Preskoči na vsebino
AstraMentalicaKozmična šola svetlobe in zavesti
Prijava
← Nazaj v register
Primerjalna mitologija

Antropogonije

Primerjalni pregled antropogonij - mitskih pripovedi o nastanku cloveka v razlicnih kulturah.

aktivenpolna vsebinaanthropogonia
Vizualni simbol modula Antropogonije
Primerjalna mitologija

Izvirno ime: Anthropogony (angl.), Anthropogonie (nem.); iz grškega ἄνθρωπος (ánthrōpos, "človek") in -γονία (-gonía, "rojstvo, nastanek"). Slovensko: antropogonija (množina antropogonije), pridevnik antropogonski. Pozor na razliko: sorodni izraz antropogeneza (Anthropogenie, ki ga je leta 1874 uveljavil Ernst Haeckel) označuje naravoslovni nastanek človeka; antropogonija je izraz za mitsko pripoved o istem. Modul obravnava izključno slednje.

01

Predstavitev

Antropogonija je pripoved o nastanku človeka. V primerjalnem okviru je ožji, a ne zgolj podrejeni motiv kozmogonije (Cosmogonia): svet in človek nastaneta v isti pripovedi presenetljivo pogosto, a ne vedno — v več izročilih človek nastane veliko pozneje, v drugih pa sploh ne nastane, ampak se preprosto pojavi ali priseli.

Antropogonija je za primerjalno vedo posebej zanimiva iz treh razlogov:

Odgovarja na dve vprašanji hkrati — iz česa in zakaj. Kozmogonija običajno odgovarja samo na prvo. Antropogonija skoraj vedno pove tudi namen človekovega obstoja, in prav ta odgovor se med izročili razlikuje najbolj.

Je najbolj neposredno ideološka. Če pripoved pove, iz katerega dela prabitja je nastal kateri družbeni razred, ni več samo pripoved o izvoru. Rigvedska Puruṣa sūkta je klasičen in najbolj citiran primer.

Vsebuje motiv nepopolnosti. Zelo veliko antropogonij vključuje napačne poskuse, spodletele izdelke ali pijanega stvarnika — kar je razlagalno pomembno, saj vpelje zlo, smrt, bolezen in telesno različnost že v izvor.

Kaj antropogonija ni

PredstavaDejansko stanje
"Vsa izročila poznajo mit o stvarjenju človeka."Netočno. V več izročilih človek preprosto je, ali se dvigne iz zemlje, ali pride od drugod. Japonski Kojiki na primer nima izdelane antropogonije — zanima ga izvor dežele in cesarske hiše, ne človeštva. Tudi mnoga avstralska aboriginska izročila prednike opisujejo kot preoblikovalce že obstoječih bitij.
"Človek je povsod vrhunec stvarjenja."Zavrnjeno kot posplošitev. V mezopotamskih besedilih je človek ustvarjen zato, da bogovom prevzame delo — kot nadomestna delovna sila. Ta pogled se od tistega v 1 Mz 1 razlikuje bistveno.
"Motiv stvarjenja iz gline dokazuje skupen izvor teh mitov."Nedokazano. Motiv je res izjemno razširjen, obstajata pa dve enakovredni razlagi: širjenje s stikom (utemeljeno za bližnjevzhodni prostor) in neodvisen nastanek (lončarstvo je povsod znano vsakdanje rokodelstvo, pri katerem človek iz brezoblične snovi naredi obliko). Glej Razlagalni modeli.
"Adam pomeni 'zemlja', torej je zgodba nastala iz besede."Poenostavljeno. Hebrejsko besedno igro 'ādām (človek) — 'ădāmāh (prst, obdelovalna zemlja) besedilo zavestno izrablja, iz tega pa ne sledi, da je izvor pripovedi zgolj jezikoven. Podoben zgled je egipčanska igra remet ("ljudje") — remyt ("solze"). Besedna igra je slogovno sredstvo in razlagalna vez, ne dokaz o nastanku mita.
"Prometej je v grški mitologiji ustvaril človeka."Delno. Ta različica je poznejša in izpričana predvsem pri Ovidiju, Apolodoru in Pavzaniju; Hesiod Prometeja predstavi kot dobrotnika in prevaranta, ne kot stvarnika, njegova Dela in dnevi pa človeštvo opišejo kot zaporedje petih rodov. Enotne grške antropogonije ni.
02

