Konec sveta in eshatologija

Eshatologija je nauk o zadnjih rečeh: o koncu sveta, o koncu časa, o koncu posameznikovega življenja in o tem, kaj sledi. Apokaliptika je njena ožja, pripovedna in razodetvena oblika: besedilo, v katerem posrednik (angel, božanstvo, vidčev vodnik) človeku razkrije skriti potek zgodovine in njen razplet.

Razlikovanje, ki ga veda vztrajno uporablja in ki ga poljudno pisanje redno zabriše:

Beseda "apokalipsa" prvotno ne pomeni "katastrofa". Pomeni razkritje. Da danes v vsakdanji rabi pomeni uničenje, je posledica vsebine ene same knjige — Janezovega Razodetja — in ne izvornega pomena izraza. To je za primerjalno vedo pomembno, ker se pod sodobno oznako "apokaliptični miti" pogosto zbere gradivo, ki z razodetveno književnostjo nima nobene zveze.

Zakaj se eshatologije preučujejo primerjalno.

✦Ker so redkejše, kot se domneva. Vsaka kultura ima kozmogonijo (glej Cosmogonia); daleč nimajo vse izdelane pripovedi o koncu sveta. Mnoga izročila — velik del afriških, avstralskih, precej severnoameriških — o dokončnem koncu sveta ne govorijo ali pa mu ne pripisujejo posebne teže. Kjer se sistematične eshatologije pojavijo, so zato zgodovinsko zanimive.

✦Ker so zgodovinsko sledljive. Za razliko od kozmogonij so mnoge eshatologije datirane in umeščene: nastanejo v določenem stoletju, v določeni politični stiski. Judovska apokaliptika 2. stoletja pr. n. št. je odziv na Antioha IV., Janezovo Razodetje na rimsko oblast, sodobni milenarizmi na kolonialni pritisk. To vedi omogoča preverljive vzročne razlage, kar je pri mitu redkost.

✦Ker imajo neposredne družbene posledice. Eshatološko pričakovanje poganja gibanja, upore, izseljevanja in nasilje. To ni le pripoved, ampak dejavnik zgodovine.

Razširjene napačne predstave

Beseda in književna vrsta. Izraz je iz uvodne besede Janezovega Razodetja (Apokálypsis Iēsoû Christoû). Kot oznaka za književno vrsto je bil vpeljan šele v novem veku: nemški teolog Friedrich Lücke (Versuch einer vollständigen Einleitung in die Offenbarung des Johannes, 1832) velja za utemeljitelja apokaliptike kot samostojnega raziskovalnega področja.

Opredelitev vrste. Prelomna je bila skupinska opredelitev, ki jo je pod vodstvom Johna J. Collinsa izdelala projektna skupina Society of Biblical Literature in objavila v reviji Semeia 14 (1979): apokalipsa je "razodetvena književnost s pripovednim okvirom, v kateri razodetje posreduje nezemeljsko bitje človeškemu prejemniku in razkriva nadzemeljsko resničnost, ki je hkrati časovna — saj predvideva eshatološko odrešenje — in prostorska, saj vključuje drug, nadnaravni svet." Ta opredelitev je še vedno delovni standard, čeprav je bila dopolnjena (dodana je bila razsežnost družbene naloge besedila, Adela Yarbro Collins, 1986).

Ključne postaje razprave:

✦Hermann Gunkel (Schöpfung und Chaos in Urzeit und Endzeit, 1895) je postavil vplivno tezo o razmerju Urzeit–Endzeit: konec sveta je pripovedno oblikovan po vzoru njegovega začetka; pošast, premagana ob stvarjenju, se ob koncu vrne. To je najpomembnejša vez tega modula s Chaoskampf in Cosmogonia. Teza je še vedno vplivna, a se ji očita, da vzorec vidi tudi tam, kjer ga besedilo ne podpira.

✦Albert Schweitzer (Von Reimarus zu Wrede, 1906) je uveljavil "dosledno eshatologijo": zgodovinski Jezus naj bi bil apokaliptični napovedovalec skorajšnjega konca. Teza je preusmerila celotno raziskovanje zgodnjega krščanstva; danes je še vedno v igri, a ne nesporno (nasprotni pol zastopa npr. John Dominic Crossan).

