Sam 7,3–4; 1 Sam 31,10; 1 Kr 11,5.33; 2 Kr 23,13; Jer 7,18 in 44,17–25 ("kraljica neba").

✦Grški in rimski viri — Herodot I, 105 in 131; Filon iz Biblosa (pri Evzebiju, Praeparatio evangelica I); psevdo-Lukian, De Dea Syria.

✦Ikonografija — feničanski prestoli s sfingami; betil iz Pafosa; kovanci Sidona in Berita.

Sekundarna literatura:

✦Smith, M. S. (2002). The Early History of God. 2. izd. Eerdmans.

✦Day, J. (2000). Yahweh and the Gods and Goddesses of Canaan. Sheffield.

✦Bonnet, C. (1996). Astarté: dossier documentaire et perspectives historiques. Roma.

✦Budin, S. L. (2004). "A Reconsideration of the Aphrodite–Ashtart Syncretism", Numen 51; ista (2008). The Myth of Sacred Prostitution in Antiquity. Cambridge UP.

✦Keel, O. & Uehlinger, C. (1998). Gods, Goddesses, and Images of God in Ancient Israel. Fortress.

✦Cornelius, I. (2004). The Many Faces of the Goddess: Anat, Astarte, Qedeshet, Asherah. Academic Press Fribourg.

✦Lipiński, E. (1995). Dieux et déesses de l'univers phénicien et punique. Peeters.

✦Xella, P. (ur.) — študije o punski religiji in razmerju Tanit/Aštarta.

✦van der Toorn, K. et al. (ur.) (1999). DDD, gesla "Astarte", "Queen of Heaven", "Anat". Brill.

Stopnja zanesljivosti:

✦Visoka: skupni koren ʿṮTR in sorodnost z Ištar/Inano; spolna razlika med severno (ženska) in južnoarabsko (moški) vejo; Aštarta kot glavna boginja Sidona in Tira; Ešmunazarjev napis; namerno spačena hebrejska vokalizacija ʿAštōret po vzorcu bōšet; množinsko ʿaštārôt kot občno ime za "boginje"; egipčanska vloga "gospe konj in voz"; pirgijska enačba Uni = Aštarta; pot Aštarta → Afrodita prek Ciprа.

✦Srednja: pomen naziva "Aštarta ime Baalovo"; ali je "kraljica neba" iz Jer 7 in 44 Aštarta ali Ištar; razmerje med Aštarto in Tanit v Kartagini; vloga Aštarte v ugaritskem prizoru po Yammovi smrti (graja ali spodbuda); zanesljivost Filona iz Biblosa v posameznostih.

✦Nizka / sporno: neposredna zveza med al-ʿUzzo in Aštarto; obseg egipčanske zlitine Qudšu-Aštart-Anat in kaj je pomenila za častilce; podrobnosti Adonisovega kulta pred helenističnim obdobjem.

✦Izrecno zavrnjeno: enačba Aštarta = Ašera; izpeljava Easter iz njenega imena; obvezna "sveta prostitucija" v njenem kultu; predstava enotne bližnjevzhodne "velike boginje".

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-07-31.