Izvor pojma

Izraz antropogonija je znanstvena skovanka 19. stoletja, ne izročilni pojem: v izvirnih besedilih tega poglavja praviloma nihče ne loči od kozmogonije. Ločevanje je uvedla primerjalna veda, ker se je izkazalo, da se izročila pri opisu nastanka sveta ujemajo veliko bolj kot pri opisu nastanka človeka.

Zgodovina obravnave:

James George Frazer, Folk-lore in the Old Testament (1918), je prvi sistematično zbral vzporednice k 1 Mz 2 — desetine primerov stvarjenja človeka iz gline z vseh celin. Zbirka je še vedno uporabna kot kazalo gradiva, razlaga pa je zastarela: Frazer je gradivo urejal po evolucijski lestvici in ga iztrgal iz obrednega konteksta.

Asiriologija po odkritju Atrahasisa (glavna rekonstrukcija: W. G. Lambert in A. R. Millard, 1969) je pokazala, da ima bližnjevzhodna antropogonija svojo posebno logiko: človek je narejen iz gline z dodatkom božje snovi in z razlogom (razbremenitev bogov). To je preusmerilo tudi razpravo o 1 Mz.

Bruce Lincoln (The Indo-European Myth of Creation, 1975; Myth, Cosmos, and Society, 1986) je za indoevropski prostor predlagal rekonstrukcijo prapripovedi o \Manu ("Človek") in \Yemo ("Dvojček"), pri kateri prvi žrtvuje drugega in iz njegovega telesa nastaneta svet in družbeni red. Rekonstrukcija povezuje indijskega Manuja in Jamo, iranskega Jimo, nordijskega Ymirja in rimskega Rema. To je najbolj izdelan primer discipliniranega primerjalnega sklepanja v tem poglavju — in hkrati še vedno predmet razprave (glej DivineTwins in Theogonia).

Marta Weigle je opozorila, da veda dosledno privilegira izdelovalne metafore (lončar, kipar, beseda) pred porodnimi (rojstvo, izvir, izleganje), čeprav so slednje v gradivu enako pogoste.

03

Primeri po kulturah

Mezopotamija — glina, kri in namen

Atrahasis (staro babilonsko, ok. 18. stoletja pr. n. št.): mlajši bogovi se uprejo delu; boginja Nintu / Mami na Enkijev nasvet zamesi glino s krvjo in mesom ubitega boga (v besedilu We-ila oz. Geštu-e, "bog, ki ima pamet"), da bi človek dobil razum in duha (eṭemmu). Namen človeka je izrecno naveden: prevzeti delo bogov. Isto besedilo pozneje pripoveduje potop (glej Deluge).

Enūma eliš: človek nastane iz krvi obsojenega Kinguja, prav tako zato, da bogovi počivajo.

Enki in Ninmah (sumersko): boginja in bog v pijanem tekmovanju ustvarjata ljudi; nastanejo bitja s telesnimi posebnostmi in prizadetostmi, za katera Enki nato poišče mesto v družbi. Motiv pijanega stvarnika in nepopolnih ljudi ima izrazito vzporednico v jorubskem izročilu o Obataleju (spodaj) — vzporednica je opazna, zgodovinske povezave med njima ni.

Levant in judovsko-krščansko izročilo

1 Mz 2,7: Bog oblikuje človeka iz prahu zemlje ('āfār min hā-'ădāmāh) in mu v nosnice vdihne dih življenja; človek postane nefeš ḥajjā. Dvojnost nizka snov + božji dih je ena najbolj razširjenih potez tega motiva sploh. 1 Mz 1,27 je drugačno, starostno mlajše besedilo: človek je ustvarjen z besedo in po božji podobi, moški in ženska hkrati. Dve pripovedi torej stojita druga ob drugi in nista usklajeni — to je eno od izhodišč zgodovinsko-kritičnega branja (Claus Westermann, komentar Genesis 1–11).