✦Norman Cohn (The Pursuit of the Millennium, 1957; Cosmos, Chaos and the World to Come, 1993) je pokazal družbeno delovanje apokaliptičnih pričakovanj v srednjeveški Evropi in nato v drugi knjigi zagovarjal, da je zoroastrstvo izvor same predstave o dokončni zmagi dobrega nad zlim. Prva knjiga velja za trajno pomembno, druga za ambiciozno in sporno prav zaradi datacijskih težav iranskih virov.

✦Mircea Eliade (Mit o večnem vračanju, 1949) je postavil nasprotje med krožnim ("arhaičnim") in linearnim ("zgodovinskim") časom in trdil, da so arhaične družbe zgodovino zavračale z obrednim vračanjem k izvoru. Shema je vplivna, a je danes obravnavana kot pretirano ostra: mnoga izročila združujejo krožne in linearne razsežnosti (nordijsko, indijsko, azteško), dvodelna razdelitev pa je bila deležna kritike Jonathana Z. Smitha in Bruca Lincolna kot razlagalčeva konstrukcija.

✦Antropologija milenarizma: Peter Worsley (The Trumpet Shall Sound, 1957) o melanezijskih kultih tovora, Vittorio Lanternari (Movimenti religiosi di libertà e di salvezza, 1960) o odrešenjskih gibanjih med kolonizacijo. Ta veja je eshatologijo prestavila iz besediloslovja v politično antropologijo.

✦Novejša kritika: Lorenzo DiTommaso in drugi opozarjajo, da je apokaliptika svetovni nazor (apocalyptic worldview), ne le književna vrsta, in da se v posvetni obliki nadaljuje v sodobnih pripovedih o civilizacijskem zlomu.

Zoroastrstvo — Frašokereti

Iranska eshatologija je najbolj izdelana predkrščanska kozmična eshatologija, kar jih poznamo. Svet poteka v omejenem številu obdobij; ob koncu nastopi frašokereti ("naredba čudovito", "poslednja prenova"): odrešenik Sao­šjant, rojen iz Zaratustrovega semena, ohranjenega v jezeru, obudi mrtve; vsi ljudje prestopijo reko staljene kovine, ki je pravičnim kakor toplo mleko, krivičnim pa muka; Ahriman (Angra Mainju) je dokončno premagan, zlo izničeno, svet povrnjen v popolnost.

Nujen pridržek o virih. Prvine so nakazane že v Gathah in Avesti, izdelana pripoved pa je ohranjena v srednjeperzijskih besedilih (Bundahišn, Dēnkard, Zand-i Wahman Yasn), ki so v sedanji obliki iz 9.–10. stoletja n. št., torej iz islamskega obdobja. Kako veliko od tega je staro in kako veliko je poznejša ureditev ali celo odziv na sosednja izročila, je stalno sporno vprašanje (razpravljajo Mary Boyce — zagovornica visoke starosti, Shaul Shaked, Albert de Jong, Prods Oktor Skjærvø). Vsaka trditev o "zoroastrskem izvoru" krščanske ali judovske eshatologije mora ta pridržek navesti.

Judovstvo

Starozavezna preroška besedila poznajo jom JHWH — "Gospodov dan", dan sodbe (Amos 5, Sofonija 1, Joel). Izdelana apokaliptika nastopi pozneje: Danielova knjiga (končna redakcija okoli 165–164 pr. n. št., med preganjanjem Antioha IV. Epifana) prinese zaporedje štirih kraljestev, "sina človekovega", ki pride na oblakih, in prvo nedvoumno omembo vstajenja mrtvih v hebrejski Bibliji (Dan 12,2). Zunajkanonska besedila — 1 Henoh, 4 Ezra, 2 Baruh — razvijejo bogato vizionarsko podobje; kumranski Zvitek vojne (1QM) opiše končni spopad "sinov svetlobe" proti "sinovom teme". Rabinsko judovstvo je apokaliptično navdušenje pozneje zavestno umirilo in eshatologijo preusmerilo v mesijanska pričakovanja brez datumov.

Krščanstvo

Janezovo Razodetje (konec 1. stoletja n. št., verjetno v času Domicijana) je paradigmatično besedilo vrste: sedem pečatov, trobent in čaš, zver s številom 666 (širše sprejeta razlaga: gematrija imena Neron Cezar), padec "Babilona" (Rim), končni spopad, tisočletno kraljestvo, vezanje in dokončni poraz zmaja, nato novo nebo in nova zemlja. Poleg tega t. i. sinoptična apokalipsa (Mr 13 in vzporednice) ter pavlinska pričakovanja. Zgodovinsko delovanje: tisočletno kraljestvo (hiliazem) je poganjalo gibanja od Joahima Fiorskega (12. stoletje) prek münstrskih prekrščevalcev (1534–35) do sodobnih ameriških milenarističnih smeri. Pomembna razmejitev: harrowing of hell, Kristusov sestop med mrtve, spada k Descent, ne sem — čeprav ga izročilo bere kot predujem končne zmage.

