To sem se naučil od svojega očeta, čeprav mi tega nikoli ni povedal z besedami. Videl sem to v njegovih očeh, ko je delal 16 ur na dan. V njegovih rokah, ki so vedele popraviti vse.
Rasel sem z idejo, da mora biti moški trd. Ne sme pokazati čustev. Ne sme biti ranljiv. Potem sem spoznal: prava moč ni v trdoti. Je v mehkobi, ki je dovolj močna, da prenese ranljivost.
Kot oče dveh hčera sem spoznal: moja naloga ni varovati ju pred svetom. Je pripraviti ju na svet. Naučiti ju, da so močne. Da lahko stojijo same. Da njihova vrednost ni v tem, kako jih vidijo drugi.
"Vidita, kako jokam, ko sem ganjen? To je moč. Vidita, kako se opravičim, ko naredim napako? To je moč. Vidita, kako poslušam, ko govorita? To je moč. Moški ni tisti, ki ne čuti. Je tisti, ki čuti globoko in vseeno ostane močan."
Nekoč sem mislil, da moram biti "alfa moški". Da moram imeti vse pod nadzorom. Potem sem spoznal: prava moški energija v odnosu je podpora, ne nadzor. Je varnost, ne zapora. Je prisotnost, ne posedovanje.
Ob 5h zjutraj. Temna soba. Sveča. Vprašam se: "Kako lahko danes služim svoji družini? Kako lahko danes rastem kot moški?" In potem delam, kar mi srce reče.
Pred spanjem. Zahvalim se za vse izzive današnjega dne. Za vse priložnosti, da sem bil močan. Za vse trenutke, ko sem bil ranljiv. Vse je bilo popolno.
Zadnja modrost: Biti moški ni o tem, da si boljši od žensk. Je o tem, da si drugačen. Da dopolnjuješ. Da stojiš v svoji moči, medtem ko spoštuješ moč drugih. Da si varuh, ne lastnik. Da si kralj, ne tiran.