Rebro (1 Mz 2,21) je pogosto napačno razumljeno; hebrejsko ṣelaʿ pomeni "stran, bok". Sumerska vzporednica z besedno igro ti ("rebro" in "življenje") v mitu o Enkiju in Ninhursag je znana in pogosto navajana, a ostaja domneva o vplivu, ne dokaz.

Koran človekovo snov navaja večkrat in različno: iz prsti (turāb), iz gline (ṭīn), iz zvenečega ilovnatega blata (ṣalṣāl), pa tudi iz strdka (ʿalaq); Bog vanj vdihne od svojega duha.

Egipt

Hnum oblikuje človeka in njegovega ka na lončarskem vretenu — najbolj neposredna rokodelska podoba v starem svetu, upodobljena v templju v Esni in v prizorih o božjem rojstvu faraona.

Ljudje iz solz sončnega boga: besedna igra remet ("ljudje") in remyt ("solze"). Zgled, kako izročilo izpelje izvor iz zvočne bližine besed.

Grčija in Rim

Prometej iz gline pri Panopeju (Pavzanij poroča, da so tam še kazali ostanke te gline); pri Ovidiju človeka oblikuje "sin Japeta". Različica je pozna, ne homerska.

Hesiodovih pet rodov (Dela in dnevi): zlati, srebrni, bronasti, rod junakov, železni. To ni stvarjenje iz snovi, ampak zaporedje vedno slabših človeštev — vzorec, ki ga poznajo tudi Popol Vuh, azteška Pet sonc in indijske juge.

Devkalion in Pira po potopu za seboj mečeta kamne ("kosti matere"), iz katerih vzniknejo ljudje — antropogonija kot ponovna poselitev po potopu (glej Deluge).

Pandora kot prva ženska, oblikovana iz zemlje in vode po Zevsovem ukazu: v Hesiodovem besedilu kazen, ne dopolnitev — zgled mizoginega branja izvora, ki ga veda obravnava kritično.

Iranski svet

Iz semena praprvega človeka Gajōmarta zraste rastlina rabarbare, iz nje pa nastaneta Mašja in Mašjana, prvi par. Rastlinski izvor človeka je tu izpeljan dosledneje kot kjerkoli drugje in je hkrati del zoroastrskega nauka o mešanju dobrega in zlega.

Indija

Puruṣa sūkta (Rigveda 10.90): iz razkosanega prabitja nastanejo deli sveta in štirje razredi: iz ust brahman, iz rok kšatrija, iz stegen vaišja, iz nog šudra. Besedilo je edini najstarejši izpričani sklic na varne in je bilo v poznejših stoletjih uporabljeno za utemeljitev družbene hierarhije. Modul ga navaja kot zgodovinsko besedilo, ne kot veljavno družbeno normo; sodobna kritika (od Ambedkarja naprej) je obsežna in je del zgodovine besedila.

Manu kot praoče človeštva in preživeli iz potopa (Šatapatha brahmana) — vez z Deluge.

Poznejša izročila: ljudje iz Brahmovega telesa ali uma (mānasa-putra).

Kitajska

Nüwa oblikuje prve ljudi iz rumene ilovice ob reki. Ko delo postane prepočasno, potegne skozi blato vrv in kaplje, ki odletijo, postanejo preprosti ljudje, ročno izdelani pa plemeniti. To je izrecna mitska utemeljitev družbene razslojenosti — vzporedno s Puruṣa sūkto, čeprav brez povezave. Različica z vrvjo je izpričana v Fengsu tongyi pisca Jing Shaoja (2. stoletje n. št.). Ljudje nastanejo tudi iz mrčesa na Pangujevem truplu — različica, ki človeka postavlja izrazito nizko.