Islam

Jaum al-kijāma ("dan vstajenja") je v Koranu ena osrednjih tem, opisana z izrazitim podobjem: pretres zemlje, razpad gora v razčesano volno, zvitje sonca, trobenta (sur), ki jo zatrobi Israfil, tehtnica dejanj (mīzān) in most Sirat. Znamenja ure (ašrāṭ as-sāʿa) so razdelana v hadisih: prihod al-Masīh ad-Dadždžāla (prevaranta), vrnitev Ise (Jezusa), ki ga premaga, Jāʾdžūdž in Māʾdžūdž (Gog in Magog), pri delu šiitskih smeri pa prihod skritega Mahdija. Islamska eshatologija je pri tem izrazito osebna in kozmična hkrati — grobna zaslišba pred kozmično sodbo.

Nordijsko izročilo — Ragnarǫk

Ime pomeni "usoda bogov" (ragna rǫk); Snorrijeva različica ragnarøkkr, "mrak bogov", je poznejša in je prek Wagnerja postala mednarodno znana. Po Vǫluspá in Snorrijevi Prozni Eddi: trije zaporedni fimbulvetri brez poletja, razpad sorodstvenih vezi, volk požre sonce, Heimdall zatrobi v Gjallarhorn, vojska iz Múspellheima pod Surtrom, Loki in njegovi potomci se osvobodijo; sledijo dvoboji — Odin proti Fenrirju, Thor proti Jǫrmungandu (ubije ga in stopi devet korakov, preden umre od strupa), Freyr proti Surtru, Heimdall proti Lokiju; svet zgori in potone. Nato se dvigne nova zemlja iz morja, vrneta se Baldr in Hǫðr, preživeli bogovi najdejo v travi zlate igralne plošče, človeški par Líf in Lífþrasir preživi v gaju Hoddmímis. Metodološki pridržek: vire je zapisal kristjan v 13. stoletju; kako veliko je predkrščanskega in koliko je oblikovano po krščanski eshatologiji, je klasično sporno vprašanje (razpravljali so Sigurður Nordal, Ursula Dronke, John McKinnell, Rudolf Simek). Motiv obnove je pri tem najbolj sumljiv za krščanski vpliv, a ni dokazano izposojen.

Hindujsko izročilo — juge in pralaja

Indijska eshatologija je krožna in ne dokončna. Svet poteka skozi štiri juge (satja, tretā, dvāpara, kali), ki se krajšajo in slabšajo; sedanja kali juga je najkrajša in najslabša. Ob koncu mahājuge nastopi delna razpustitev, ob koncu kalpe (Brahmovega dneva) pa pralaja — razpustitev svetov v prvinsko stanje, ki ji sledi novo izžarevanje. Višnu purana in Bhāgavata purana opisujeta Kalkija, deseto Višnujevo utelešenje, ki na belem konju z mečem konča kali jugo in obnovi dharmo. Ključna razlika glede na abrahamska izročila: to ni konec, ampak poglavje; časovni razponi so astronomski (kali juga traja 432.000 let) in namenoma presegajo človeško merilo.

Budizem

Palijski kanon (Cakkavatti-Sīhanāda-sutta, Dīgha Nikāya 26) opisuje postopno propadanje morale in življenjske dobe do "meča" ali "vojne", nato pa počasno okrevanje in prihod prihodnjega bude Maitreje (pal. Metteyya). Poleg tega je razširjeno pričakovanje upada dharme (kitajsko mofa, japonsko mappō), ki je na Japonskem v 11.–12. stoletju sprožilo množično čistodeželsko pobožnost. Tu se dobro vidi, da eshatologija ni nujno kozmično uničenje, ampak lahko razpad nauka.

Mezoamerika — azteških Pet sonc

Nahuatlska izročila (Leyenda de los Soles, Codex Chimalpopoca, Piedra del Sol) opisujejo štiri pretekla sonca, uničena po vrsti od jaguarjev, vetra, ognjenega dežja in vode; sedanje, peto sonce (Nahui Ollin, "štiri gibanje"), se bo končalo s potresi. Nadaljnji obstoj sonca je odvisen od človeške žrtve — kozmologija, ki iz eshatologije naredi obredno obveznost sedanjosti. Ob izteku 52-letnega koledarskega kroga se je opravil obred Novega ognja (Toxiuhmolpilia) na hribu Huixachtlan; vsi ognji so bili ugasnjeni in negotovost je bila obredno odigrana. Majevska kozmologija je drugačna in je bila v poljudnem pisanju sistematično popačena — glej opombo o letu 2012 zgoraj.

Severna Amerika — Hopi

Hopijsko izročilo pozna zaporedne svetove: trije so bili uničeni (po različicah z ognjem, ledom in vodo) zaradi človeškega ravnanja; sedanji je četrti, prehod v petega pa je pričakovan. Pomemben pridržek: najbolj razširjena angleška ubeseditev izvira iz knjige Franka Watersa Book of the Hopi (1963), ki jo hopijski govorci in antropologi ocenjujejo kot problematično in delno Watersovo lastno sintezo; "hopijske prerokbe", ki krožijo po spletu, so v veliki meri novodobna predelava. Modul zato navaja le okvir, ne podrobnosti.

Milenaristična gibanja novejšega časa

Za razumevanje delovanja eshatologije so nepogrešljivi izpričani, datirani primeri: Ples duhov (Ghost Dance, 1889–90, prerok Wovoka) med ljudstvi Velikih planjav, ki se je končal s pokolom pri Wounded Kneeju; kultovi tovora v Melaneziji; kšosovski pokol goveda pri Kosih v Južni Afriki (1856–57), ki ga je sprožila prerokba Nongkavuse in v katerem je zaradi lakote umrlo več deset tisoč ljudi. Ti primeri pokažejo, kaj eshatološko pričakovanje naredi, in so za vedo dragocenejši od še ene ponovitve besedilnih vzporednic.

Kaj se ponavlja:

✦Postopno slabšanje pred koncem. Moralni razkroj, razpad sorodstva, izguba reda: kali juga, fimbulvetr, "znamenja ure", budistični upad dharme. To je najbolj razširjena posamezna poteza.

✦Vrnitev premaganega nasprotnika. Zmaj, pošast ali zlo, ki je bilo ob stvarjenju obvladano, se ob koncu vrne (Fenrir in Jǫrmungandr, Leviatan, Ahriman, Dadždžāl). Gunklovo razmerje Urzeit–Endzeit.

✦Odrešenik ali sodnik ob koncu. Saošjant, Kalki, Maitreja, Mesija, vrnjeni Kristus, Mahdi.

✦Ogenj in voda kot orodji uničenja. Ekpirosis pri stoikih, Surtrov ogenj, ognjeni dež azteškega tretjega sonca, staljena kovina; ali potop, ki je v tem sklopu preteklo uničenje (glej Deluge).

✦Konec ni konec. V veliki večini izročil sledi obnova: nova zemlja, nova juga, novo sonce, obnovljeni svet.

✦Napoved ima naslovnika. Besedilo praktično vedno govori sedanjosti: pripoveduje o prihodnosti, da bi spremenilo ravnanje zdaj.

Kaj se zares razlikuje:

Zadnja vrstica je za primerjavo najpomembnejša. Modul se izogiba pogosti napaki, da bi iz odsotnosti eshatologije v nekem izročilu sklepal na "izgubljeno" ali "nerazvito" izročilo. Odsotnost je podatek, ne vrzel.

1. Difuzija iz iranskega vira

Najbolj obdelana konkretna razlaga: predstava o kozmični sodbi, vstajenju in dokončni zmagi dobrega naj bi iz zoroastrstva prešla v pozno judovstvo v perzijskem obdobju in od tam v krščanstvo in islam. Zagovarjali so jo Norman Cohn, Mary Boyce, deloma Shaul Shaked. Ugovor je datacijski, kot je opisano zgoraj: ohranjena iranska besedila so mlajša od besedil, ki naj bi jih bila navdihnila, in možnost povratnega vpliva ni izključena. Stanje vede: stik je verjeten in za del predstav zelo verjeten, obseg in smer pa nista dokazana. To je treba navajati kot odprto vprašanje.