Nordijski svet

Bogovi (v Vǫluspá: Óðinn, Hœnir, Lóðurr; pri Snorriju: Odin, Vili, Vé) najdejo ob morju dve drevesi in iz njiju naredita prva človeka, Aska in Emblo ("jesen" in verjetno "brest" ali "vitica"). Vsak bog prispeva svoj dar: dih, razum, toploto in barvo. Lesni izvor človeka je razširjen tudi drugod (severnoameriška in jugovzhodnoazijska izročila), a nordijska različica je najbolj izpričana.

Mezoamerika

Popol Vuh (kiče): bogovi človeka ustvarijo trikrat. Prvi iz blata — razpade in ne govori. Drugi iz lesa — se giblje, a nima spomina in ne časti bogov; uniči ga potop in vzdignjeno orodje. Šele tretji, iz bele in rumene koruze, je pravi človek. Merilo uspeha je izrecno versko: človek je uspel takrat, ko zna častiti in poimenovati bogove. Prvi ljudje vidijo predaleč in bogovi jim vid zamegle — antropogonija z namerno omejitvijo človeka.

Azteki: Quetzalcóatl se spusti v podzemlje Miktlan po kosti prejšnjih človeštev, jih zmelje in pokropi z lastno krvjo. Človek torej nastane iz ostankov prejšnjega sveta in božje žrtve — kar je hkrati utemeljitev obrednega darovanja krvi.

Andi

Viracocha pri Titikaki ustvari prvo človeštvo, ki mu ne ustreza, in ga uniči; drugič oblikuje ljudi iz kamna in jim ukaže, naj se razidejo po svetu in vzniknejo iz jam, izvirov in skal. Inkovska rodovna izročila (Pakaritambo, "hiša izvora") izvor izpeljejo iz jame — kar je različica motiva vznika.

Severna Amerika

Vznikovna izročila (Zuni, Hopi, Navajo — Diné Bahaneʼ): človeštvo ni ustvarjeno, ampak se dvigne skozi zaporedne spodnje svetove. Vsak svet je bil zapuščen zaradi spora ali kršitve reda; sedanji svet je zadnji doseženi.

Pri več ljudstvih človeka oblikuje prevarantski lik (glej Trickster) — npr. Kojot — kar spet ruši predstavo o dostojanstvenem stvarniku kot pravilu.

Afrika

Joruba: Obatala oblikuje človeška telesa iz gline, Olodumare jim vdihne življenje. V razširjeni različici Obatala pije palmovo vino in nekatera telesa oblikuje drugače; zato so ljudje z drugačnimi telesi — vključno z albinizmom — razumljeni kot njemu posebej pripadajoči in zaščiteni, on sam pa se odreče vinu. To je eden redkih mitov, ki telesno različnost obravnava kot razlog za spoštovanje, ne za izobčenje — in hkrati opozorilo, da isti motiv (pijani stvarnik) drugje deluje drugače.

Zulujci in več bantujskih izročil: prvo človeštvo izide iz trstičja / močvirne gošče (uhlanga); Unkulunkulu je hkrati prvi človek in izvor.

Pri več ljudstvih Osrednje in Vzhodne Afrike ljudje pridejo z neba ali se spustijo po vrvi ali verigi — motiv, ki mu pogosto sledi razlaga, zakaj je bila zveza z nebom pretrgana in zakaj obstaja smrt.

04

Skupne poteze in razlike

Široko razširjeno:

Nizka snov + oživljajoča sestavina. Glina, prst, kamen, les — in nato dih, kri, beseda, ime, božji delec. Dvojnost je toliko razširjena, da je skoraj definicijska.

Več poskusov. Prvi ljudje so pogosto neuspeli in uničeni.

Nepopolnost je vgrajena. Smrtnost, bolezen, omejeno spoznanje ali telesna različnost so praviloma razloženi že v izvoru.

Antropogonija je hkrati sociogonija. Zelo pogosto pojasni tudi delitev na skupine, spole ali stanove.