2. Družbena prikrajšanost in kriza

Klasična sociološka razlaga: apokaliptika nastane v stiski in ponudi zatiranim obljubo obrata. Podprta z Danielom (Antiohovo preganjanje), Razodetjem (rimska oblast), Plesom duhov, kulti tovora, kšoskim pokolom goveda. Kritika: razlaga ne pojasni apokaliptike, ki nastaja v neprikrajšanih, pisarskih okoljih, in tvega krožnost (stisko sklepamo iz besedila, besedilo razlagamo s stisko). Sodobna veda jo obravnava kot delno razlago.

3. Urzeit–Endzeit in obredni ključ

Gunklova teza, da je konec pripovedno oblikovan po vzorcu začetka, in Eliadejeva razširitev, da eshatologija obredno ponavlja kozmogonijo (novoletni obredi, obredi obnove). Prispevek: dobro pojasni ponavljanje istega nasprotnika in isto podobje. Kritika: vzorec je lahko posledica naše izbire vzporednic; poleg tega ni vsak konec sveta bojen in ni vsak bojni mit kozmogonski (glej razmejitev v Chaoskampf).

4. Krožni proti linearnemu času

Eliadejevo nasprotje med "arhaičnim krožnim" in "zgodovinskim linearnim" časom je bilo dolgo osrednji razlagalni okvir. Danes velja za pretirano ostro. Nordijsko in indijsko gradivo združuje obe razsežnosti; judovska in krščanska eshatologija imata močne krožne prvine (obnovljeni raj); mnoga "arhaična" izročila pa poznajo natančen zgodovinski spomin. Modul shemo navaja kot koristno delovno razlikovanje, ne kot ugotovitev.

5. Kognitivni in psihološki modeli

Predlog, da apokaliptično pripovedovanje izhaja iz splošnih človeških nagnjenj: iskanje vzorca in zaključka v nedoločenem poteku, potreba po pripovedni celoti z razpletom, obvladovanje smrtnosti s pripovedjo o skupni usodi. Frank Kermode (The Sense of an Ending, 1967) je to izpeljal literarno: pripoved potrebuje konec, da postane smiselna, in eshatologija je ta potreba, prenesena na svet. Stanje: razsvetljujoče kot literarni uvid, ni empirično preverjeno kot razlaga nastanka mitov.

6. Arhetipska branja in njihova omejitev

Jungovska in Campbellova branja konec sveta razlagajo kot podobo preobrazbe zavesti oziroma smrti in prerojenja. Stanje v vedi: kulturno vplivno, akademsko obrobno; očita se jim neovrgljivost in brisanje zgodovinskih razlik. Campbellov monomit velja za pretirano poenotujoč in ga večina strokovnjakov zavrača kot razlago, čeprav priznava njegov vpliv na književnost in film. Modul takšna branja navaja kot stališče, ne kot ugotovitev.

7. Metodološko opozorilo: paralelomanija in "apokaliptično" kot vreča

Dve posebni pasti tega modula:

✦Paralelomanija (Samuel Sandmel, 1961/1962): precenjevanje podobnosti in nato sklepanje iz nje na izvor. Pri eshatologiji je še posebej mikavno, ker so si podobe uničenja nujno podobne — ognja, potresa in teme je omejeno število.

✦Raztezanje oznake. Pod "apokaliptične mite" se pogosto uvrsti gradivo, ki ni ne razodetveno ne eshatološko: posamezni kataklizmični spomini, mitski potopi, prerokbe o lokalni nesreči. Jonathan Z. Smith: primerjava ni odkritje, ampak raziskovalčevo dejanje, ki mora povedati, glede na kaj primerja. Modul zato razlikuje kozmično eshatologijo od preprostih pripovedi o veliki nesreči.

✦Trobenta ali rog — Heimdallov Gjallarhorn, sedem trobent Razodetja, Israfilov sur. Zvok kot naznanilo preloma.

✦Ogenj in staljena kovina — Surtrov ogenj, iranska reka staljene kovine, stoiška ekpýrōsis, ognjeni dež.

✦Sonce, ki ga pogoltnejo ali zvijejo — volk Sköll, koranska podoba zvitega sonca, azteško ugasnjeno sonce.

✦Zvezano zlo, ki se osvobodi — Loki v okovih, Fenrir na verigi Gleipnir, vezani zmaj v Razodetju, priklenjeni Ahriman.

✦Štiri figure na konjih — apokaliptični jezdeci (Raz 6), v evropski umetnosti kanonizirani prek Dürerjevega lesoreza (1498).

✦Tehtnica in most — mīzān in Sirat v islamu; Ozirisova tehtnica v Egiptu je vzporedna podoba osebne, ne kozmične eshatologije.

✦Nova zemlja, dvignjena iz morja — Vǫluspá; novi Jeruzalem, ki se spusti z neba — Raz 21.

✦Ugasli ognji in obnovljeni ogenj — azteški obred Novega ognja; obredna uprizoritev negotovosti.

✦Zaporedni svetovi kot plasti ali sonca — azteški Piedra del Sol, hopijske pripovedi o štirih svetovih.

✦Deluge — potop je preteklo uničenje, apokalipsa prihodnje. Razlikovanje ni vedno ostro: v več izročilih (azteško, hopijsko, Popol Vuh) je potop eno izmed zaporednih uničenj, torej hkrati preteklost in vzorec za prihodnost. Ločnica je časovna usmeritev pripovedi, ne vsebina uničenja.

✦Chaoskampf — boj z zmajem kot vzpostavitev reda. Ob koncu sveta se ta boj v več izročilih ponovi: Ragnarök je pripovedno bližnjik kozmogonskega spopada, Leviatan se vrne, Ahriman je dokončno premagan. Gunklova teza Urzeit–Endzeit je natanko o tem razmerju.

✦Cosmogonia — v izročilih s krožnim ali dvojnim časom sta začetek in konec soodvisna: nova zemlja po Ragnaröku je nova kozmogonija, nova juga se začne z novim redom.

✦Descent — spust v podzemlje je osebna različica soočenja s smrtjo in vrnitve; Kristusov sestop med mrtve povezuje obe polji, a spada k Descent.

✦DyingGod — smrt in vrnitev božanstva je v manjšem merilu ista pripovedna oblika kot uničenje in obnova sveta; Baldrova vrnitev po Ragnaröku je stičišče obeh modulov.

✦Theogonia — kdo ob koncu preživi in kdo pade, je odvisno od rodovnika bogov; Ragnarök je razplet napetosti, vpisane v nordijsko teogonijo.

✦SolarHero — sonce, ki ga požre volk ali ki ugasne, je eshatološka obrnitev vsakdanjega sončnega potovanja.

Opredelitev vrste in pregledi

✦Collins, J. J. (ur.) (1979). Apocalypse: The Morphology of a Genre, Semeia 14. — standardna opredelitev vrste.

✦Collins, J. J. (2016, 3. izd.). The Apocalyptic Imagination. — najbolj uporabljen pregled judovske apokaliptike.

✦Collins, J. J., McGinn, B., Stein, S. (ur.) (1998). The Encyclopedia of Apocalypticism, 3 zvezki. — referenčno delo za celotno področje.

✦Yarbro Collins, A. (1986). Introduction: Early Christian Apocalypticism, Semeia 36. — dopolnitev opredelitve z družbeno nalogo besedila.

Družbeno delovanje in milenarizem

✦Cohn, N. (1957). The Pursuit of the Millennium. — trajno pomembno; srednjeveška milenaristična gibanja.

✦Cohn, N. (1993). Cosmos, Chaos and the World to Come. — ambiciozno in sporno zaradi iranske datacije; brati s pridržkom.

✦Worsley, P. (1957). The Trumpet Shall Sound. — melanezijski kulti tovora.

✦Lanternari, V. (1960). Movimenti religiosi di libertà e di salvezza dei popoli oppressi.

✦Landes, R. (2011). Heaven on Earth: The Varieties of the Millennial Experience. — primerjalno, s pridržkom o širini posploševanja.

Iransko

✦Boyce, M. A History of Zoroastrianism; Zoroastrians: Their Religious Beliefs and Practices. — temeljno, a z zagovorom visoke starosti izročila, ki ni splošno sprejet.

✦de Jong, A.; Skjærvø, P. O.; Shaked, S. — sodobnejši, glede datacije previdnejši.

✦Hultgård, A. — o iransko-judovskih stikih; uravnotežen pregled razprave.

Nordijsko

✦Dronke, U. (1997). The Poetic Edda II: Mythological Poems — kritična izdaja in komentar Vǫluspá.

✦Simek, R. Dictionary of Northern Mythology.

✦McKinnell, J. — o razmerju med predkrščanskim izročilom in krščanskim vplivom.

Indijsko in budistično

✦González-Reimann, L. (2002). The Mahābhārata and the Yugas. — pokaže, da je jugovski sistem v epiki poznejša plast, ne izvorna.