Izguba prvotnega stanja. Za antropogonijo skoraj vedno sledi pripoved o prekinitvi zveze z bogovi ali z nebom.

Kaj se razlikuje najbolj:

RazsežnostRazpon
Namen človekadelovna sila bogov (Mezopotamija) — častilec, ki bogove poimenuje (Popol Vuh) — upravitelj sveta (1 Mz 1) — stranski proizvod (mrčes na Panguju)
Snovglina, prah, kamen, les, koruza, trstika, solze, kri boga, seme prvega človeka
Kdo ustvarivrhovni bog — obrtniško božanstvo — boginja porodnica — prevarant — več bogov v sporu
Vrstni red spolovnajprej moški — hkrati oba — najprej par — brez opredelitve
Odnos do telesatelo kot dobra tvorba — telo kot ječa (gnostična izročila) — telo kot posledica napake
Enotnost človeštvaeno človeštvo — ločeni rodovi z ločenim izvorom (razlaga razredov ali ljudstev)

Metodološko opozorilo o zadnji vrstici: pripovedi o ločenem izvoru posameznih skupin ljudi so bile v 19. in 20. stoletju izrabljene za rasistične in kastne utemeljitve. Modul jih navaja kot zgodovinsko gradivo in te uporabe ne podpira.

05

Razlagalni modeli

1. Rokodelska razlaga (funkcionalna)

Lončarstvo je bilo povsod, kjer je bila glina, in je najbolj nazorna človeška izkušnja izdelovanja oblike iz brezoblične snovi. Model razlaga razširjenost brez potrebe po stiku. Prednost: preprost in preverljiv (motiv je gostejši tam, kjer je lončarstvo osrednje rokodelstvo). Meja: ne pojasni, zakaj glini tako pogosto sledi prav kri ali dih.

2. Difuzija

Za bližnjevzhodni prostor je širjenje motiva izkazano: mezopotamska, ugaritska, hebrejska in poznejša muslimanska besedila stojijo v dokumentiranem stiku. Zunaj tega prostora je difuzija domneva. Skrajne oblike (izpeljava vseh antropogonij iz enega vira) so zavrnjene.

3. Indoevropska primerjalna rekonstrukcija

Najbolj discipliniran primer: \Manu in \Yemo (Lincoln, Puhvel). Primerja se znotraj dokazane jezikovne družine, imena so etimološko povezana (ManuMannus — nemško Mensch; YemoYamaYimaYmirRemus), vzorec (prvi človek žrtvuje dvojčka, iz telesa nastane svet in razredi) pa je v več vejah izpričan. Kljub temu ostaja rekonstrukcija, ne dokumentirano besedilo, in ima resne kritike.

4. Strukturalizem

Antropogonija po Lévi-Straussu obdeluje razliko narava/kultura: človek je iz iste snovi kot svet, a hkrati ni več svet. Neuspeli poskusi (blato, les) so nato postopni približki te razlike. Model dobro pojasni, zakaj so trije poskusi v Popol Vuhu razvrščeni prav v tem vrstnem redu.

5. Ideološka razlaga

Bruce Lincoln: antropogonija je najučinkovitejši način, kako družbeni red predstaviti kot naravni. Puruṣa sūkta in Nüwina vrv sta zgleda, ki ju je težko brati drugače. To je danes najbolj prepričljiv razlagalni okvir za tisti del gradiva, ki razlaga razredno delitev.

6. Arhetipska branja

Jung in Neumann antropogonijo berejo kot podobo ločitve jaza od nezavednega; Campbellov okvir jo vključi v monomit. Ta branja so v akademski folkloristiki obrobna in kritizirana zaradi neovrgljivosti in brisanja razlik; modul jih navaja kot stališče.

7. Kritika prekomernega vzporejanja

Frazerjeva zbirka "stvarjenj iz gline" je pogosto navajana kot dokaz univerzalnosti. Sandmelova paralelomanija je tu neposredno uporabna: če motiv opredelimo dovolj ohlapno ("človek nastane iz snovi tal"), postane univerzalen po definiciji. Jonathan Z. Smith: primerjava mora povedati, glede na kaj primerja. Modul zato v zgornjem pregledu razlikuje glino, kamen, les, koruzo in trstiko in jih ne združuje v en motiv.