✦Nattier, J. (1991). Once Upon a Future Time: Studies in a Buddhist Prophecy of Decline. — standardno delo o upadu dharme.

Mezoameriško

✦Read, K. A. (1998). Time and Sacrifice in the Aztec Cosmos.

✦Aveni, A. (2009). The End of Time: The Maya Mystery of 2012; Van Stone, M. (2010). 2012: Science and Prophecy of the Ancient Maya. — obe zavračata napoved konca sveta leta 2012.

✦Stuart, D. — epigrafska razlaga napisa iz Tortuguera.

Teorija in kritika

✦Gunkel, H. (1895). Schöpfung und Chaos in Urzeit und Endzeit.

✦Eliade, M. (1949). Le mythe de l'éternel retour. — vpliven okvir, brati s kritiko.

✦Smith, J. Z. (1990). Drudgery Divine; Lincoln, B. (1999). Theorizing Myth. — kritika naivne primerjave.

✦Sandmel, S. (1962). Parallelomania, JBL 81.

✦Kermode, F. (1967). The Sense of an Ending. — literarnoteoretski pogled.

✦DiTommaso, L. — apokaliptika kot sodobni svetovni nazor.

Kaj NI vir

✦Gradivo, ki majevski koledar navaja kot napoved konca sveta — izrecno zavrnjeno.

✦"Hopijske prerokbe" iz novodobnega spletnega obtoka; večinoma niso hopijski vir, temveč predelava Watersove knjige in poznejših dodatkov.

✦Psevdoznanstveno pisanje o "polarnem obratu", planetu Nibiru in podobnih napovedih — izrecno zavrnjeno.

✦Apologetsko gradivo, ki vzporednice med eshatologijami razglaša za dokaz resničnosti enega izročila ali za dokaz njegove izposojenosti; oboje presega, kar gradivo dopušča.

✦Zbirke "prerokb", ki različna izročila mešajo brez navedbe vira in datacije.

Stopnja zanesljivosti

✦Visoka: da beseda apokalipsa pomeni razkritje; da je Danielova knjiga v končni obliki iz časa preganjanja Antioha IV. (okoli 165 pr. n. št.) in da Dan 12,2 vsebuje prvo nedvoumno omembo vstajenja v hebrejski Bibliji; da Vǫluspá po uničenju izrecno opisuje novo zemljo in preživele; da azteška izročila poznajo pet sonc in da je sedanje peto; da so majevska besedila brez napovedi uničenja ob koncu 13. baktuna in da so majevisti to napoved zavrnili; da je Ples duhov zgodovinsko dokumentirano gibanje, ki se je končalo pri Wounded Kneeju (1890); da je kšoski pokol goveda (1856–57) izpričan zgodovinski dogodek; da je opredelitev apokalipse kot vrste izšla v Semeia 14 (1979) pod uredništvom J. J. Collinsa.

✦Srednja: obseg in smer iranskega vpliva na judovsko in krščansko eshatologijo; koliko obnove sveta po Ragnaröku je predkrščanske; starost izdelanega jugovskega sistema v indijskem izročilu (González-Reimann kaže na poznejšo plast); razmerje med preroškim jom JHWH in poznejšo apokaliptiko; razlaga števila 666 kot gematrije Neronovega imena (široko sprejeta, a ne edina predlagana); koliko azteškega gradiva o petih soncih odraža predkolonialno stanje in koliko kolonialno redakcijo.

✦Nizka / sporno: Eliadejeva delitev na krožni in linearni čas kot razlaga; deprivacijska razlaga kot zadostno pojasnilo nastanka apokaliptike; Cohnova teza o zoroastrskem izvoru celotne zahodne eshatologije; jungovska in Campbellova univerzalistična branja; Gunklov vzorec Urzeit–Endzeit kot splošno pravilo (velja za del gradiva, ne za vse); kognitivne razlage apokaliptike kot še nepreverjene.

✦Izrecno zavrnjeno: napoved konca sveta leta 2012 iz majevskega koledarja; "hopijske prerokbe" v novodobni spletni obliki kot verodostojen hopijski vir; razlaga eshatologij kot spomina na zunajzemeljske obiske ali izgubljeno civilizacijo; trditev, da ima vsaka kultura mit o koncu sveta; enačenje besede apokalipsa z uničenjem kot izvornim pomenom.

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-11.