06

Simboli in ikonografija

Lončarsko vreteno — Hnum v Esni; najpogostejša neposredna upodobitev antropogonije v starem svetu.

Dih in nosnice — vdihnjenje življenja; v ikonografiji pogosto kot ankh, ki ga bog nastavi k nosu.

Kri — Kingu, Quetzalcóatl; snov, ki človeka poveže z božanskim in hkrati utemelji darovanje.

Kost — azteški Miktlan; tudi hebrejsko "kost od mojih kosti".

Koruza — kiče-majevski človek; koruzni bog kot podoba človeštva v majevski umetnosti.

Drevo in trstika — Ask in Embla, uhlanga; človek kot rastlina, ki jo je treba iztrgati ali obtesati.

Popek in jama — vznikovna izročila; odprtina, skozi katero je človeštvo prišlo (sipapu pri Hopijih), je obredno navzoča v kivi.

Vrv ali veriga z neba — afriška in jugovzhodnoazijska izročila; njena pretrganost razloži smrt.

07

Primerjalne povezave

Cosmogoniaširši okvir tega modula. Antropogonija je v mnogih besedilih zadnje poglavje kozmogonije; ločeno je obravnavana zato, ker se izročila prav tu razhajajo najbolj.

Theogonia — kadar so ljudje ustvarjeni iz telesa ali krvi boga, sta antropogonija in teogonija povezani neposredno (Kingu, Puruša).

Delugeposeben in pogost primer: antropogonija po potopu. Devkalion in Pira s kamni, Manu, Noetovi sinovi kot izvor ljudstev, lesni ljudje v Popol Vuhu, ki jih potop uniči. Drugo stvarjenje človeka je skoraj pravilo tam, kjer je potop.

DyingGod — kadar človek ali hrana nastane iz razkosanega božjega telesa, se motiv stika z izročili o umirajočem božanstvu (glej tudi vzorec, znan kot Hainuwele pri Jensenu).

Trickster — v več severnoameriških in afriških izročil je stvarnik človeka prevarant; to spremeni ton celotne pripovedi.

CosmicEgg — v nekaterih izročilih se človek izleže, ne oblikuje.

DivineTwins — indoevropska rekonstrukcija \Manu/\Yemo povezuje antropogonijo z dvojčkovskim motivom.

08

Viri in stopnja zanesljivosti

Primarna besedila v prevodu

Lambert, W. G. & Millard, A. R. (1969). Atra-ḫasīs: The Babylonian Story of the Flood.znanstveni standard za mezopotamsko antropogonijo in potop.

Lambert, W. G. (2013). Babylonian Creation Myths.

Foster, B. Before the Muses — antologija akadskih besedil.

Black, J. idr. The Literature of Ancient Sumer / spletni ETCSL — za Enkija in Ninmah.

Jamison, S. & Brereton, J. (2014). The Rigveda — za Puruṣa sūkto.

Tedlock, D. in Christenson, A.Popol Vuh.

Larrington, C.Poetična Edda (Vǫluspá); Faulkes, A.Prozna Edda.

Sproul, B. (1979). Primal Myths — širok izbor besedil v prevodu.

Obravnave in teorija

Frazer, J. G. (1918). Folk-lore in the Old Testamentzbirka vzporednic; razlaga zastarela.

Westermann, C. Genesis 1–11: A Continental Commentary — temeljni komentar biblijskih pripovedi.

Clifford, R. J. (1994). Creation Accounts in the Ancient Near East and in the Bible — najboljša primerjava biblijskega in mezopotamskega gradiva na enem mestu.

Lincoln, B. (1975). The Indo-European Myth of Creation, History of Religions; (1986) Myth, Cosmos, and Society — rekonstrukcija \Manu/\Yemo.

Puhvel, J. (1987). Comparative Mythology — indoevropski okvir, zanesljiv pregled.

Birrell, A. (1993). Chinese Mythology: An Introductionstandard za Nüwo in kitajsko gradivo, z navedbo virov in datacij.

Weigle, M. (1989). Creation and Procreation — kritika izdelovalne pristranosti.

Doniger, W. — o Puruṣa sūkti in o rabi izvornih mitov za družbeno razvrščanje.

Smith, J. Z. (1990). Drudgery Divine — metodologija primerjave.

Sandmel, S. (1962). Parallelomania.

Kaj NI vir

Gradivo, ki mezopotamsko "glino in kri boga" bere kot poročilo o genskem inženiringu zunajzemeljskih obiskovalcev (Sitchin in nasledstvo) — izrecno zavrnjeno; temelji na napačnih prevodih akadskih besedil in ga asiriologija enotno zavrača.

Gradivo, ki iz Puruṣa sūkte ali iz Nüwine vrvi izpeljuje veljavnost družbene razslojenosti.

Rasne razlage, ki mite o ločenem izvoru skupin uporabljajo kot dokaz o različnem izvoru ljudstev — izrecno zavrnjeno.

Poljudne zbirke, ki navajajo "isti mit o glini po vsem svetu" brez navedbe različic in virov.

Apologetsko gradivo, ki podobnost 1 Mz 2 z Atrahasisom razglaša za dokaz zgodovinskosti ali, obratno, za dokaz izposoje; oboje presega dokazno stanje.

Stopnja zanesljivosti

Visoka: da Atrahasis človeka ustvari iz gline z mesom in krvjo ubitega boga in izrecno navede namen razbremenitve bogov; da 1 Mz vsebuje dve različni pripovedi o nastanku človeka (1,27 in 2,7); da Puruṣa sūkta (RV 10.90) štiri varne izpelje iz delov prabitja; da Popol Vuh opisuje tri zaporedne poskuse (blato, les, koruza); da Vǫluspá Aska in Emblo izpelje iz dveh dreves; da azteško izročilo človeka izpelje iz kosti iz Miktlana in božje krvi; da vznikovna izročila jugozahoda ZDA človeštvo dvignejo skozi zaporedne spodnje svetove; da je različica o Nüwini vrvi izpričana pri Jing Shaoju (2. stoletje n. št.); da je prometejsko oblikovanje človeka iz gline v grškem gradivu poznejše in ne hesiodsko.

Srednja: starost in izvor jorubskega izročila o Obataleju in palmovem vinu v zapisani obliki (ustno izročilo z več različicami, zapisano razmeroma pozno); razmerje med sumerskim ti (rebro/življenje) in 1 Mz 2,21 — vzporednica je resna, vpliv ni dokazan; koliko je nordijska različica Snorrijeva ureditev in koliko starejše izročilo; obseg dejanske odvisnosti 1 Mz 2 od mezopotamskega gradiva; enotnost "vznikovnega" tipa kot ene kategorije; prvotni pomen imena Embla.

Nizka / sporno: rekonstrukcija praindoevropske antropogonije \Manu/\Yemo (najbolje utemeljena rekonstrukcija v tem poglavju, a ostaja rekonstrukcija); jungovska in Campbellova branja; teze o enotnem paleolitskem izvoru vseh antropogonij; filogenetske rekonstrukcije razširjanja motiva gline; razlaga, da je hebrejska besedna igra 'ādām/'ădāmāh izvor in ne slog pripovedi.

Izrecno zavrnjeno: da mezopotamska besedila opisujejo genski poseg zunajzemeljskih bitij; da je motiv gline dokaz enotnega izvora vseh mitologij; da vsa izročila poznajo mit o stvarjenju človeka; da je človek v vseh izročilih vrhunec stvarjenja; da Frazerjeva evolucijska lestvica pojasnjuje razporeditev teh mitov; da mitski izvor družbenih razredov utemeljuje njihovo veljavnost.

09

Status

Vsebinsko dopolnjeno — 2026-08-11.